Bolj pravilen naslov bi bil – tri slike, ki dokumentirajo, kako se je spremenil svet v zadnjih desetletjih. Gre za to, kako sta globalizacija in sprememba poslovne paradigme spremenili globalna razmerja. Razmerja med gospodarskimi in trgovinskimi velesilami in razmerja v razdelitvi dohodkov med kapitalom in delom. Oboje skupaj pa je močno spremenilo in destabiliziralo agregatno povpraševanje ter je dejavnik, ki povzroča največ skrbi glede dolgoročne gospodarske dinamike.

Prva slika kaže eksplozivno dinamiko svetovne trgovine po letu 2001. To je bilo leto, ko je Kitajska vstopila v WTO in ko so ZDA spremenile status trgovinskih olajšav za uvoz in Kitajske iz začasnega v trajnega. Po letu 2001 je svetovna trgovina eksplodirala. Nad tem podatkom sem bil tudi jaz presenečen, ko sem spomladi pripravljal predavanje. Med letoma 2000 in 2011 se je svetovni izvoz povečal iz 4.2 na 18.2 bilijona dolarjev (za 3-krat). Gre za eksponentno rast.

V ozadju tega procesa sicer ni samo povečan izvoz Kitajske, pač pa gre za akumuliran učinek dveh desetletij pospešenega prenašanja proizvodnje iz razvitih držav v Azijo ter Srednjo in vzhodno Evropo.

V procesu outsourcinga proizvodnje proti globalnemu Vzhodu so razvite države “izvotlile” srednji razred, razred zaposlenih v industriji. ZDA so v tem procesu v zadnjih dveh desetletjih izgubile 6 milijonov delovnih mest oziroma več kot tretjino delovnih mest v industriji (BLS, 2011). Problem tega je, kot je pokazala druga študija BLS (2001), da je le 30% tistih, ki so izgubili službe, kasneje našlo polno zaposlitev in da je le dobra tretjina izmed njih dobila službe z enako ali višjo plačo.

S procesom relokacije industrijske proizvodnje proti Vzhodu se je tja “preselil” tudi globalni srednji razred. Druga slika (avtor je B. MIlanović iz Svetovne banke) zelo nazorno kaže, kako so se med letoma 1988 in 2008 realno povečali (tudi do 80%) dohodki “globalnega srednjega razreda”, predvsem tistega v Aziji in Srednji in Vzhodni Evropi, medtem ko so se dohodki srednjega razreda na Zahodu povečali le za malenkost (pod 10%)  ali celo zmanjšali. Močno se je povečal le dohodek zgornjih 2% (za 27%) oziroma zgornjega 1% (za 60%). To je razred lastnikov kapitala in menedžerjev, predvsem v ZDA.

Medtem ko se plače zaposlenih v proizvodnji v ZDA od sredine sedemdesetih let niso povišale, so se dohodki menedžerjev realno povečali za več kot 200-krat. Podatki Atkinsona and Pikettyja kažejo, da medtem ko je delež v celotnem dohodku zgornjega 1% Američanov sredi 1970-ih let znašal osem odstotkov, je po koncu 1980-ih let začel naglo naraščati in s 23 odstotki v letu 2008 dosegel raven izpred gospodarske depresije 1929-1933.

Paralelno s tem procesom globalizacije in prenosa industrijske proizvodnje proti Vzhodu se je v zadnjih treh desetletjih zgodila tudi globalna sprememba v prerazdelitvi dohodkov med dvema “produkcijskima faktorjema” – kapitalom in delom. Z zadrževanjem rasti plač, preselitvijo delovno intenzivnih faz proizvodnje proti Vzhodu in kupovanjem cenejših komponent v tujini, se je močno povečal delež dobičkov v ustvarjeni dodani vrednosti na račun deleža plač. Delež plač v ustvarjeni dodani vrednosti od leta 1975 do danes se je na globalni ravni zmanjšal za 7 odstotnih točk.

Tretja slika kaže, da gre za globalni fenomen. Zgodil se je v večini držav. Študija Karabarbounisa in Neimana (2013) kaže, da se je v razdelitvi dohodkov v zadnjih 40 letih delež zaposlenih (plač) v ZDA zmanjšal s 67 na 59%), podobno v Nemčiji (z 68 na 60%) ali na Kitajskem z že tako nizkih 43% na vsega 37%.

Zakaj je to pomembno, zakaj se s tem sploh ukvarjamo?

Težava tovrstne prerazdelitve dohodkov je seveda predvsem v tem, da tisti z velikimi dohodki (menedžerji ali lastniki kapitala) v agregatu manj trošijo od zaposlenih. Prav tako, zaradi nižje absolutne ravni plač, manj trošijo zaposleni na Vzhodu, ki so z globalizacijo največ pridobili. Z globalno redistribucijo dohodkov in z represijo plač v zadnjih desetletjih na račun povečanja dobičkov je tako na Zahodu prišlo do izpodjedanja osnove za stabilno povpraševanje. Težava, ki jo lahko opazujemo v razvitih državah, je zato strukturno majhno agregatno povpraševanje. Ker plače stagnirajo ali zelo počasi rastejo in ker izginjajo stabilna delovna mesta, si zaposleni več ne morejo privoščiti velike porabe. Izhod iz te pasti zanje je bil v zadnjem desetletju veliko povečanje zadolženosti (tako v obliki posojilnih kartic kot posojil za avtomobile in nepremičnine).

Več o implikacijah tega za bodoči razvoj in kako iziti iz te pasti, si lahko preberete v današnji kolumni v Financah Dolga stagnacija pred nami.