Kaj nam mora povedati novica, ki je v petek tako neprijetno presenetila novinarje, da se je vlada na evrskih finančnih trgih zadolžila za 1.5 milijarde evrov (za dobo treh let)? Ali lahko iz nje sklepamo, da vlada ve nekaj, česar javnost še ne ve? Ali lahko iz nje sklepamo, da vlada že ve, kolikšna bo bančna luknja, ki jo bodo razkrili bančni stresni testi? In še korak dlje, lahko iz višine nove zadolžitve sklepamo, kolikšna bo potrebna dokapitalizacija bank?

Te špekulacije morda niso povsem iz trte izvite.

Kolikor vemo, naj bi vlada “dala na stran” 1.2 milijarde evrov za potrebe dokapitalizacije bank, ko bodo iz bank prenešeni slabi krediti na slabo banko. Kolikor lahko sklepamo iz pricurljanih informacij iz sicer javno nerazkrite metodologije stresnih testov, bo sredi decembra razkrit obseg slabih kreditov v bankah večji od sedaj (konec avgusta letos) pripoznanih 7.8 milijard evrov. (Ob tem ne velja pozabiti, da so za 60% te luknje (4.6 mlr evrov) banke že oblikovale oslabitve) Kar pomeni, da bo tudi obseg potrebne dokapitalizacije večji, kot je vlada prvotno načrtovala. Če bo (z oslabitvami) nepokrita bančna luknja za dvakrat večja od do sedaj načrtovane, bo tudi potreba po dokapitalizaciji bank po očiščenju bilanc dvakrat večja.

Mene ne ne bo presenetilo, kot sem pred časom že povedal, če se bo sredi decembra razkrilo, da potreben obseg dokapitalizacije znaša med 2.2 in 3 milijardami evrov. To tudi ustreza vsoti do sedaj znane vladne rezerve (1.2 mlr evrov) in v petek objavljene nove zadolžitve (1.5 mlr evrov).

Je bilo dobro, da je vlada šla na trg poiskat potrebna sredstva za dokapitalizacijo preden so bili razkriti rezultati stresnih testov? Absolutno. Kajti po razkritju rezultatov, ki bi bili slabši od do sedaj javno pričakovanih, bi se seveda pomnožile špekulacije na finančnih trgih, kar bi ceno zadolževanja močno dvignilo.

Če bo ob razkritju bančne luknje vlada kredibilno pokazala, da ima na računih dovolj denarja, da sama (brez pomoči EU) dokapitalizira banke, bo to končno pomirilo trge. To bi tudi odmaknilo ali celo odpravilo špekulacije glede morebitne potrebe po zaprosilu za tujo finančno pomoč oziroma nevarnost prihoda trojke v Slovenijo.

S tem se bodo znižali tudi zahtevani donosi za slovenske državne obveznice, ki so jih do sedaj podžigale špekulacije o morebitni prošnji za finančno pomoč za sanacijo bank. S tem bi se stvari normalizirale, donosi bi po skoraj letu in pol padli nazaj na raven blizu italijanskih, s čimer bi lahko država najela cenejše nove dolgove za poplačilo dražjih, ki jih je najemala v času najbolj intenzivnih špekulacij o morebitni prošnji za finančno pomoč. S tem bi upadli tudi stroški servisiranja obresti za najete kredite, kar bi razbremenilo proračun in zmanjšalo primarni saldo proračuna.

S sanacijo bank in hkratnim finančnim prestrukturiranjem podjetij ter s koncem špekulacij o morebitni prošnji za pomoč bi se stvari končno normalizirale. Končno bi se lahko začeli pogovarjati o vrnitvi gospodarske rasti v drugi polovici naslednjega leta. Končno bi se lahko začeli pogovarjati o razvoju.

Seveda le, če zgornje špekulacije držijo. Z veliko večjo finančno luknjo, s prošnjo za pomoč, s prihodom trojke ter brez finančnega prestrukturiranja podjetij hkrati z bančno sanacijo, še nekaj časa ne bomo videli sonca.