Kot poroča Der Spiegel, je Nemčija s to krizo ustvarila velike javnofinančne “dobičke”. Samo zaradi nižjih obrestnih mer na nemške obveznice, bo Nemčija v letih 2010-2014 privarčevala za 41 milijard evrov pri odhodkih za odplačilo obresti (to je več kot znaša enoletni BDP Slovenije). Kot veste, so ob izbruhu evrske krivde nominalne obrestne mere na nemške obveznice padle izpod stopnje inflacije, kar pomeni negativno realno obrestno mero oziroma da so investitorji dejansko plačevali Nemčiji, da so smeli v portfeljih držati njene državne obveznice. Na drugi strani pa je po podatkih nemškega ministrstva za finance do sedaj kriza Nemčijo stala zgolj 599 mio evrov.

Ti podatki kažejo, da je Nemčija glavni dobičkar te finančne krize med EU državami. Ta učinek glede nižjih stroškov zadolževanja sicer ni bil nujno vnaprej pričakovan, čeprav je glede na dizajn evropske monetarne unije to dejstvo pravzaprav nuja. Ker ni skupnih, evropskih obveznic, pač investitorji bežijo v državne vrednostne papirje gospodarsko najmočnejše države, čeprav ne nujno tudi najmanj zadolžene države.

Seveda pa so nemški “vojni dobički” še večji, če prištejemo manjši izpad BDP, manj izgubljenih delovnih mest, manj izdatkov za nadomestila za brezposelnost in socialne transferje itd. od ostalih držav evro območja.

Nemčiji ta kriza, kljub manjšemu povpraševanju in manjšemu uvozu iz ostalih EU držav, dejansko ustreza, saj je izvoz reševala z močnejšim povpraševanjem iz Azije. Te možnosti ostale države, ki so večinoma odvisne od izvoza v Nemčijo in druge članice EU, niso mogle izkoristiti. Zato Nemčiji ustreza politika strogega varčevanja pri ostalih članicah EU. Seveda dokler bo (še) trajalo povpraševanje iz Azije in ostalih rastočih trgov. Ko tega več ne bo, se bo, kot leta 2009, spet zatekla h keynesianskemu spodbujanju agregatnega povpraševanja z različnimi instrumenti in sprostila stroge zahteve glede zategovanja pasu pri ostalih članicah.