Letošnja dodelitev Nobelove nagrade za ekonomijo (oziroma delitev nagrade med tri ekonomiste) je precej presenetljiva. Še včeraj so po družabnih omrežjih krožile špekulacije, da naj bi v skladu z duhom časa nagrado dobil nekdo, ki se ukvarja z neenakostjo v razdelitvi dohodkov. Kaj imajo skupnega Eugene Fama, Lars Peter Hansen, in Robert Shiller? V bistvu zelo malo – le to, da se je vsak od njih ukvarjal z empiričnim raziskovanjem delovanja finančnih trgov.

Pri tem je Eugene Fama najbolj razvpit s svojo hipotezo o učinkovitosti finančnih trgov, o kateri je bilo napisano skoraj 9,000 znanstvenih člankov. V svojem bistvu hipoteza trdi, da posameznik ne more premagati finančnih trgov, saj bodočega gibanja tečajev ni mogoče napovedati z njegovim preteklim gibanjem. Posameznik je lahko uspešen v svoji naložbeni strategiji v krajših časovnih obdobjih, na dolgi rok pa bo donos od njegovih naložb manjši od povprečnega donosa na trgu (denimo od donosa od naložbe v indeksne sklade). Fama je hipotezo zasnoval na podlagi svojih osebnih izkušenj, ko je bil asistent, kasneje pa jo je dodelal v doktorski disertaciji in objavljenem članku iz leta 1965 “The Behavior of Stock Market Prices“.

Hipoteza ima sicer tri oblike: močna, srednja in šibka, v odvisnosti od informacij, ki naj bi jih gibanje tečajev vrednostnih papirjev vsebovalo. Tudi v najmočnejši verziji hipoteze, ki vključuje možnost insiderskih informacij, naj bi tečaji vrednostnih papirjev te informacije že vsebovali in zato jih ni mogoče presenetiti. Seveda pa empirične raziskave kažejo nasprotno, da so insiderske informacije običajno ključ za nadpovprečne dobičke. Denimo ameriški kongresniki, ki so predmet lobiranja in in majo vpliv na zakonodajo, naj bi v povprečju dosegali za 5 do 10% višje letne donose na svoje naložbe v primerjavi s povprečjem.

Zelo dobro razlago hipoteze in povzetek njenih empiričnih preverb si lahko preberete v 11. poglavju knjige Natea Silverja “The Signal and the Noise“.

Pri Famovi hipotezi je bolj problematično to, kar se je kasneje, tudi z njegovo pomočjo, nanjo obesilo. To pa je, da so trgi vedno učinkoviti, zato tudi (finančni) trgi ne potrebujejo regulacije, saj tržne sile vedno privedejo do najbolj učinkovitih rešitev. Zato tudi do balonov na finančnih trgih ne bi smelo prihajati. No, dejstva kažejo precej drugače.

Robert Shiller se je na drugi strani večino svoje kariere ukvarjal prav s preučevanjem velike volatilnosti finančnih trgov in s svojim člankom iz leta 1981 “Do Stock Prices Move Too Much to be Justified by Subsequent Changes in Dividends?” v American Economic Review podvomil v veljavnost hipoteze o učinkovitosti finančnih trgov. Na podlagi empirične analize je pokazal, da je volatilnost borznih tečajev večja, kot bi bilo mogoče racionalno sklepati na podlagi pričakovanih bodočih dividend in diskontnih stopenj. Po borznih balonih v 1980-ih letih je s pomočjo raziskave med finančnimi investitorji pokazal, da investitorje bolj kot racionalne kalkulacije ženejo čustveni vplivi.V 1990-ih letih je s kolegi oblikoval t.i. Case-Shiller index, ki ga je kasneje odkupil Standard & Poor, in ki se uporablja kot standardni indeks za merjenje cen nepremičnin. Leta 2000 je objavil knjigo “Irrational Exuberance“, s katero je napovedal borzni zlom v drugi polovici leta. leta 2003 pa je s člankom “Is There a Bubble in the Housing Market?” napovedal, da lahko nepremičninski balon povzroči obdobje dolgotrajne recesije. Leta 2006 je napovedal, da sta kriza in finačni zelo blizu, leta 2007, eno leto pred propadom Lehman Brothers, pa je kolaps nepremičninskega trga in finančno paniko tudi dokaj gotovo napovedal.

Lars Peter Hansen je znan po razvoju ekonometrične metode Generalized method of moments (GMM), ki jo običajno uporabljamo kot test robustnosti v ekonometričnih testih, ko nimamo na voljo dobrih (naravnih) instrumentov. Pri tem kvaliteto uporabljenih instrumentov merimo s Hansenovo statistiko. Hansen je metodo GMM uporabil za številne raziskave na področju trga dela, finančnih trgov ter makroekonomije (skupaj s Thomasom Sargentom). V zadnjih letih se ukvarja z raziskovanjem razlik med negotovostjo in tveganjem ter merjenjem “sistemskega tveganja” (glej knjigo “Risk Topography: Systemic Risk and Macro Modeling“).

Vsi trije nagrajenci so sicer prvovrstni ekonomisti. Nekako pa čudi kombinacija, v kateri so se znašli za podelitev nagrade. Skupno jim je le to, da so se ukvarjali z raziskovanjem finančnih trgov, vendar vsak iz svojega zornega kota. Pri tem pa pristop Fame in Schillerja ne bi mogel biti bolj drugačen. Fama verjame v racionalnost in učinkovitost (finančnih) trgov, Schiller pa dokazuje njihovo neracionalnost in čredno obnašanje.

Update:

Preberite dober komentar v Washington Postu, zakaj je nagrado dobila prav ta trojica oziroma kaj nam komite za podelitev Nobelove nagrade hoče s tem povedati:

With the joint award, the Nobel committee was in effect fusing those competing schools of thought into a unified theory to recognize what economists now understand about where asset prices come from.

“The Laureates have laid the foundation for the current understanding of asset prices,” the committee said in its announcement of the prize, formally known as the Sveriges Riksbank Prize in Economic Sciences in Memory of Alfred Nobel. “It relies in part on fluctuations in risk and risk attitudes, and in part on behavioral biases and market frictions.”

…

The fusion of Fama’s, Hansen’s and Shiller’s research, then, boils down to this: We know that stock prices behave randomly on short-term horizons, and that efforts to time the market in the short run are probably counterproductive. But we also know that markets can become broadly mispriced for long periods due to the mysteries of human psychology.

Vir: Neil Irwin, Washington Post