Uredništvo Guardiana je zaradi pritiska in groženj vlade s sodišči 20. julija v kletnih prostorih časopisa uničilo vse računalniške trde diske, na katerih je imelo shranjene Snowdnove dokumente. Zgodilo se je to vpričo dveh agentov GCHQ, očitno izvedencev za razbijanje trdih diskov, ki sta novinarjem pomagala z nasveti o tem, katere dele diskov je treba razbiti, pa tudi, kako jih je treba razbiti.

…

Prav na podlagi leta 2000 sprejetega britanskega zakona o boju proti terorizmu je britanska policija zadnjo nedeljo na letališču Heathrow z letala, ki se je na poti iz Berlina v Rio de Janeiro ustavilo v Londonu, odpeljala, pridržala in polnih devet ur – toliko, kot ji omogoča ta zakon – zasliševala tranzitnega potnika, brazilskega državljana Davida Mirando. Obenem mu je zasegla prenosni računalnik, mobilni telefon, digitalno kamero, devedeje in vse drugo, na čemer bi lahko imel elektronsko shranjene podatke. Mirando so prisili, da jim je razkril svoja gesla.

Zakaj so se spravili nanj? Ne zato, ker bi bil teroristični osumljenec, ampak zato, ker je civilni (ljubezenski) partner novinarja Guardiana, Američana Glenna Greenwalda, ki je napisal veliko večino člankov o Snowdnovih dokumentih.

…

Razbijanje trdih diskov enega izmed vodilnih časopisov in pridržanje ter deveturno zasliševanje tujega državljana, ki ni kršil nobenega britanskega zakona, sta najnovejši prikaz tega, kako velika polnomočja so iz naslova boja proti terorizmu od zakonodajalcev dobile britanska, ameriška in druge vlade in kako preprosto jih je mogoče zlorabiti proti komerkoli, ki ti stopi na žulj. Potencialna zloraba teh polnomočij je strah zbujajoča: vlade s protiteroristično zakonodajo lahko »ukrepajo«, proti komerkoli hočejo, ali nadzirajo, kogarkoli hočejo. Tudi če ne obstaja niti najmanjši sum povezave s terorizmom, ga lahko pridržijo, zaslišujejo in ustrahujejo.

Vir: Brane Kastelic, Dnevnikov Objektiv