Črt Kostevc

V nekaterih restavracijah ameriške verige s hitro prehrano Burger King v ZDA so stranke opozorjene, da bo njihov obrok brezplačen, v kolikor jim blagajnik ne izda računa za pravkar kupljeno dnevno dozo kalorij. Namen tega na videz dobrohotnega naznanila je seveda v tem, da stranke managerju pomagajo nadzirati zaposlene z lepljivimi prsti. Takšne torej, ki bi denar namesto v blagajno raje pospravili v svoj žep, vam pa prihranili ukvarjanje z računom. Tovrsten nadzor je znatno učinkovitejši in cenejši kot če bi vodja izmene osebno nadziral vsako transakcijo s strankami ali pa bi si vzel čas s pregledovanjem posnetkov nadzornih kamer po vsaki izmeni. Nadzor nad zaposlenimi mu stranke omogočajo za ceno nekaj potencialnih brezplačnih kosil.*

Zgornji primer načeloma ponazarja mogoč način reševanja osnovne tenzije med lastniki in izvajalci, ki v imenu in za račun lastnika posel vodijo. Težava lastnikov je namreč v tem, da ne morejo vedno in povsod nadzirati svojih zaposlenih, kar dopušča možnost, da si slednji dopolnjujejo svoj formalno-dogovorjeni dohodek v škodo lastnika in potencialno tudi škodo podjetja. Interesi zaposlenih so dokaj redko popolnoma poravnani z interesi lastnikov, še slabše pa so seveda poravnani interesi davčnih zavezancev z interesi davčnih organov in vlade. Medtem, ko želi finančni minister polne državne blagajne, je v interesu davčnih zavezancev njihov čim manjši prispevek k zadovoljstvu finančnega ministra. Razkol med željami in potrebami države ter pripravljenostjo zavezancev, da se sprijaznijo s svojim deležem v celotnem davčnem bremenu, ustvarja dobro znan pojav sive ekonomije.

Siva ekonomija predstavlja tisti del neformalnega gospodarstva, ki je legalen in posledično tudi zakonsko zavezan plačilu davkov in drugih dajatev, vendar pa poteka brez neposrednega nadzora davčnih organov in se njegovi akterji plačilu davkov in dajatev aktivno izogibajo. Nedavna študija “Sive ekonomija v Evropi, 2013” (Shadow Economy in Europe 2013), ki so jo izvedli pri AT Kerneyu (v sodelovanju s profesorjem F. Schneiderjem, enim najvidnejših strokovnjakov za ocenjevanje neizmerjenega dohodka gospodarstva) Slovenijo v letu 2013 s 23 odstotki bruto domačega proizoda uvršča ob bok Poljske in Grčije (24 odstotkov) in Madžarske (22 odstotkov) med države z nadpovprečno visokim deležem ocenjene sive ekonomije v BDP. Na repu lestvice evropskih držav sicer nismo, za kar gre zahvala Bolgariji (31 odstotkov), Romuniji, Hrvaški in Estoniji (28 odstotkov). Vedeti pa je potrebno, da smo bistveno bližje tem državam, kot pa v vodilni Švici (7 odstotkov) ali nam bližnji Avstriji z osmimi odstotki sive ekonomije v BDP. Čeprav takšen izračun nima posebne teže za našo gospodarsko realnost, pa velja, da bi nam vsaka odstotna točka nižjega deleža sive ekonomije prinesla davčne prihodke v obsegu polovice celotnega planiranega prihranka Zakona o uravnoteženju javnih financ za leto 2012. Dejanski učinki ZUJF-a v letu 2012 so bili še bistveno nižji.

Po ocenah avtorjev študije o sivi ekonomiji v Evropi je skoraj dve tretjini sive ekonomije posledica dela na črno. Tozadevno smo torej lahko “hvaležni” za implozijo slovenskega gradbenega sektorja, saj poleg kmetijstva in gospodinjskih storitev predstavlja eno od žarišč neprijavljenih izplačil za delo. Preostala tretjina zatajenih plačil naj bi izhajala iz neporočanja ali nepopolnega poročanja s strani tistih davčnih zavezancev, ki velik del svojega poslovanja opravijo gotovinsko. Tukaj pridejo na svoje gostinci, branjevke, obrtniki in podobna podjetja, ki se poslužujejo neizdajanja računov, storniranja transakcij in drugih blagajniških manipulacij, s katerimi prikazujejo nižje prihodke od dejanskih.   

Slovenski davčni organi in seveda tudi politika so v zadnjih dveh desetletjih večkrat poskušali omejiti obseg sive ekonomije med drugim ob uvedbi davka na dodano vrednost leta 1999 z akcijo “Vzemite račun”, pa z neuspelo Svetlikovo reformo delovne zakonodaje oziroma poskusom omejitve dela na črno. Od letošnjega julija vas v reinkarnaciji akcije Vzemite račun Davčna uprava znova poziva, da ji pošiljate slike računov. Slovenska verzija sheme “račun ali brezplačno kosilo” na žalost ne obljublja instant nagrade, kot je to primer v restavracijah s hitro prehrano čez lužo, temveč naj bi se potrošniki zadovoljili z mislijo, da pomagajo dvigniti “nivo davčne kulture”.

Morda sem zgolj jaz prevelik cinik, da bi verjel v to, da bodo mase potrošnikov aktivirane v hobi davčne inšpektorje zgolj zato, da bi pomagali potisniti “pravilno izpolnjevanje davčnih obveznosti visoko na vrednostno lestvico naših vrednot”, kot so si zaželeli pri DURSu. Ob splošno znani kadrovski podhranjenosti davčnega inšpektorata, pa jim optimizma verjetno ne gre zameriti. Morda pa oni dobijo “brezplačno kosilo” in njihovo delo opravijo mobilizirane množice davčnih vigilantov. Verjamem, da bi bila vnema zbirateljev računov večja in njihovo število neprimerno večje, če bi DURS ponudil kaj več kot moralno zadoščenje pošiljateljem računov. Na primer, če bi določen odstotek zbranih in poslanih računov in do določenega odstotka celotne davčne obveznosti pošiljatelji lahko uveljavljali kot olajšavo pri dohodnini.

Slovenija je nedavno po večletnem boju med interesnimi skupinami skoraj uvedla dolgo pričakovane davčne blagajne. Ne čisto pravih davčnih blagajn, te naj bi bile vsaj zaenkrat še predrage, pač pa cenejši približek davčnih blagajn, računalniški program, ki bi naj beležil vse naknadne spremembe izvornega blagajniškega zapisa. Če gre aplicirati hrvaško izkušnjo z uvedbo davčnih blagajn na Slovenijo, se nam obetajo tektonski premiki v poslovanju predvsem manjših storitvenih podjetij in delovanju davčne uprave. Tudi slovenski gostilničarji bodo namreč težko razložili večkratna povečanja prihodkov od uvedbe “davčnih blagajn” in tudi pri nas, podobno kot nedavno na hrvaški obali, bomo lahko priča lokalom, ki jih bo začasno zapečatila davčna uprava. Čeprav fiskalni izplen na koncu ne bo pričakovana panacea za vse tegobe slovenskega proračuna, pa se bo v določeni meri povrnilo zaupanje v koncept davčne pravičnosti.

______

* Izvorno objavljeno v Dnevniku