Če hočeš nekomu absolutno zaupati pri izvedbi goljufije, pač ne izbereš poštenjaka, ki mu nič ne moreš, če te izneveri. Zato v kočljivih poslih ni mogoče zaupati poštenjakom, ampak obratno, izključno barabinskim advokatom, ki jih je mogoče zaradi njihovih preteklih rabot držati za vrat. Samo vsem znani barabini si ne morejo privoščiti goljufij pri kočljivih poslih. Ker bi se o tem bliskovito izvedelo po celem omrežju podobnih klientov in bi jezne stranke iz maščevanja takega nelojalnega odvetnika hitro, prek kašnega novinarja, javno razkrile za stare grehe in bi potem končal za zapahi.

Kaj naj si potem mislim o dolgoletnem znancu, mladincu in notranjem ministru Borutu? In njegovem dvajsetmilijonskem slamnatem lastništvu? Zares oprosti, če vse to, o čemer tako konkretno pišejo poslovni časopisi, ne drži. Če pa drži, bom vesel tvojega pojasnila. In obsodbe. Ki v primeru, da vse to drži, zanesljivo pride.

Iz nekega prirojenega optimizma sem namreč prepričan, da bodo kmalu prišli sodniki, ki bodo znali udariti s kladivom po mizi in povedati, kaj mislijo in kako so razsodili, da je prav. In ne bodo opravljali zgolj prismuknjenega slovničarskega posla. Se zapikovali v zakonske vejice in pike. Ker je vsem čedalje bolj jasno, da taki sodniki niso sposobni odkriti niti razlike med Dostojevskim in kakšno ubogo diplomsko nalogo. Če so pike in vejice v obeh primerih na mestu, za prismuknjene slovničarje ni razlike. Če bi Dostojevskemu manjkala ena vejica, pa bi bila njihova odločitev že vnaprej jasna.

Na približno take sodnike so računali vsi ti mali, nedorasli šolarčki, ki so si prijateljsko prisvajali na desetine milijonov. Ob tem pa so bile njihove male fintice tako enostavne in prav žaljivo naivne! Marija, kako naivne! Ukradeš jabolko in ga na hitro stisneš v žep drugemu paglavcu, da nisi kriv. Tisti paglavec, ki ima ukradeno jabolko v žepu, pa se lahko zagovarja, da ga je pošteno dobil od sošolca in ne ukradel. Marija, kako preprosto skrito lastništvo! In Marija, kakšni butci so bili naši paglavci, da v svojih igrah z milijoni niso prišli niti za milimeter naprej od teh pastirskih zvijač. Pisec kriminalk o slovenski tranziciji ne bo našel niti enega vsaj za silo duhovitega lopovskega trika. Vsi ti bimboti so prišli do desetin milijonov zgolj s tem, da so ukradeno jabolko na hitro potisnili v žep sošolcu ali ga skrili v mamino košaro.

Zato pri nas toliko pokradenih in zavoženih milijard, pa niti enega duhovitega trika, ki bi lahko za prihodnost nosil ponosno slovensko ime. Tako kot Pegan v gimnastiki. Od vsega pompa ne bo ostalo prav nič. Jabolka bodo zgnila, pastirčki, ki so se igrali poker s prevelikimi žetoni, bodo, upam, obtičali v kehi.

Vir: Aloj Ihan, Planet Siol