Ekonomisti se med seboj “prepucavamo” in obkladamo z različnimi nadimki na podlagi tega, kakšni šoli naj bi kdo pripadal oziroma kakšno analitično orodje naj bi uporabljal. Pri tem seveda širši javnosti niti slučajno ni jasna razlika med klasiki, neoklasiki, monetaristi, avstrijanci, keynesianci in neo-keynesianci. Razlike med njimi so seveda ogromne in prinašajo ogromne razlike glede priporočil ekonomski politiki. Problem pa je, ker teh razlik nihče ne zna lepo poljudno razložiti, da bi bilo tudi moji mami jasno.

En tak lušten poskus razlage razlike med keynesianci in neo-keynesianci je pripravil John H. Cochrane iz University of Chicago. Ni sicer tako preprosto, da bi razumele tudi naše babice, vsebuje nekaj preproste matematike, toda povprečni gimnazijski maturant bi to razliko z lahkoto dojel.

Preden začnete brati Cochranovo razlago, bom naredil zelo kratek povzetek razlike med starimi in novimi pošastmi (keynesianizma).

Torej: oboji, stare in nove pošasti keynesianizma, verjamejo v to, da povečanje javnih izdatkov povečuje BDP (in s tem gospodarsko okrevanje, če je država v krizi). Vendar pa izhajajo iz tako različnih predpostavk, da pravzaprav sploh ne sodijo v isti brlog.

Stari keynesianizem predvideva, da kakršnokoli povečanje javnih izdatkov (za itak “nepotrebno cesto ali železnico ali elektrarno”) privede do povečanja BDP, vendar za več, kot je znašalo samo povečanje javnih izdatkov. Če denimo vlada poveča javne izdatke za 1 evro, se bo zaradi tega po definiciji povečal BDP (dohodek) za 1 evro, vendar pa se proces pri tem ne ustavi. Ker se BDP poveča za 1 evro, namreč prejemniki delčkov tega evra (cente) zaradi svoje mejne nagnjenosti k trošenju te svoje novo pridobljene cente potrošijo. In povečajo dohodek nekomu drugemu, ki spet več potroši in tako naprej in naprej. Ta dodatni evro, ki ga država več potroši torej ustvari multiplikativne učinke v gospodarstvu. Če denimo mejna nagnjenost k trošenju znaša 0.6 (60% prejetega dohodka potrošimo), bi multiplikatorski učnek povečanja javnega trošenja znašal 2.5. Ali po domače, če država v krizi poveča javne izdatke za 1 evro, bi to povečalo BDP za 2.5 evro. (Dejansko znašajo ti multiplikatorski učinki, ocenjeni v zadnjih analizah IMF, med 1.6 in 2.6; v času konjunkture so nižji, v času recesije pa višji).

No, novi keynesianci s to logiko nimajo ničesar, razen da verjamejo, da povečanje javnega trošenja pozitivno vpliva na povečanje BDP. Nove pošasti keynesianizma prihajajo iz povsem drugega brloga in uporabljajo neoklasične predpostavke, da bi prišli do istega rezultata. Torej logika novih keynesiancev je naslednja: če vlada poveča javne izdatke (za katerikoli “nepotrebni” javni projekt), bo to prek mehanizma Philipsove krivulje (ne vprašujte) vplivalo na povečanje inflacije. In če nominalne obrestne mere ostanejo na isti ravni (bodisi zaradi likvidnostne pasti ali ker pač centralna banka pri tem pomaga), bo padla realna obrestna mera. To bo spodbudilo potrošnike, da danes začnejo trošiti več, preden jim povišana realna obrestna mera odnese realno vrednost njihovih dohodkov. V tem modelu se potrošniki odločajo o tem, koliko bodo potrošili danes in koliko jutri, na podlagi realne obrestne mere. So pač racionalni in še preden rečete keks si znajo izračunati svojo mejno korist kot prvi odvod potrošnje po realni obrestni meri.

Seveda so tu še finese, ki pa niso pomembne za osnovno zgodbo (tudi, če bo Igor želel o njih debatirati). Ampak v glavnem je zgodba v tem, da so novi keynesianci pobrali instrumentarij hiper racionalnih neoklasikov, da bi pokazali, kako tudi z “mikrofundiranim” makro modelom (beri: z optimizacijo hiper racionalnih potrošnikov) povečanje javnega trošenja v krizi pozitivno vpliva, t.j. stimulira rast BDP.

(Če mene vprašate, je ta zgodba, ki so si jo namislile nove pošasti keynesianizma, privlečena za lase, tako kot večina predpostavk neoklasike. Jajca. Namislili pa so si jo zato, ker

(1) sicer ne bi mogli objaviti članka v najvišje rangiranih akademskih revijah (ki jih kontrolirajo neoklasiki), da bi tako

(2) lahko dokazali blagodejne učinke javnega trošenja (v času krize). V bistvu so “nategnili” neoklasike, da so “kupili” keynesiansko poanto. Toda to je le moje skromno mnenje)

Zdaj pa priporočam, da nadaljujete z branjem zelo ilustrativne Cochranove razlage z nekaj malega preproste matematike.