Pri pozivanju na razkritje metodologije stresnih testov slovenskega bančnega sistema v svoji dobronamernosti nisem posebej opozarjal na možne zlorabe naše pobude. Namreč na to, da mnogi, ki pobudo skupine ekonomistov o razkritju metodologije javno podpirajo, to počnejo iz povsem drugačnih razlogov kot mi. Podpirajo jo zato, da bi morda preprečili neodvisno in pošteno oceno stanja v slovenskih bankah (čeprav sicer ne vem, kako lahko to še preprečijo) in da bi nadaljevali s svojim dosedanjim “poslovnim modelom”. To so vsi tisti, ki so (zaenkrat še) lastniki prezadolženih podjetij, katerih lastniški deleži bodo s sanacijo bank prešli na slabo banko in bodo nato prodani.

Za takšne je naša pobuda seveda dobrodošla in jo močno podpirajo. Z veseljem jo zlorabljajo.

Toda naša pobuda nima nič s tem. Pobudniki (podpisniki) razkritja metodologije in predpostavk bančnih stresnih testov absolutno podpiramo, da revizorske hiše v mikro stresnih testih čim bolj objektivno ocenijo pošteno vrednost sredstev v slovenskih bankah. Da dobimo pošteno vrednost luknje v slovenskih bankah. Brez tega ni mogoče narediti uspešne sanacije bank in izvesti učinkovitega finančnega prestrukturiranja prezadolženih podjetij. Brez tega naše gospodarstvo ne more začeti okrevati.

Kar smo pobudniki (podpisniki) razkritja (…) želeli, je razkritje metodologije scenarijev makro stresnega testa celotnega bančnega sistema. Nekateri mešajo te pojme, zato naj povem, da bodo ocene kvalitete bančnih bilanc iz mikro stresnih testov (ki jih delajo posamezne revizorske hiše) osnova oziroma input za makro stresni test (ki ga izvaja družba Oliver Wyman). Na podlagi teh vhodnih (mikro) podatkov bo Oliver Wyman ocenil, kaj bi se zgodilo v bilancah slovenskih bank, če bi slovensko gospodarstvo doživelo velik, ampak zares velik makroekonomski šok.

In nas zanimajo predpostavke, ki jih bo Oliver Wyman uporabil za simuliranje tega velikega makroekonomskega šoka. Bo to 3-sigma šok ali 8-sigma šok? Bo to 3.3 standardne odklone od dolgoročnega povprečja rasti BDP (kot je Oliver Wyman lani uporabil za Španijo) ali bo to 8 standardnih odklonov od povprečja (kar je Oliver Wyman sprva predlagal za Slovenijo)? Ali torej predvideva, da lahko Slovenijo doleti padec BDP v višini 10% ali v višini 30%? In podobno glede gibanja obrestnih mer, nezaposlenosti in cen nepremičnin.

3-sigma ali 4-sigma šok lahko Slovenija (še) sama sfinancira, 8-sigma šoka pa ne more sfinancirati nobena država, ki nima svoje lastne monetarne politike. Tudi Nemčija ne.

Tisti, ki se obešajo na našo pobudo z namenom njene zlorabe za lastne interese, s to našo pobudo ne pridobijo ničesar. Njih prizadevajo zgolj mikro stresni testi, ki ocenjujejo, koliko so vredna njihova prezadolžena podjetja. Naša pobuda se na to ne nanaša. Nasprotno, absolutno želimo in podpiramo, da se vrednost teh podjetij pošteno ovrednoti. Če je njihova poštena vrednost nič ali negativna, naj bo kot takšna tudi prikazana v bilancah bank, do katerih imajo gospodje dolgove. Verjamem pa, da so ti gospodje z veseljem pristavili svoje piskrčke k naši pobudi, da naredijo več zmede v javnosti in ustvarijo dvom v objektivnost celotnega procesa ocenjevanja našega bančnega sistema. Jaz se od njihovih zasebnih interesov ostro distanciram.

Od njihovih interesov se je danes distanciral tudi kolega Igor Masten:

Kot običajno, je bila strokovna plat spregledana. Kar pomeni, da večina tistih, ki kakorkoli komentira problematiko nerazkrite metodologije, ne razume problema. Najprej naj omenim tiste, ki v pozivu vidijo poskus relativizacije rezultatov skrbnega pregleda bank in s tem oviranje razreševanja problema naših bank. Njim bi priporočil, naj dokapitalizirajo banke in odplačujejo finančno pomoč s svojim in ne mojim denarjem.

Potem je tu še nasprotni pol. Ta naš poziv uporablja za demagogijo o bruseljski zaroti, ki nas hoče podjarmiti, in najboljši način naj bi bil prisila v prošnjo za finančno pomoč. Zaradi teh skupin štiri leta nismo naredili nič za rešitev problema bank. Zaradi podobnih se obremenitveni testi niso delali že prej, čeprav so bili nujno potrebni. In zato smo se znašli v tako globoki gospodarski krizi in situaciji, ko nam tuje institucije narekujejo, kaj moramo delati. Gre pa seveda za interesne skupine, ki jim status quo ustreza ne glede na to, kako globoko je zabredla država. Ste kdaj slišali, da bi kdo javno predlagal, da bi, tako kot v Španiji, v financiranje slabe banke pritegnili zasebni kapital? Koristi bi bile očitne. Če bi tega bilo več kot 50 odstotkov, se obveznosti slabe banke ne bi štele v javni dolg, državi pa bi se pocenilo zadolževanje. Dobili bi tudi pristen komercialni interes pri njenem upravljanju. Mogoče pa je problem ravno v tem. Komercialni interes je skregan z idejami, naj se na slabo banko prenesejo delnice nacionalno interesnih podjetij, kot je, na primer, Mercator. Da jih le ne bi kupili tujci.

Pri tem me niti ne preseneča več že skoraj privzeta ideja sprejemljivosti, da se takšni posli financirajo z mojim in vašim denarjem, ne pa njihovim. Gre pač za advokate interesnih skupin, ki se želijo še naprej napajati na teh podjetjih. Do njihovega propada. Preseneča me to, da takšne ideje razlagajo tudi tujcem. Ideje, da slaba banka naj ne bi le prestrukturirala banke, temveč tudi reševala naš “nacionalni interes”, nisem slišal po ljubljanskih kuloarjih, temveč od predstavnika ene od mednarodnih inštitucij, ki so bile na obisku. To mi daje misliti, da te zgodbice dosegajo že patološke razsežnosti. Očitno jih že leta razlagajo na vsemogočih sestankih, ne zavedajo pa se, da jih tujci poslušajo le, da preverijo, koliko nori smo lahko. Očitno tudi toliko, da bomo postali prva država na svetu, ki je zaprosila za mednarodno finančno pomoč zaradi supermarketa.