V skladu z napovedmi iz prejšnjega tedna naj bi Evropska komisija (EK) jutri uvedla postopek za zmanjšanje makroekonomskih neravnotežij proti Nemčiji. Razlog je v nemškem velikem trgovinskem presežku, ki že drugo leto presega 6% (celo 7%) BDP. Problem je, kot sem o tem esktenzivno pisal, da s premajhnim domačim trošenjem (prevelikim varčevanjem) Nemčija izvaža recesijo oziroma deflacijo v preostali del skupnega denarnega območja. Problem je seveda na drugi strani, ker je ECB inflacija pobegnila v smeri deflacije (0.7% namesto 2% rasti cen) in ker EK po drugi strani šibkejše države z evrom stiska s prehitro fiskalno konsolidacijo, kar še dodatno zmanjšuje njihovo domače povpraševanje.

V namen komunikacije te “občutljive” odločitve je komisar Olli Rehn danes z daljšim člankom v Frankfurter Allgemeiner Zeitung ter na svojem blogu začel z obsežno piarovsko akcijo.

Komisar Rehn (oziroma tisti ekonomist, ki mu je napisal tekst)  je postregel s povsem spodobnim analitičnim vpogledom v evolucijo kopičenja nemškega trgovinskega presežka kot kombinacije številnih dejavnikov. Predvsem pa je pripoznal, da je nemški trgovinski presežek:

prvič, logična posledica oblikovanja monetarne unije (kjer je obstoj skupne valute preprečeval siceršnjo nujno revalvacijo nemške nacionalne valute in s tem sprotnega slabšanja nemške konkurenčnosti),

drugič, posledica nemške sistematično prenizke ravni investicij in prevelikega varčevanja doma, in

tretjič, da je posledični nemški izvoz kapitala polnil nepremičninske in kapitalske balone v perifernih državah z evrom in pripomogel k nastanku krize tovrstnih razsežnosti.

Rehn:

What is behind the large surplus? A key factor has been the deepening of European integration in the past ten years, since this has helped strengthen Germany’s industrial competitiveness in many ways. First, the creation of the euro prevented the German exchange rate from appreciating to reflect the large surplus. Second, the integration of the production chains with central and eastern Europe allowed Germany to diversify and profit from a large pool of well-educated and cheaper labour.  And third, financial market integration and interest rate convergence drove international capital flows which mirrored these current account developments.

…

The prospect of Germany’s ageing population translates today into lower consumption and higher savings for retirement. Investment should go up now because an ageing population should see the economy becoming more capital-intensive. When ageing kicks in, savings should start going down and consumption up.

Moreover, around a third of the German current account surplus can be explained by returns on assets accumulated abroad in the years before the crisis, when excess savings in Germany and other core countries were redistributed throughout the eurozone and further afield. Instead of boosting productivity-enhancing investment, which would have enhanced sustainable growth, they largely ended up fuelling the credit booms and subsequent asset and housing bubbles in recipient countries. That mispricing of risk was detrimental to both sides: the catastrophic busts that hit the peripheral economies led to losses for the German banks themselves, adding to those incurred from their investments in toxic US assets. Meanwhile, investment in Germany has fallen from 21.7% of GDP in 2000 to 17.6%, a significantly lower proportion than in other eurozone countries.

Rehn Nemčiji svetuje, da odpravi ozka grla za povečanje domačega povpraševanja , in sicer predvsem z dvigom rasti plač (prek znižanja davkov in prispevkov na plače), spodbujanjem naložb v infrastrukturo, deregulacijo energetskega sektorja, kar bi omogočilo povečanje zasebnih investicij ter odprtjem trga na področju storitev.

Rehn je seveda izpostavil, da namen EK ni poskus zmanjševanja konkurenčnosti Nemčije, pač pa poskušati vplivati na to, da bi Nemčija začela več investirati doma in tako reševati tudi problem premajhnega povpraševanja v evro območju. Postopna odprava nemškega trgovinskega presežka bi bila predvsem koristna za blaginjo nemških prebivalcev, hkrati pa bi ublažila depresijski pritisk na ostale države in jim dvignila povpraševanje (četudi ne bi nujno takoj vodila v povečanje njihovega izvoza):

All this would enhance Germany’s economic performance and welfare and could help reduce the inequalities that have accumulated in recent years. But it would also have a significant positive impact on the eurozone economy. For while a rise in demand in Germany might not lead directly or immediately to a large rise in exports from southern Europe, the reforms the EU is advocating for Germany would facilitate a genuine and mutually beneficial rebalancing in the eurozone economy. Crucially, a rise in domestic demand in Germany should help to reduce upward pressure on the euro exchange rate, easing access to global markets for exporters in the periphery. To profit fully from this opportunity, there should be no easing of the drive to boost competitiveness through structural reforms.

V EK so sicer opomnili, da se s tem postopkom strinja tudi Nemčija in da ne bodo uvedene sankcije proti njej.

Ne glede na ves piarovski in politični spin, je ta Rehnov korak oziroma odločitev EK končno korak v pravi smeri, ki je uspel prepoznati, da so v skupni denarni uniji učinki na obeh straneh bilance in da je pri vodenju skupne ekonomske politike treba imeti pred očmi tak “zbalansiran” pogled.

Bo pa seveda poskrbel za precej histerije v Nemčiji.