Po resnici povedano – ne vem. Medtem ko je ameriški FED objavil statistike o velikosti stimulativnih ukrepov po zakonu  ARRA iz leta 2009, pa nikjer nisem našel uradnih ocen za Slovenijo o dejanskem obsegu (sicer številnih, vendar piškavih po obsegu) vladnih paketov ukrepov za spodbujanje gospodarske rasti v času te krize. Zato sem naredil svojo oceno. Prva ad hoc ocena je v tej sliki:

Vir: MF, Konsolidirana globalna bilanca javnega financiranja; lastni preračuni.

Ocene velikosti slovenskega stimulusa v zgornji sliki sem dobil na podlagi Konsolidirane globalne bilance javnega financiranja, ki jo na ministrstvu za finance redno mesečno dopolnjujejo in objavljajo na spletni strani. Na odhodkovni strani sem vsebinsko razdelil različne postavke v dve skupini: (A) med avtomatske stabilizatorje sem prištel pet skupin transferjev posameznikom in gospodinjstvom (nadomestila za brezposelnost, družinske transferje, transferje za zagotavljanje socialne varnosti in nekatere druge transferje); (B) v stimulus pa sem v široki definiciji prištel plače v javnem sektorju, pokojnine, subvencije podjetjem in zasebnikom, izdatke za blago in storitve, investicijske odhodke in investicijske transferje).

Avtomatske stabilizatorje in stimulus pa sem nato opredelil kot povečanje navedenih izdatkov v posameznih letih glede na predkrizno leto 2008. Stimulus torej pomeni, povečanje javnih izdatkov za subvencije, investicije itd. v posameznem letu glede na predkrizno leto. Avtomatski stabilizator pa predstavlja povečanje denimo nadomestil za brezposelnost in socialnih transferjev kot posledice krize glede na leto 2008. (* glej opozorilo spodaj)

No, če uporabimo takšno široko in velikodušno definicijo stimulusa, je v prvem letu krize, ko je BDP upadel za 7.8%, vladni stimulus znašal 1.9% BDP, avtomatski stabilizatorji pa so dodali še za o.6% BDP javnih izdatkov. Če bi bil multiplikator obeh vrst javnih izdatkov enak (kar seveda ni) in hkrati enak 1 (kar tudi ni nujno), je vlada v prvem letu krize s povečanjem javnih izdatkov za 2.5% BDP nadomestila izpad agregatnega povpraševanja v enaki višini. Ali z drugimi besedami, brez stimulusa in avtomatskih stabilizatorjev bi bil upad BDP leta 2009 večji še za približno 2.5 odstotne točke. V drugem letu krize (2010) se je stimulus še malce povečal, na 2% BDP, nato pa se je začelo varčevanje. V letu 2011 je stimulus znašal le še 1% BDP, lani pa se je zmanjšal na ničlo (le 3 mio evrov), kar pomeni, da je država v namen spodbujanja gospodarstva lani vlagala le za 3 mio evrov več kot pred krizo. Izpad stimulusa so delno nadomestili avtomatski stabilizatorji, ki pa so tudi upadli le še na 0.8% BDP.

Seveda pa je zgornja definicija stimulusa izjemno široka in velikodušna, saj vanjo prištevam tudi povečanje plač (in drugih prejemkov) v javnem sektorju in pokojnin glede na predkrizno leto 2008. Povečanje plač v javnem sektorju v letu 2009 ni bilo mišljeno kot protikrizni ukrep ali kot ukrep za spodbujanje gospodarske rasti, pač pa je Pahorjeva vlada preprosto sledila zakonu in uveljavila Virantovo plačno reformo. Pokojnine pa so se nato avtomatsko prilagodile povečanju pokojnin in inflaciji. Obe postavki torej težko stlačimo v standardno pojmovanje stimulusa kot zavestnih in načrtovanih ukrepov za spodbujanje gospodarske rasti (čeprav so se tako višje plače kot pokojnine v določeni meri prelile v višjo zasebno potrošnjo in tako nevtralizirale del izpada agregatnega povpraševanja).

Če uporabimo ožjo definicijo stimulusa in izločimo povečanje plač v javnem sektorju in pokojnin, dobimo precej drugačno sliko. Po tej definiciji je Pahorjeva vlada leta 2009 za spodbujanje gospodarstva namenila zgolj 0.5% BDP. Ali drugače povedano, za vse subvencije gospodarstvu, za vse dodatne javne investicije in investicijske transferje ter za vse dodatne materialne stroške (kavice!) je Pahorjeva vlada v letu 2009 namenila zgolj za 179 mio evrov več denarja kot pred krizo. Leta 2010 je dejanski stimulus upadel le še na 0.2% BDP, leta 2011 je postal že negativen (-1.1% BDP), lani pod Janševo vlado pa že zelo globoko negativen (-1.7% BDP)! V letih 2011 in 2012 torej obe tedanji vladi (Pahorjeva in Janševa) sploh nista spodbujali gospodarstva z dodatnimi ukrepi (natančneje, bolj kot pred krizo), pač pa sta z zmanjšanjem subvencij, materialnega trošenja države in javnih investicij povzročili še večji upad agregatnega povpraševanja. Drugače rečeno, pripomogli sta k še večjemu upadu BDP oziroma njegovi manjši rasti.

Vir: MF, Konsolidirana globalna bilanca javnega financiranja; lastni preračuni.

Zelo po domače povedano, če ne bi bilo nadomestil za brezposelnost in drugih socialnih transferjev na eni strani ter povečanih pokojnin in plač v javnem sektorju, v zadnjih dveh letih vlada sploh ne bi spodbujala agregatnega povpraševanja. In še korak naprej, vse navedene postavke pomenijo zgolj potencialno povečanje tekoče porabe na strani potrošnikov, ki lahko ali pa tudi ne povečane prihodke prelijejo v potrošnjo, nikjer pa ni vladnih investicij v infrastrukturo, ki bi zaposlile številne panoge in ustvarjala nova ali ohranjala obstoječa delovna mesta. Za lažjo predstavo: leta 2008 je skupen obseg javnih investicij in investicijskih transferjev znašal 1.7 milijarde evrov, lani pa le še 1.2 milijarde evrov oziroma za okroglo pol milijarde manj. In najmanj za toliko (1.4% BDP) je seveda lani izpadel tudi slovenski BDP.

Zdaj si pa pojdite pogledat na spletno stran Eurostata, za koliko sta Nemčija in Francija v zadnjih dveh letih povečevali javno porabo z namenom stimuliranja gospodarstva. Naslednjič bom pokazal slike tega.

________

* Opozarjam, da je to izjemno groba, nenatančna in lahko tudi zavajujoča ocena, saj so se po eni strani številne postavke navedenih javnih izdatkov povečale denimo zaradi normalnega povečanega upokojevanja in ne nujno zaradi krize itd.; po drugi strani pa niso upoštevane davčne olajšave podjetjem za investicije ali znižanje stopnje davka na dobiček itd., ker je pri teh izjemno težko ločiti ali je do zmanjšanja prilivov v proračun prišlo zaradi učinka krize ali zaradi nižjih davčnih stopenj.

Seveda pa upam, da bo kdaj na voljo tudi uradna in bolj točna ocena.