Črt Kostevc

Vlada nam je nedavno predstavila predloga proračunov za leti 2014 in 2015. Domača javnost, finančni trgi in evropske institucije so v napovedi slovenske fiskalne prihodnosti iskali signale obrata trenutnega finančnega stanja. In signale so dobili. Ostaja zgolj vprašanje ali je to, kar v proračunih vidijo, luč na koncu predolgega tunela ali znak, da je slovenska vlada izgubila stik z realnostjo. V kolikor bodo doseženi pričakovani rezultati, bo to pomenilo, da bo proračunski primanjkljaj padel pod mejo treh odstotkov bruto domačega proizvoda že naslednje leto, 2015 pa naj bi končali pri vzornih 2.5%. Glede na izkušnje zadnjih dveh let, je takšen izplen težko pričakovati. Še toliko težje ob dejstvu, da ni popolnoma jasno stanje bank oziroma znesek, ki bo potreben za njihovo sanacijo, ter vsota, ki jo bo država zelo kmalu dolgovala izbrisanim in delu zaposlenih v javni upravi. *

Namen predstavljenih proračunov je jasen: zadovoljiti zahteve Bruslja na področju javnih financ in primanjkljaje spustiti pod nivo, ki ga zahteva Komisija. V načrtih za prihodnji dve leti ni bistvenih odstopanj od trenutne fiskalne politike, ki svoje upe polaga na zmožnost gospodarstva za samozagon tudi pod večjim davčnim bremenom. Proračun ni razvojno naravnan in prav tako ni spodbuden za gospodarstvo, ki je pričakovalo davčno razbremenitev. Novega varčevanja je v napovedih zgolj za vzorec, saj večina pozitivnih fiskalnih učinkov bazira na večjem davčnem izplenu in nekaterih že veljavnih varčevalnih ukrepih.

Predstavniki Evropske komisije, ki bodo v naslednjih tednih prečesavali slovenske proračunske rešitve in se opredeljevali do njegove plavzibilnosti, ne puščajo dvomov o svojih željah. Pričajujejo namreč varčevanje v javnem sektorju, strukturne in predvsem trajne premike k optimizaciji javne potrošnje, ki bodo predstavljali temelje tudi onkraj gospodarske krize. Doktrini varčevanja je Trojka, v kateri sta poleg Komisije sopotnika še Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad, ostala zvesta skozi vse kritike in notranja nesoglasja vse od začetkov reševanja “grškega vprašanja”. Namen Trojke je čimprejšnja ozdravitev fiskalnih bolnikov, pri čemer so zdravila pogosto bistveno bolj boleča za bolnika od bolezni same.

Ideja politike fiskalnega varčevanja je seveda intuitivno privlačna iz moralnega stališča, saj sili “države grešnice”, da svoje grehe priznajo in zanje opravijo pokoro. Država, ki je nekaj časa trošila nad svojimi zmožnostmi, je naletela na zaprta vrata finančnih trgov in rešila jih je zgolj obljuba, da bodo sami pospravili za sabo. Iz ekonomskega vidika je jasno, da zniževanje ekscesivno visokih javnih dolgov s proračunsko konsolidacijo lahko traja desetletja in ne zgolj leta. Tako bi Grčija, v kolikor bi želela v naslednjih dvajsetih letih zadostiti konvergenčnemu kriteriju javnega dolga v BDP (60%), letno ustvarjati 5% proračunske presežke po plačilu obresti in zapadlih glavnic na obstoječi dolg. Čeprav je dejansko boleč le prvi del poti, v katerem je potrebno proračunske primanjkljaje pretvoriti v presežke, pa je ob dejstvu, da letos znašajo zgolj stroški obresti grškega javnega dolga 3.8% bruto domačega proizvoda, celotna pot izjemno strma.

Redki danes program, ki ga izvaja Evropska komisija v Grčiji, ocenjujejo kot uspešen. Ekonomist Charles Wyplosz je tako mnenja, da je za poglobitev grške krize kriva prav Trojka, saj je namesto zgodnjega prestrukturiranja oziroma večjega odpisa terjatev, Grčijo prisilila v nadaljnje zadolževanje. Kot edino rešitev za obubožano grško državo (z dolgom, ki bo še letos dosegel 175% BDP) in klinično mrtvo gospodarstvo (BDP je 30% pod nivojem leta 2007, brezposlenost mladih je 57%, gospodarska rast pa letos ne bo dosegla niti napovedane 4.1% kontrakcije) ponuja odpis dolgov oziroma njegovo prestrukturiranje v korist dolžnika. Na ta način bi se zmanjšalo fiskalno breme obresti in zapadlih glavnic, kar bi vodilo v milejše oblike varčevanja in odpiralo potencial za obuditev privatnega sektorja. Čeprav so nedvomno privlačne za države dolžnice, pa takšno reševanje prezadolženosti spremljajo resne težave.

Odpis in prestrukturiranje dolgov bi seveda povzročil pojav moralnega hazarda za ostale države s podobno stopnjo zadolženosti, kar bi znižalo njihovo implicitno ceno zadolževanja. Tržna obrestna mera bi, ob zavedanju upnikov, da bodo v bližnji prihodnosti ostali brez dela glavnice, seveda skokovito naraščala. Ob tem ne smemo pozabiti, da je bilo tudi reševanje grške krize leta 2010 predstavljeno kot enkratna akcija, ki nikakor ne bo postala stalna praksa v Evropski uniji. Vse do Španije, Portugalske, Cipra,…

Nasprotniki politike varčevanja v previsokem javnem dolgu ne vidijo tako prerečega problema kot njeni zagovorniki. Revitalizirani z Reinhard-Rogoff debaklom vidijo možnosti za uspeh varčevalne politike zgolj v obdobju gospodarske rasti, v gospodarski kontrakciji pa zagovarjajo aktivno in obsežno stimulacijo privatnega sektorja. Na drugi strani, podporniki politike varčevanja vidijo slednjo kot edini garant za hitro povrnitev zaupanja v vzdržnost javnih finance, pri tem naj bi varčevanje v razvitih državah celo vodilo v gospodarsko rast (Alessina, Ardagna, 2009).  Zanimivo pa oboji v grškem scenariju vidijo potrditev pravilnosti svoje doktrine, le da je to za keynesiance Grčija po prvem četrtletju 2010, ko jo hromi varčevalni krč, za podpornike politike strogega varčevanja pa Grčija pred tem, ko so finančni trgi izgubili upanje v to, da bodo dolgovi sploh še kdaj poplačani.    

Slovenska proračuna ne sledita ortodoksnemu shujševalnemu receptu, hkrati pa se ne obračata k odpravljanju politike varčevanja, k čemur kličejo njeni nasprotniki. Slovenija ne izpolnjuje v popolnosti strogih zahtev politike varčevanja, ki jo zahteva Bruselj, ravno tako se ne prepušča keynezianskim ukrepom za blaženje krize. Vlada se je torej odločila, da bo naslednji dve leti ohranila razvojno pat pozicijo in zavoljo socialnega konsenza ne bo naredila nič za to, da bi slovenski voz premaknila iz blata, v katerega tone. Gre za proračuna, katerih edini namen je prepričati Trojko in finančne trge, da smo se do letos samo hecali in da v resnici nismo tako potratni. Poglejte, zmoremo sami. Posodite nam samo par (milijard) evrov za banke, ostalo bo pa nekako šlo.

________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku