Od začetka krize v letu 2008 in do začetka letošnjega leta je Slovenija izgubila 134 tisoč delovnih mest in pridelala 67 tisoč brezposelnih. Razlika med obema je, da se je del prej zaposlenih umaknil v neaktivnost (upokojitev), v tujino ali v sivo ekonomijo, le polovica pa je registriranih kot brezposelne osebe. Ameriški ekonomist Arthur Okun je leta 1962 pokazal, da med obema – brezposelnostjo in gospodarsko rastjo – obstaja močna korelacija, in sicer v razmerju 1 : 3. Če BDP pade za 3%, se stopnja brezposelnosti poveča za približno 1 odstotno točko. Ta  »Okunov  zakon« so v zadnjih desetletjih velikokrat empirično preverili in še vedno zelo dobro deluje. Še več, kot so pokazali Ball, Leigh in Loungani v letošnji zelo obširni raziskavi, znaša to razmerje za razvite OECD države v zadnjih treh desetletjih približno 1 : 2.5. *

Toda če Okunov zakon velja v »negativni« smeri, ali velja tudi v »pozitivni«? Torej ali gospodarska rast s seboj potegne tudi vnaprej znano povečanje zaposlenosti? Ali natančneje, koliko gospodarske rasti potrebujemo, da spet pridobimo teh 134 izgubljenih delovnih mest? Preden poskusim odgovoriti na to vprašanje, se je seveda treba vprašati, kako priti do rasti in kateri dejavniki na to vplivajo.

Pri nas vlada nekakšna splošno razširjena iluzija, da bodo podjetja spet začela več proizvajati in zaposlovati takoj, ko bodo banke spet začele posojati in takoj ko bo vlada (dovolj) znižala davke. Toda na žalost nič od obojega ne drži. Glede prvega je treba samo pogledati v ostale države evro območja, kjer kljub saniranim bankam še vedno vlada kreditni krč. Banke tako zelo držijo pri sebi poceni denar, ki ga dobijo od ECB oziroma ga deponirajo kar pri ECB, da ECB grozi, da bo uvedla negativno obrestno mero na depozite pri njej. Banke pa ne posojajo, ker bodisi podjetja zaradi negotovosti ne povprašujejo po kreditih bodisi ker so prezadolžena. Razdolžiti pa se ne morejo, dokler se jim absolutno ne poveča povpraševanje in s tem prodaja. Ta pa se ne more povečati zaradi že druge recesije v zadnjih petih letih. Dokler ne bo stabilne rasti povpraševanja, tudi podjetja ne morejo dobiti kreditov ali sploh ne načrtujejo investicij v širitev proizvodnje.

Druga iluzija, da bodo podjetja več investirala in zaposlovala, ko bo vlada znižala davke, pa je nasploh mit, ki v krizi povpraševanja ne deluje. Najboljši primer so ZDA, kjer so številne študije pokazale, da ni povezave med znižanjem davkov in povečanjem investicij in zaposlovanja. Med drugimi je Congressional Research Service v lanski študiji pokazal, da v zadnjih 65 letih zniževanje davkov bogatim v ZDA ni imelo učinka na investicije in gospodarsko rast, podobno pa je pokazala tudi nedavna študija Congressional Budget Office, in sicer, da ukinitev davčnih olajšav bogatim ne bi zmanjšala investicij, zaposlenosti in rasti. Center for Effective Government pa je še v sveži raziskavi pokazal, da zniževanje davkov na dobiček podjetij ni imelo vpliva na povečanje zaposlenosti v največjih ameriških korporacijah. Celo nasprotno, podjetja z najnižjimi efektivnimi stopnjami davka od dobička so neto zmanjševala število zaposlenih, podjetja z najvišjimi davčnimi stopnjami pa so ga povečevala. Ameriški problem je nasploh, da podjetja z davčno optimizacijo dobiček prikazujejo v tujini in ga največje korporacije doma plačajo le za vzorec.

Podobno se je zgodilo lani pri nas, ko je vlada ob zniževanju stopnje davka na dobiček tudi močno povečala davčno olajšavo za investicije. Oboje seveda ni imelo učinka, razen povečane luknje v proračunu. S tem nikakor nočem reči, da pri nas davki (predvsem na delovno silo) niso previsoki, absolutno so in so eden izmed glavnih razlogov za nekonkurenčnost naših podjetij v panogah z visoko dodano vrednostjo. Pač pa želim reči, da to v sedanji krizi ni prva prioriteta oziroma da v sedanji situaciji znižanje davkov ni najbolj učinkovito zdravilo. Ne more delovati, kajti glavni problem podjetij v času te krize niso previsoki davki, pač pa premajhno povpraševanje in prevelika lastna zadolženost, nato pa pridejo na vrsto banke. Dobički so nizki in povsem irelevantno je ali davčna stopnja znaša 17% ali 20% od nizke osnove. Podjetja primarno ne investirajo zaradi velike negotovosti ter zaradi prevelike zadolženosti in pomanjkanja kapitala. Povečanje olajšav na investicije zato – v sedanji situaciji – ne more imeti velikega učinka.

Kako torej spodbuditi podjetja, da bodo spet začela rasti? Prvi sklop nujnih ukrepov se nanaša na odpravo ključnih ovir na ponudbeni strani, drugi pa na povečanje agregatnega povpraševanja oziroma zmanjšanje negotovosti.

Prvi in ključni korak na ponudbeni je seveda sanacija bank. Toda sanirane banke ne bodo nič bolj voljne kreditirati podjetij, ki so po vseh kazalcih preveč zadolžena, da bi bila kreditno sposobna. Zato mora bančni sanaciji nujno slediti proces razdolževanja podjetij. Hkrati z bančno sanacijo se bodo na slabo banko prenesli tudi konsolidirani lastniški deleži bank v posameznih preveč zadolženih podjetij. Bančna luknja je zrcalna slika dolžniške luknje v podjetjih. Samo v 30 največjih slovenskih podjetjih je za polovico celotne bančne luknje. S sanacijo bank bo tako vzporedno prišlo tudi do sanacije dolgov podjetij. Pri tem bodo nekatera podjetja šla v stečaj, pri nekaterih bodo ostala samo zdrava jedra, druge pa bo treba finančno prestrukturirati in jim v istem procesu poiskati nove lastnike. Nove lastnike, ki bodo ta podjetja kapitalsko okrepili in uspešno opravili tudi poslovno prestrukturiranje. To bo zelo zahteven proces, bistveno zahtevnejši od procesa sanacije bank, ki je zgolj administrativni ukrep. Predstavljajte si, da bodo na slabi banki za vsako izmed več kot 200 podjetij morali poiskati krizne menedžerske ekipe ter zasebne, predvsem tuje kupce. Ta proces utegne trajati nekaj let. Toda brez te razdolžitve in prestrukturiranja podjetij, se naš podjetniški sektor ne more dvigniti iz luknje. Hkrati bo ta proces prinesel privatizacijo, ki bi jo morali narediti že pred 20 leti.

Sanacija bank in sistemska razdolžitev podjetij bosta zagotovila ključne robne pogoje na ponudbeni strani oziroma bolj zdrave temelje za bodočo rast. Toda ne moreta pa zagotoviti rasti podjetjem. Če ne bo robustne rasti povpraševanja in če se bo ohranila sedanja visoka stopnja negotovosti, večina podjetij, kljub zdravim temeljem, ne bo začela z novimi investicijami in zaposlovanjem.

Zdaj pa k povpraševanju kot ključu do rasti. Slovenska podjetja so po definiciji odvisna od štirih komponent agregatnega povpraševanja, od tega treh domačih, ki skupaj tvorijo približno 70 ustvarjene dodane vrednosti. Toda vse tri domače komponente povpraševanja so v velikem »minusu«: investicije so na ravni 45% tistih iz leta 2008 in stagnirajo, povpraševanje gospodinjstev je nižje za 5%, poraba države pa za dober 1%. Podjetja so torej odvisna od rasti tujega povpraševanja. Vendar pa samo izvoz ne more delati čudežev, saj pomeni le okrog 30% BDP (po neto konceptu). V tretjem četrtletju letos, ko je gospodarska rast znašala natanko 0%, je izvozno povpraševanje uspelo natanko nadomestiti izpad domačega povpraševanja. In nič več.

Vir: SURS; lastni preračuni.

Izvozna dinamika naših podjetij namreč ni ravno blesteča, saj je celoten izvoz sredi letošnjega leta šele dosegel raven, ki jo je imel pred izbruhom krize. Nekaj je posledica krize v samih podjetjih, večina krivde pa je na strani šibke dinamike povpraševanja iz tujine. Sredi letošnjega leta je bil namreč celoten uvoz EU skorajda natanko na ravni tistega iz leta 2008. Torej buma v tujem povpraševanju, ki bi slovenska podjetja potegnil iz krize, ni. Tudi za »zdrava« podjetja oziroma največje izvoznike, kot so Gorenje, Revoz ali Krka. Ta povečujejo prodajo le zaradi povečanega povpraševanja izven Evrope, kar pa na drugi strani predstavlja majhen delež celotnega izvoza. Večina slovenskih podjetij je zgolj dobaviteljev, skoraj 60% celotnega izvoza so vmesne dobrine, sestavni deli. In če nemška ali francoska podjetja ne povprašujejo dovolj po njih, lahko naša podjetja zgolj stagnirajo. To je kruta realnost naše gospodarske strukture.

Ključ je torej v oživitvi okrevanja v evro območju, kar bo za seboj potegnilo povečano povpraševanje po slovenskih izdelkih. Tukaj pa imamo kar nekaj težav. Če pogledate podatke, boste hitro ugotovili, da sta v tej krizi tako evro območje kot ZDA že z letom 2010 začeli okrevati. Toda medtem ko ZDA še naprej okrevajo in bodo konec letošnjega leta imele BDP za 6% večji kot pred krizo, pa se je okrevanje v evro območju leta 2011 ustavilo in celotno evro območje je padlo v novo dveletno recesijo. Konec letošnjega leta bo evro območje dočakalo z BDP za 2% manjšim od tistega iz leta 2008. Evro območje je seveda zapadlo v novo krizo zaradi napačne politike Evropske komisije in ECB. Opogumljeni z okrevanjem sta obe inštituciji, pod močnim pritiskom Nemčije in kljub nasprotovanju IMF, sklenili, da je čas za zmanjševanje deficitov in javnih dolgov. Ta korak je bil seveda prehiter. To je zmanjšalo domače povpraševanje in se prek trgovinskih tokov preneslo na ostale članice evro območja. Potrebno bi bilo počakati na robustno okrevanje, nakar bi sama gospodarska rast naredila svojo nalogo in avtomatsko vplivala na zmanjšanje deficitov in dolgov. Kot se to dogaja v ZDA. Napačna ekonomska politika v zadnjih dveh letih pa ni samo spravila držav v ponovno recesijo, pač pa tudi poslabšala vse kazalce javnih financ. Za nameček pa je uspela privabiti še deflacijo, kar predstavlja največjo grožnjo prihodnji rasti.

Kot sem pisal že zadnjič, je letos EK spoznala napako in je odstopila od politike hitre fiskalne konsolidacije. Toda s priznanjem te napake je EK dejansko stopila v situacijo, v kateri so bile ZDA pred štirimi leti. Stopila je v situacijo, kjer je glavno vprašanje, kako spodbuditi rast. Konvencionalni ukrepi monetarne politike ne delujejo, ker so obrestne mere centralne banke že na ničli, kvantitativno popuščanje pa tudi ne daje želenih učinkov. Razen da deluje stabilizirajoče in da se zaradi velike likvidnosti deflacija še bolj ne razširi.

Kako torej spodbuditi rast evro območja? Kakorkoli obrnete, brez spodbujanja investicijskega cikla s strani države ne bo šlo. Nekdo mora zagnati kolesje gospodarstva. Razen države pa ni nikogar, ki bi to lahko naredil v zadovoljivo velikem obsegu. Osovraženi Keynes je že leta 1936 lucidno ugotovil, da je vseeno, s katerimi javnimi izdatki država spodbudi trošenje. Po njegovem bi lahko vlada tudi samo napolnila sode z denarjem, jih zakopala v rove zapuščenega rudnika, jih zasipala do vrha, nato pa na javni dražbi prodala pravice do izkoriščanja tega »rudnika«. Aktivnost podjetij, ki bi začela odkopavati »zaklad v rudniku«, bi lahko prek angažiranja gradbenih podjetij in dobaviteljev zagnala gospodarski cikel.

Pri zgornjem gre za lucidno šalo, ki pa vendarle pove bistvo – potrebno je zagnati cikel. Takoj ko se cikel zažene, pa vloga države glede spodbujanja ni več potrebna. In izdatki, ki jih je država imela za spodbuditev cikla, se bodo z zagonom gospodarske rasti v nekaj letih vrnili v proračun.

EU bo v novi finančni perspektivi do leta 2020 namenila 24 milijard evrov za spodbujanje investicij v prometnem omrežju TEN-T, kar naj bi bil njen prispevek za izhod iz krize. Toda to je bistveno premalo za resen zagon evropskega gospodarstva. Svoje bodo morale dodati same članice z avtonomnimi vlaganji v javno infrastrukturo, energetiko itd. Tudi z zadolževanjem. Kajti odplačevanje javnega dolga, s katerim zaženemo rast, je ceneje kot pa če se recesija ali stagnacija vleče skozi daljše obdobje.

Zdaj pa k uvodnemu vprašanju – koliko gospodarske rasti potrebujemo, da spet pridobimo teh 134 izgubljenih delovnih mest? V evrskem področju 1% rasti BDP v povprečju za seboj potegne 0.7% rast zaposlenih, pri nas pa nekoliko manj. Da nadoknadimo teh 15% izgubljenih delovnih mest, bi potrebovali vsaj 22% rasti BDP v naslednjih letih, če bi imeli bolj prožni trg dela. V naših razmerah pa bomo potrebovali več kot 30% rasti BDP.

Tudi ko bomo enkrat začeli okrevati, bo pot do novih delovnih mest zelo dolga.

_________

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend