Podatki Eurostata iz sredine avgusta naj bi prinesli nekaj optimizma v Evropo. Nemčija in Francija naj bi v drugem četrtletju začeli okrevati, Španija in Italija pa naj bi počasi zaustavljali negativno rast. Po šestih zaporednih četrtletjih upadanja naj bi gospodarstvo evro območja doseglo dno. Nasprotno pa je podatek Statističnega urada za Slovenijo o padcu BDP v drugem četrtletju za 1.7% pokazal, da Slovenija še naprej strmoglavi. Medtem ko je evro območje na pozitivni ničli, je Slovenija v zadnjih treh letih izgubila 4%, od leta 2008 pa že več kot 10% ustvarjenega BDP.

Slovenija je v prostem padu. Brez padala. *

Padajo vse tri domače komponente BDP. Najbolj upadajo domače investicije, temu sledi državna poraba, medtem ko se je upad porabe gospodinjstev upočasnil. Vedno večji problem postaja upadanje državne potrošnje. Če pogledate podatke, boste hitro ugotovili, da sta oba glavna motorja rasti v Evropi, Nemčija in Francija, v zadnjih dveh letih pridno povečevala javno porabo, in sicer za 0.1% do 0.5% v vsakem četrtletju glede na prejšnje. Slovenija je šla v nasprotno smer. V zadnjih treh letih je z eno samo izjemo država vsak mesec zniževala trošenje. V zadnjem letu po približno 1% vsako četrtletje. Ali drugače povedano, Nemčija in Francija sta glede na leto 2010 realno javno porabo povečali za 3%, Slovenija pa jo je v istem obdobju zmanjšala za skupaj več kot 5%.

V normalnih časih to ne bi bil problem. Bilo bi celo zaželeno, da rast BDP ne temelji na trošenju države. V normalnih časih bi rast temeljila na trošenju gospodinjstev, investicijah podjetij ter izvozu. Toda ne živimo v normalnih časih. Izvoz zaradi politike varčevanja v EU zgolj počasi narašča in ne more nadoknaditi izpada investicij, ki so v prostem padu. Prav tako ne izpada trošenja gospodinjstev, ki so zaradi krize in negotovosti glede služb in splošne situacije, v krču. V kriznih časih mora zato poseči država in s svojim trošenjem povečati agregatno povpraševanje. Nihče drug tega ne more. To je edini način in edini instrument ob monetarni politiki, ki državi ostane. Ker Slovenija nima svoje monetarne politike, ji ostane samo fiskalna. In tukaj je glavni problem. Fiskalna politika Slovenije je v kriznih časih odpovedala, ni uspela stimulirati gospodarstva in zaustaviti trenda padanja.

Jasno, zdaj bodo mnogi spet skočili v zrak rekoč, da v tej zaostreni fiskalni situaciji, ko nas na eni strani za vrat stiskajo finančni trgi z visoko ceno denarja, na drugi pa Bruselj z nenormalno zahtevo po hitri fiskalni konsolidaciji, ne da nič narediti. Da ni prostora za fiskalno politiko. Vendar ni tako. Problem je v strukturi javnega trošenja. Slovenija je od začetka krize povsem napačno zastavila strukturo povečanih javnih izdatkov. Javni izdatki so se povečali za več kot 1 milijardo na letni ravni, vendar za povsem napačne namene. Država je po nepotrebnem dvignila plače v javnem sektorju in pokojnine, hkrati pa za skoraj isti znesek zmanjšala izdatke za javne investicije in investicijske transferje. Leta 2011 sta bili obe postavki nižji za 300 mio evrov (0.8% BDP) glede na leto poprej, lani pa že za 475 mio evrov (1.3% BDP).

Vlada je je torej varčevala večinoma pri produktivni javni porabi in s tem v zadnjih dveh letih neposredno  prispevala k zniževanju BDP med 0.8% in 1.3% BDP. Če seveda zanemarimo multiplikativne učinke javnih investicij v času krize, sicer še več. Z drugimi besedami, vladni stimulus v zadnjih dveh letih je bil negativen.

Kaj zdaj in kako zaustaviti prosti pad? Prvi odgovor je seveda povečanje javnih investicij z denarjem, ki ga bo država dobila od privatizacije državnih podjetij. Toda do takrat, ko bodo izpeljani postopki privatizacije in ko bo prišla prva kupnina v proračun od denimo prodaje Telekoma, bo minilo še najmanj eno leto in pol. To pomeni seveda nadaljevanje prostega pada še najmanj dve leti. Druga rešitev je, da vlada še bolj zategne zanko in linearno zmanjša plače v javnem sektorju in pokojnine ter ta denar preusmeri v javne investicije. Ta predlog je seveda precej utopičen. To bi bilo to ob socialni nevzdržnosti tudi politično nesprejemljivo. Ta vladna koalicija tega ne bi preživela.

Obstaja še tretji način. Način, ob katerem bodo moji kolegi skočili v zrak in me vprašali po mentalnem zdravju. Ampak tega sem že vajen. Država naj preprosto avtonomno poveča letne javne izdatke za investicije za 1% BDP (350 mio evrov) ali več in se za ta denar dodatno zadolži v tujini. Res je, na Evropski komisiji bodo znoreli, ker se bo naš proračnski primanjkljaj tako povečal še za 1 odstotno točko bolj. Toda dejstvo je, da se bo brez povečanega (produktivnega) javnega trošenja prosti pad Slovenije nadaljeval, kar bo vse relativne številke (proračunski primanjkljaj in javni dolg glede na BDP) še bolj poslabšalo. Stabilizacija gospodarstva s povečanim javnim trošenjem, tako kot sta naredili Nemčija in Francija, je v tem primeru edina alternativa nadaljevanju prostega padanja. Z dobro pripravljenim državnim programom investicij, kjer bi upoštevali tudi sofinanciranje iz evropskih skladov, bi se dalo prepričati tudi Bruselj. Če ne, pa pač tvegati kazen. Slovenski politiki odgovarjajo slovenskim državljanom, ne Bruslju.

No, obstaja še četrti način, ki bil seveda ekonomsko in socialno najbolj zdrav – da pride do povečanja izvoznega povpraševanja, s čimer bi se izvlekli iz recesije. Toda gospodarski trendi tukaj niso zelo optimistični. Namreč, izvoz znotraj evro območja se je v zadnjem letu glede na prejšnje zmanjšal za 2%, povečal pa se je za enak odstotek izvoz držav evro območja v tretje države. Vendar pa se gospodarstva najbolj hitro rastočih držav BRIK (Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska) pospešeno ohlajajo. Hkrati pa negotovost povečuje najava ameriškega FED, da bo zmanjšal dinamiko tiskanja denarja, kar povzroča beg finančnega kapitala iz Azije ter sproža špekulacije o novi finančni krizi v Aziji.

Tako smo spet nazaj pri tretji možnosti. Slovenskem New Dealu. Ali pa pač pristanemo na scenarij Grčije, zapremo oči, zmolimo očenaš in upamo, da bo smrt čim manj boleča.

_____

* Izvorno objavljeno v Večer Pogledi