Ta svet je res malce zmešan. Medtem ko je Berlusconi čez vikend odpoklical svoje ministre iz vlade, je danes osebno izrazil zaupnico premierju Enricu Letti. Ameriški republikanci so z izsiljevanjem glede proračuna dosegli zaprtje ameriške vlade in poslali 800 tisoč ljudi na cesto, 1 milijon pa bo delal brez plače. Republikanci pa svoj djihad nadaljuejo in grozijo, da ne bodo glasovali za dvig meje zadolževanja, s čimer ZDA 17. oktobra grozi tehnični bankrot. No, v Sloveniji pa je korupcije osumljeni ljubljanski župan Zoran Janković napovedal, da se bo 19. oktobra potegoval za predsednika Pozitivne Slovenije, kar po besedah koalicijskih veljakov pomeni konec koalicije in s tem konec vlade. Le-to pa seveda politično krizo in pospešitev prihoda trojke.
To so stvari oziroma politične odločitve, ki so verjetno iz vidika posameznikov, ki so jih sprejeli, povsem racionalne. Iz širšega, družbenega vidika pa pomenijo neracionalno povečanje politične in ekonomske nestabilnosti. Gre za osebni prestiž, ki pa prinaša izjemno visoke negativne družbene stroške.
Po drugi strani pa ne smemo pozabiti, da so vse te neracionalne, čustveno neuravnovešene in obče družbeno škodljive politične živali izvolili volilci. Vsaj okrog 30 odstotkov tistih, ki so prišli glasovat. In iz tega vidika se zdi problem političnih odločitev neracionalnih, čustveno neuravnovešenih in obče družbeno škodljivih politikov predvsem in primarno problem političnih preferenc volilcev ali natančneje problem neracionalnega in čustveno neuravnovešenega volilnega telesa.
Ali lahko “zmešane politike” izvolijo volilci, ki niso povsem enako zmešani? Imamo lahko bolj normalne politike kot pa so normalni volilci?
Nekaj tukaj ne štima, mar ne? Problem je v nas, ne v njih. Oni (politiki) so samo naša zrcalna slika. In to me od vsega še najbolj žalosti.
P.S.
In tukaj ne pomaga odgovor “jaz nisem volil te koalicije“. Jaz tudi ne. Tudi Berlusconija nisem volil, in republikancev tudi ne. Toda približno 30% aktiviranih volilcev, sosedov, neznancev in znancev, je volilo Jankovića in približno toliko tudi Janeza Janšo. In Berlusconija in republikance. In to je problem. Realen problem. Ko se drobne, osebne neracionalnosti zagregirajo v veliko … sranje (se opravičujem zaradi izbire besede).
DAMIJAN blog 
Ob zgoraj zapisanih ugotovitvah, s katerimi se sicer strinjam, pa še vedno ostaja neodgovorjeno bistveno vprašanje: kaj naj kot volilec, ki želi dobro Sloveniji sploh storim, ko pride čas volitev? To, da so obstoječe (parlamentarne) politične elite nevredne mojega glasu je jasno, a državi ne bom naredil nobene usluge tudi če se volitev ne bom udeležil, saj v tem primeru dajem samo večjo težo ostalim volilcem, ki bodo neizogibno izvolili te ali druge bad guyse.
Bojim se, da je ob pomanjkanju kakršnekoli dobre alternative voilni izkupiček za Slovenijo lahko izključno samo slab. Morda pa je pravo vprašanje: kaj je najmanjše zlo?
Všeč mi jeVšeč mi je
Se popolnoma strinjam. Je pa tukaj še ena “malenkost”: na volitvah lahko izbiraš le med kandidati, ki so na voljo. Imam občutek, da velika večina volivcev voli “manjše zlo” ali pa “proti” ali pa sploh ne voli (to zadnje je dejstvo, ki je dokazljivo iz nizke volilne udeležbe). Zakaj je tako? Zato, ker med kandidati ni kaj dosti zaupanja vrednih. A imamo v Sloveniji zaupanja vredne pripadnike elit, ki bi bili pripravljeni prevzeti odgovornost za vodenje države? Sem prepričan, da bi se našli sposobni in zaupanja vredni kandidati, nisem pa tako prepričan, da so pripravljeni prevzeti odgovornost in se boriti v vmazani politični areni. Verjetno ni težjega dela, kot pa se podati v politiko in se iti političnih igric (boja) proti jankovićem in janšam. To se je lepo pokazalo na primeru Državljanske Liste. Iz stranke so eden za drugim izstopali vidni člani (tisti zaupanja vredni) in jih je iz meseca v mesec čedalje manj.
In kaj sedaj? Če bo šlo tako naprej, bo država še naprej tonila.
In ko bodo naši zanamci raziskovali zgodovino tega trenutka, bodo ugotovili naslednje: v Sloveniji je v tistem času bilo veliko ljudi, ki so vedeli kaj je z državo narobe, kaj bi bilo dobro narediti in so ta svoja opažanja tudi javno izražali. A zgodilo se ni nič več kot to.
Všeč mi jeVšeč mi je