Igor Masten

Danes bom pisal o ukrepih neposredne pomoči podjetjem, ki jih napovedujeta tako vlada kot Banka Slovenije, pri čemer se bom osredotočil predvsem na vlogo slednje. Pri komentarju teh ukrepov je največja težava, da o njih vemo malo. Na voljo so fragmentirane medijske izjave predstavnikov Banke Slovenije (guverner Kranjec, njegov namestnik Fabjan). Na podlagi teh informacij bom poskušal rekonstruirati logiko ukrepov in jih kritično ovrednotiti z dveh vidikov: ekonomske upravičenosti in zakonskih pristojnosti in zavez Banke Slovenije. Čeprav te ukrepe javnost v splošnem pozdravlja, je koristno o njih opraviti bolj temeljito javno diskusijo, saj poleg pričakovanih koristi prinašajo tudi potencialno škodo.*

Enigmatičnost napovedanih ukrepov bi lahko pripisali dejstvu, da je zadeva v fazi idejne zasnove, vendar je kar nekaj znakov, da temu le ni tako. Prvi je ta, da sta tako guverner kot njegov namestnik javno povedala, da je Banka Slovenije opravila razgovore s podjetji, ki bi bila potencialni prejemnik pomoči. Drugo je sklicevanje na analizo, ki naj bi bila opravljena kot podlaga. Ta naj bi zajela dobrih 240 podjetij in presojala verjetnost uspešnosti njihovega bodočega poslovanja. Okrog 130 naj bi bilo takih, katerim bi bila pomoč smiselna, drugim naj pomoči ne bi bilo.

Manj se ve o naravi pomoči, ki naj bi je bila ta podjetja deležna. O neposredni finančni pomoči s strani Banke Slovenije seveda ne moremo govoriti, ker bi to pomenilo kršitev mnogih slovenskih in evropskih zakonov. Predstavniki Banke Slovenije so zelo na splošno omenjali možnost, da bi se do izbranih podjetij skupaj s poslovnimi bankami Banka Slovenije odločila sprostiti kapitalske zahteve poslovnih bank, ki jih te imajo zaradi izpostavljenosti do teh podjetij v težavah. To bi bil logičen ukrep, ki bankam nato omogoči restrukturiranje terjatev do teh podjetij in ustvarja nov kreditni potencial. Ob bok temu se omenja garancije države na terjatve bank do izbranih podjetij, kar bi imelo podoben učinek na bilanco bank kot prvoopisana sprostitev regulatornih zahtev. Čeprav gre v slednjem primeru za garancijo države, to ne spremeni dejstva, da gre za podjetja po izboru Banke Slovenije.

Na prvi pogled lahko malokdo podvomi v koristnost tovrstne pomoči podjetjem. Smo v krizi, podjetja so prezadolžena, s takim ukrepom pa se ta problem neposredno zmanjšuje. Preživetje podjetij je na dosegu roke, če se jim le zmanjša breme dolga. Od pasivnosti preidemo v aktivnost. Kaj je s tem lahko narobe?

Prva težava je ekonomska upravičenost. Izbor podjetij, ki so upravičena do pomoči, naj bi temeljil na objektivni finančni analizi. Vendar lahko upravičeno dvomimo, da je temu tako. Vendar bi morala biti objektivna, saj gre za uporabo tako javnega denarja kot posebnih pooblastil, ki jih javnost daje Banki Slovenije, ko ji nalaga skrb za finančno stabilnost. Ta privilegirani položaj in moč razpolaganja z javnimi sredstvi zahtevata odgovorno obnašanje, slednje pa se v prvi vrsti zagotavlja s transparentnostjo delovanja. Kot bom pokazal spodaj, omenjeni ukrep Banke Slovenije sega daleč izven običajnih nalog in pristojnosti. Upravičuje se z izjemnimi razmerami, vendar pa ne to ne neznanje ne bi smelo biti opravičilo za pomanjkanje analize.

Prvič, ukrep stavi na konkretno vzročno-posledično povezavo. Finančna pomoč naj bi pomagala določenemu podjetju v finančnih težavah. Vendar, zakaj se je to podjetje sploh znašlo v težavah zaradi prekomerne zadolženosti? Očitno so taka podjetja v preteklosti imela na voljo toliko finančnih sredstev, celo toliko, da je postalo preveč. Kako lahko ločimo ali je do finančnih težav prišlo iz objektivnih razlogov (kriza) ali slabega vodenja? Poznamo metode, kako to dilemo rešiti ekonometrično, vendar podatkov, s katerimi bi to lahko naredili, enostavno ni, saj se podobni ukrepi še niso uporabljali. Povedano drugače, kako lahko trdimo, da ne bi bilo bolj smiselno finančno pomoč dati podjetjem, ki niso v finančnih težavah? Krki, na primer. Ker niso v finančnih težavah, je jasno, da imajo zdrav poslovni model, obenem pa tudi bolje upravljajo s svojimi financami. A ne bi bil torej vsak evro finančne pomoči v njihovih rokah bolje uporabljen, kot pa v rokah podjetja, ki se je spravilo na rob bankrota?

Vem, na Banki Slovenije in vladi gledajo drugače. Njihov pogled je, da dobra podjetja niso potrebna pomoči, saj niso v finančnih težava. Zato je potrebno pomagati tistim v težavah. Vendar je ta pogled narobe, ko je govora o smiselni alokaciji finančnih resursov. Usmerjanje finančnih sredstev v slaba podjetja in ne v dobra situacijo z vidika finančne stabilnosti in razvoja poslabšuje in ne izboljšuje.

Ne trdim a priori, da je predlagani ukrep ekonomsko slab. Pravim le, da je potrebno odgovoriti na te dileme predem začnemo podeljevati milijonske garancije ali milijone novih slabih kreditov, stroške pa potem nosimo davkoplačevalci.

Drugi problem ukrepa je njegova diskriminatornost. Zakon v 4. členu Banki Slovenije nalaga, da si »pri doseganju ciljev prizadeva za finančno stabilnost, upoštevajoč načeli odprtega tržnega gospodarstva in proste konkurence«. Omenjeni ukrep bi tako moral biti na voljo vsem podjetjem in posameznikom in ne le neki skupini izbrancev. Zakaj je le nekaterim dano, da se lahko o svojih finančnih problemih gredo pogovarjat neposredno s centralno banko, ki ima kot regulator bank, najvišjo moč vplivanja na njihovo finančno breme? A ne bi bilo lepo, če bi lahko vsi šli k guvernerju in ga prosili naj nam »zrihta«, da nam banke izbrišejo plombe z naših nepremičnin?

Se vam zdi primer smešen? Pa ni. Jaz bi, na primer, lahko vzel nov hipotekarni kredit in si zgradil bazen. S tem bi neposredno podpiral močno prizadeti gradbeni sektor. Če to naredi sto tisoč slovenskih družin, je težav gradbenikov konec. Vsi bi lahko vračali posojila bankam. Makroekonomski učinki bi bili izjemni.

Imeti seznam izbrancev je diskriminatorno delovanje, centralna banka pa diskriminatorna ne sme biti, saj ji je z zakonom podeljen poseben položaj. Zato se s takimi ukrepi in neposrednimi intervencijami v gospodarstvu (kar pogovori neposredno s podjetji nedvomno so), hodi po tanki zakonski meji. Uporabljati mora ukrepe, ki so nediskriminatorni. Sicer kaj dlje od zgolj poskusa reševanja javne podobe vodstva Banke Slovenije ne bomo prišli. Podjetja, ki jim je bila obljubljena pomoč, pa bodo še naprej propadala.

_______

* Izvorno objavljeno v Dnevniku