Avgustovska novica iz Eurostata, da je evro območje izšlo iz recesije in začelo okrevati, je posijala kot sončni žarek upanja v mračno depresijo pogreznjenega evropskega gospodarstva. Na žalost je ta žarek osamljen, okrevanje pa zato precej podobno mlačnemu začetku poletja na Aljaski. Ne aktualni gospodarski trendi, ne ekonomska politika EU zaenkrat ne obetajo pravega okrevanja. *

Gospodarski trendi v evro območju ostajajo še naprej mlačni. V drugem četrtletju letos je po letu in pol recesije gospodarstvo v evro območju zabeležilo šibko rast v višini 0.3%. Če zanemarimo dejstvo, da v to številko Eurostata niso všteti podatki za 7 držav evro območja (med drugim za Irsko, Grčijo in Slovenijo), sta bili za preobrat ključni dve stvari. Prvič, nemško in francosko gospodarstvo sta zabeležili nepričakovano močnejšo rast (za 0.7 oziroma 0.5%), medtem ko se je na drugi strani gospodarsko nazadovanje Španije in Italije upočasnilo. Negativna stopnja rasti v Italiji se je zmanjšala iz -0.9% v zadnjem četrtletju 2012 na le še -0.2%, v Španiji pa iz -0.8% na -0.1%. In drugič, v ozadju te rasti je povečan izvoz. V prvih šestih mesecih letos je izvoz držav evro območja porasel za 2% glede na prvo polovico lanskega leta, uvoz pa se je skrčil za 4%. Posledično se je povečal trgovinski presežek evro območja, s tem pa statistično tudi prispevek salda mednarodne menjave k BDP.

Med pozitivnimi trendi velja omeniti še porast indeksa optimizma med menedžerji, ki se je v prvih osmih mesecih letos dvignil za dobrih pet točk, ter porast industrijske proizvodnje, ki je bila konec junija v evro območju po letu in pol upadnja prvič pozitivna. Toda k temu je pripomogla predvsem Nemčija, kjer je industrijska proizvodnja zrasla za kar 2.4%, medtem ko je bila v ostalih velikih državah evro območja še vedno negativna – v Italiji in Španiji je negativna rast še vedno blizu -2%, v Franciji pa –0.3%.

So ti trendi dovolj za trajni in robustni preobrat recesijske krivulje v EU? Dvomim. Za trajnejše okrevanje EU potrebuje bodisi zelo robustno svetovno povpraševanje, bodisi močno domače povpraševanje. Glede rasti svetovnega povpraševanja ne moremo biti prav optimistični. Mednarodne organizacije bijejo plat zvona, ker se gospodarska rast štirih BRIK (Brazilija, Rusija, Inija in Kitajska) držav naglo ohlaja, kar bo povzočilo pritisk na zmanjšanje povpraševanja po evropskih izdelkih. Drugi dejavnik, ki zna poskrbeti za pospešitev negativnega trenda, pa je negotovost ob spremembi ameriške monetarne politike. Ameriški FED je objavil, da bo počasi začel zmanjševati povečano tiskanje denarja, kar vpliva na umik finančnih naložb iz azijskih držav. Valute nekaterih držav, predvsem indijske rupije, naglo izgubljajo vrednost. Če se bo ta trend nadaljeval, obstaja strah, da se utegne ponoviti azijska finančna kriza iz konca 1990-ih let. Nič od tega pa ni dobro za evropski izvoz.

Prav rast izvoza pa je bil tudi eden redkih pozitivnih trendov v evro območju, zaslužen za sedanji tehnični izhod iz recesije. Problem je v tem, ker vse ostale tri ključne komponente, ki tvorijo BDP (investicije, zasebna poraba in javna poraba), še naprej upadajo (glej sliko dneva: Evropske recesije še ni konec). Najbolj dramatično je upadanje investicij, zasebna poraba je za 2% nižja kot pred tremi leti, javna poraba pa za 1%. Tudi notranja trgovina med članicami evro območja je bila v prvih šestih mesecih letos za 2% nižja glede na prvo polovico lanskega leta, med vsemi 27 članicami EU pa nižja za 1%. Ni razloga za optimizem.

Problem Evrope je bil in ostaja na domačih tleh. Monetarna unija s prirojenim defektom, večletna nespretnost v vodenju skupne monetarne politike ter napačen odziv na krizo še vedno determinirata gospodarsko situacijo. Dokler ne bo prišlo do spremembe v ekonomski politiki, ne bo pravega okrevanja.

Nemške travme…

In zgodba je pravzaprav zelo preprosta. Napačen odziv celotne EU na že pet let trajajočo krizo je posledica predvsem dveh nemških mitov. Dveh zgodovinskih izkušenj. Prva je travmatična, druga pa pozitivna. Nemška travmatična izkušnja izhaja iz hiperinflacije iz prve polovice 1920-ih let. Hiperinflacija je bila posledica visokega javnega dolga, ki si ga je nakopala z odplačevanjem vojnih reparacij, pri čemer si je breme odplačevanja olajševala s sprotnim razvrednotenjem denarja z inflacijo. Toda ta izkušnja – iz leta 1923! – nima nobene zveze s kasnejšo gospodarsko depresijo (v letih 1929-1933). Nima prav nobene zveze s fiskalno politiko v času depresije oziroma s tem, da bi s povečanjem javnega dolga z namenom stimuliranja gospodarstva nemška vlada spodbudila inflacijo. Nemška hiperinflacija se je zgodila šest let (!) pred začetkom svetovne gospodarske depresije. Toda Nemci javni dolg – ne glede na ključno razliko v podrobnostih – še vedno enačijo z visoko inflacijo.

Nemška pozitivna izkušnja pa gre eno desetletje nazaj, ko je bila Nemčija tako zaradi stroškov priključitve vzhodnega dela države kot zaradi rasti stroškov dela največji bolnik Evrope. V začetku prejšnjega desetletja je Nemčija zašla v recesijo oziroma obdobje mizerne gospodarske rasti. Takrat je povečala javne izdatke za omilitev posledic krize in spodbujanje gospodarstva, pri tem pa štiri leta zapored (nekaznovano) kršila evropski Pakt za rast in stabilnost. V letih 2003-2004 je nekdanji kancler Gerhard Schröder izvedel socialne reforme, reformo trga dela in dvignil DDV. Nato je leta 2006 nenadoma prišla robustna gospodarska rast. In Nemci ta povratek k rasti enačijo z zategovanjem pasu in gospodarskimi reformami.

In se pri tem na veliko motijo. Namreč do gospodarske rasti v Nemčiji ni prišlo zaradi zategovanja pasu in zniževanja proračunskega deficita, pač pa zaradi povečanja izvoznega povpraševanja. Rast je bila spodbujena od zunaj. Nemčija je lahko začela rasti zgolj zato, ker ostale države okrog nje niso varčevale, ampak so kupovale nemške izdelke. Nemčija v času krize pred enim desetletjem ni prav nič varčevala, ampak je močno povečala javni dolg – med letoma 2001 in 2005 se je nemški javni dolg povečal iz 59.1% na 68.5%. Javni dolg se je začel zmanjševati šele z letom 2006, ko se je vrnila gospodarska rast.

… in kaznovanje nedolžnih partnerjev

No, in na podlagi teh dveh mitov je Nemčija vstopila v dirigiranje evropskega odziva na najhujšo gospodarsko krizo v zadnjih osemdesetih letih. Nemški diktat vsem ostalim članicam EU, predvsem pa tistim, ki imajo to nesrečo, da z njo delijo skupno evropsko valuto, je bil – Varčevanje, varčevanje in še enkrat varčevanje! Rast naj bi prišla s strogim postom. Čeprav le nekaj let pred tem v Nemčiji ni bilo nobenega strogega posta, ampak se ji je rast zgodila zaradi ugodnih zunanjih okoliščin. Dodaten »argument«, da je treba hitro in takoj porezati proračunske deficite, pa je Nemčija potegnila iz svoje travmatične izkušnje s hiperinflacijo. Čeprav med obema ni neposredne povezave. Povečanje javnega dolga naj bi zmanjšalo gospodarsko rast, ker naj bi to dvignilo obrestne mere in preusmerilo investicije v državne obveznice namesto v produktivne naložbe.

Kar je seveda neumnost. Prvič, vse najbolj razvite države od ZDA, Japonske do Nemčije imajo izjemno visok javni dolg, pa imajo kljub temu rekordno nizke obrestne mere. In drugič, ker se tako EU kot ZDA nahajajo v likvidnostni pasti, kjer še tako veliko tiskanje denarja ne more spodbuditi niti gospodarske rasti (ker je obrestna mera blizu ničle in nima več kam pasti) niti dvigniti inflacije. Sedanji problem je prenizka inflacija in ne nevarnost previsoke inflacije.

Evropa je torej talka dveh nemških zgodovinskih mitov, ki nimata nobene zveze s sedanjim stanjem. In dokler bodo države EU talke nemške zgrešene ideologije v Evropi ne more priti do trajnega okrevanja. Čeprav so koraki do njega dokaj preprosti. Prvič, članicam je treba dovoliti podaljšanje obdobja za fiskalno konsolidacijo za najmanj pet let, pri tem pa jim dovoliti začasno povečane deficite in spodbujanje gospodarstva s fiskalnimi ukrepi. Drugič, potrebno je uvesti skupne evropske obveznice, da se bodo vse države lahko po vzoru ameriških zveznih držav zadolževale po isti obrestni meri. In veste kaj, podaljšanje obdobja za fiskalno konsolidacijo in skupne obveznice ne bo bistveno dvignilo obrestnih mer. Nasprotno, to bi pomirilo finančne trge, prenehale bi se finančne špekulacije. Saj bi odpadli razlogi za špekulacije o tem ali bodo države sposobne vrniti dolgove.

Seveda samo državno stimuliranje rasti prek povišanih javnih izdatkov ne more trajno vzdrževati rasti, toda pomembno je kratkoročno za dvig optimizma med gospodinjstvi, da bodo začela več trošiti, in podjetji, da bodo začela več investirati. Le to pa lahko obrne trend zaposlovanja in spodbudi bolj robustno okrevanje gospodarstva.

S povratkom gospodarske rasti bi se posamezne članice EU nato razdolžile bistveno lažje in hitreje. Tako kot so skozi zgodovino vedno počele vse razvite države. Dokler pa vsi varčujemo, pač ne bo nihče rastel. Lahko pa vsi skupaj izkrvavimo, kljub varčevanju vedno bolj zadolženi.

______

* Izvorno objavljeno v Managerju