Mnogi so bili prejšnji teden presenečeni nad izjemno blagimi ocenami Evropske komisije (EK) glede proračunskih načrtov držav članic ter odpravljanja makroekonomskih neravnotežij. Mnogi so bili začudeni ali celo zgroženi nad dejstvom, da je EK uvedla postopek za odpravo makroekonomskih neravnotežij proti Nemčiji zaradi prevelikega zunanjetrgovinskega presežka. Za mnoge je bil to velik šok. Narobe svet. »Dolžniki« so dobili nekakšno odpuščanje, dobri in pridni pa so bili kaznovani. Kaj za hudiča se dogaja? *

Tovrstno začudenje in šok sta lahko šokantna samo za tiste, ki finančno in gospodarsko krizo v evro območju jemljejo kot igro moralnosti. Saj veste, južne, periferne države EU so živele prek svojih zmožnosti, imele so napihnjene javne sektorje in velikanske proračunske primanjkljaje, zdaj pa je prišel čas poplačila dolgov in zato morajo zategniti pasove. Zmanjšati morajo javni sektor, število zaposlenih in plače javnih uslužbencev, socialne transferje najšibkejšim. Toda ta zgodba velja samo za eno izmed držav – Grčijo. Grčija se je resnično obnašala v skladu s to moraliko.

Vendar pa zgodba ne velja za ostale države, ki so v težavah. Ne velja za Irsko, Španijo, Italijo, Portugalsko ali Slovenijo. Te države pred začetkom te krize niso imele velikanskih proračunskih primanjkljajev, sploh pa ne zaradi razbohotenega javnega sektorja, pač pa so imele izravnane proračune ali celo precejšnje presežke. Problem večine teh držav je bil v njihovi previsoki rasti pred krizo. V rasti, ki so jo financirale s tujimi prihranki. Domače banke so kratkoročno najemale poceni denar v tujini. Gospodinjstva so denar trošila za nove avtomobile ali hiše, nepremičninska podjetja so nalagala denar v megalomanske nepremičninske projekte, podjetja pa za velikopotezne investicije in prevzeme. Z nastopom krize se je hiša iz kart sesula. Domače banke več niso dobile kreditov v tujini in vmes je morala poseči država. Država je morala prevzeti dolgove (večinoma) zasebnih domačih bank do tujih zasebnih bank. Natančneje, Portugalska, Irska, Italija, Grčija in Španija (PIIGS) so prevzele dolg domačih bank do predvsem nemških in francoskih bank, ki so pred krizo poceni posojale denar in kot kritje za kredite v bilancah kopičile donosne državne obveznice PIIGS držav.

In v tej prepletenosti tiči ključni problem in tragedija evrske finančne krize. Problem je v nerazumevanju, da je bilo ekscesno zasebno trošenje in zadolževanje v PIIGS državah pred krizo omogočeno s presežnim nemškim izvozom v te države. Gospodinjstva in podjetja v PIIGS državah so lahko ekscesno kupovala nemške izdelke in investirala v karkoli, ker so nemške banke te izvozne presežke investirale (posojale) bankam v PIIGS državah. Šlo je za sklenjen krog, kjer je nemško gospodarstvo lahko imelo velike trgovinske presežke, ker so države PIIGS imele velike primanjkljaje. Nemci so de facto financirali svojo visoko rast s posojanjem denarja bankam v državah PIIGS. Vse skupaj je bilo omogočeno s skupno valuto evro. Če ne bi bilo evra, bi nemška marka zaradi trgovinskih presežkov morala aprecirati in nemški trgovinski presežek bi se avtomatsko zmanjšal in obratno v ostalih državah. Če ne bi bilo evra, bi finančni trgi bolj strogo ocenjevali boniteto PIIGS držav in njihovim bankam podražili ceno zadolževanja v tujini. Brez evra ti finančni in nepremičninski baloni tovrstnih razsežnosti ne bi nastali.

Problem je, ker gre v evro območju za cirkularno igro in da se iz te igre ne da izstopiti. Vsi s(m)o med seboj povezani. Bratje v sreči ali nesreči. Ko je šel mimo prvi udar krize in je Nemčija leta 2010 opogumljena z okrevanjem domačega gospodarstva oblikovala masterplan za izhod iz krize, je pozabila na to prepletenost med državami.

Masterplan je bil, da je zabave konec in da morajo države zategniti pasove svojim državljanom in zmanjšati ogromne proračunske deficite, ki so večinoma nastali, ker so države morale najeti kredite v tujini, da so lahko prevzele dolg domačih zasebnih bank do nemških zasebnih bank. Nemčija je pri tem pozabila na dve ključni dejstvi. Prvič, da državljani in zaposleni v javnem sektorju nimajo nič s tem, ker so nekatera gospodinjstva in nekatera podjetja ekscesno trošila in ekscesno investirala, ter da ne morejo pričakovati, da bodo državljani in zaposleni v javnem sektorju mirno in v nedogled dovolili, da vlade zaradi tega puščajo kri njim. Nič krivim in nič dolžnim. In drugič, Nemčija je pozabila, da bo zategovanje pasu zmanjšalo domače povpraševanje in povpraševanje po uvoženih dobrinah in da bodo zaradi tega gospodarstva padla v ponovno recesijo. Z upadajaočim gospodarstvom pa je nemogoče vračati dolgove, pač pa se breme dolga samo še povečuje.

Ta napaka oziroma nerazumevanje se je Nemčiji vrnila kot bumerang. Druga recesija ni zadela samo PIIGS držav, pač pa zaradi trgovinske prepletenosti celotno evro območje, tudi Nemčijo. Bolj ko se je slabšala gospodarska situacija v PIIGS in ostalih državah z evrom, bolj je rasel njihov javni dolg glede na vse nižji BDP in tem bolj se je povečevala nemška izpostavljenost do teh držav. Kajti Nemčija je edina, ki lahko zagotovi dovolj sredstev za mehanizme pomoči preveč zadolženim državam, hkrati pa je ključno (70-odstotno) odvisna od izvoza na trge teh držav. Bolj ko je silila države v varčevanje, tem bolj je poglabljala recesijo pri njih in pri sebi in tem bolj je povečevala svojo izpostavljenost do njih.

Masterplan se je ustrelil v koleno.

Namesto politike varčevanja bi Nemčija takrat leta 2010 morala spodbujati prav nasprotno politiko. Državam, ki so bile najbolj prizadete z bančno krizo, bi morala zagotoviti nekakšne Marshallov plan financiranja razvojnih projektov, hkrati pa jim omogočiti dolgo – med 5 in 10-letno – obdobje za zmanjšanje proračunskih deficitov. S tem bi ostalim državam omogočila, da se hitro poberejo iz recesije, da lahko rastejo in tako poplačajo svoje javne dolgove, nastale s prevzetjem zasebnega dolga do nemških bank.

Spoznanje Bruslja o tem, da je nemški masterplan bankrotiral, je prišlo letos spomladi. Dve leti po tem, ko je IMF prvič zelo jasno pokazal, da tak masterplan ne more delovati in da bo samo še poglobil krizo in poslabšal dolžniško situacijo držav. Blage ocene EK proračunov držav članic kažejo, da se kurz ekonomske politike v evro območju obrača. Stran od varčevanja in k spodbujanju rasti.

Vprašanje je le, če so to lekcijo dojeli tudi v Nemčiji. Nisem prepričan, da so. Ko je prejšnji teden ECB zaradi gospodarske stagnacije znižala obrestno mero za četrt točke, so znotraj 23-članskega sveta ECB dva nemška predstavnika s še štirimi drugimi člani poskusila prirediti puč proti predsedniku Mariu Draghiju. Temu je, podobno kot v zgodbi glede ameriške in bruseljske kritike prevelikega trgovinskega presežka Nemčije, asistiral nemški tisk. Na srečo neuspešno.

Toda ti epizodi kažeta, da Nemčija ne razume trgovinske in finančne prepletenosti držav evro območja. In da ne razume, da je v interesu njenega gospodarstva, da ostale države z evrom robustno rastejo. To je edini način, da še naprejo kupujejo nemške izdelke in da odplačajo povečan javni dolg.

_______

* Izvorno objavljeno v Večer Pogledi