Igor Masten
V današnji kolumni navajam nekaj izračunov o tem, kako bomo predvidene ukrepe nove vlade čutili v žepih. V svojem nastopnem nagovoru v parlamentu je mandatarka Alenka Bratušek napovedala prekinitev s politiko varčevanja Janeza Šušteršiča. Usmeritev nove vlade bo v rast in nova delovna mesta. Saj je tudi bivši finančni minister imel v mislih rast in nova delovna mesta, vendar bo nova vlada za te cilje uporabila druge ukrepe.*
Pri napovedi prekinitve s politiko varčevanja in zagona investicij se takoj pojavi problem financiranja, saj se bo proračunski deficit povečal. Na povečanje pa ne bodo blagovoljno gledali tisti, ki morajo letos državi posoditi najmanj milijardo in pol. Še manj tisti, ki so oktobra kupili slovenske obveznice z določenimi obljubami ukrepov, ki jim jih je takrat dal še minister Šušteršič. Na dlani torej je, da ima vlada v nastanku v mislih tudi dvige davkov. Glede na njihove predhodne napovedi, naj bi bil to v prvi vrsti dvig stopenj davka na dodano vrednost.
Dvig davkov bo v bistvu nadaljevanje Šušteršičeve politike z eno podobnostjo in eno razliko. Razlika bo obseg novih davkov. Nova vlada nam jih bo naložila več kot on. Podobnost pa bo svetovnonazorsko samozanikanje. Šušteršič je kot velik zagovornik enotne davčne stopnje dodal novi dohodninski razred s 50-odstotno stopnjo. Od liberalca do pragmatičnega davčnega tirana. Nova vlada pa bo namesto Šušteršičevega progresivnega davka uvedla višji DDV kot regresiven davek, ki ga nadproporcionalno plačajo tisti z nižjimi dohodki. S tem bodo prehodili pot od socialno čutečih ljudi do pragmatičnih neoliberalcev mrzlih src. Pa naj kdo reče, da v tej družbi ne zmoremo konsenza!
Vendar me danes bolj kot prerazdelitveni učinki višjega DDV zanimajo makroekonomske posledice. V ta namen sem simuliral dvig stopnje DDV za eno odstotno točko v ocenjenem dinamičnem stohastičnem modelu splošnega ravnovesja Slovenije. Model sem leta 2010 razvil za potrebe Urada za makroekonomske analize in razvoj ter Ministrstva za finance. Kar pomeni, da lahko te izračune v principu preveri tudi bodoči finančni minister. Gre pa v osnovi za sodoben makroekonomski model, ki jih uporabljajo na centralnih bankah, ministrstvih za finance, Evropski komisiji in Mednarodnem denarnem skladu.
Model je strukturen. To pomeni, da opisuje obnašanje gospodinjstev in podjetij na podlagi ocenjenih parametrov njihovih preferenc, premoženja, tehnoloških značilnosti in načina prilagajanja cen in plač. Model ima bogat fiskalni del. Z njim lahko napovedujemo in simuliramo gibanje vseh glavnih virov proračuna, ter potrošnje in transferov na strani odhodkov proračuna. Ocenjen je na četrtletnih podatkih za 20 makroekonomskih spremenljivk od leta 1995 dalje. Sicer je v modelu 89 spremenljivk različnih segmentov gospodarstva in 19 stohastičnih »gonilnih sil«.
Efektivna stopnja DDV je v Sloveniji okrog 18%. Dvig za eno odstotno točko pomeni 5.6-odstotno povečanje efektivne obremenitve. V javnosti smo lahko različne akterje večkrat slišali, da si od takega dviga DDV proračun lahko obeta med 120 in 150 milijon dodatnih evrov. Vendar so to statične ocene, saj višji DDV negativno vpliva na potrošnjo in gospodarsko rast, zvišuje pa tudi inflacijo. Zato je vprašljivo kakšni bodo dejanski učinki na proračun, ko upoštevamo škodo, narejeno gospodarstvu. Modelska simulacija nam da odgovor na tovrstna vprašanja.
V simulaciji bom konzervativen in predpostavil, da se stopnja DDV poviša za obdobje 25 let, čeprav so takšna povišanja za vedno. V tem primeru so negativni učinki na ekonomsko aktivnost zgolj večji.
Osnovni obrisi učinka dviga DDV so znižanje zasebne potrošnje, znižanje bruto domačega proizvoda, znižanje zaposlenosti ter padec tako izvoza kot uvoza. Vrh padca vseh kazalnikov ekonomske aktivnosti je dosežen po približno desetih letih in znaša 0,3% na leto za bruto domači proizvod, sicer pa je ta nižji za slabo desetinko odstotka v prvem letu in 0,15% v dveh letih po zvišanju DDV. Potrošnja se zniža manj. Znižanje zaposlenosti doseže vrh po 8 letih in je tudi reda velikosti 0,3%. Najbolj se znižata izvoz, za 0,8% in uvoz, za 1,3%. Prvih 10 let po dvigu DDV se lahko pričakuje tudi nižje investicije. Vzrok teh sprememb so predvsem v višjih stroških in s tem cenah tako na domačem kot tujih trgih.
Kaj pa proračun? Prilivi iz naslova DDV so resda višji, vendar na račun znižanja vseh ostalih prilivov (dohodnina, davek na dobiček) in višjih transferov iz proračuna. Proračunski deficit se tako ob uvedbi zniža za 0.25% BDP oz. za dobrih 80 milijonov, potem pa ta učinek postopoma izginja. Zaradi škode, ki jo davek naredi v gospodarstvu, je tako dejanski učinek na proračun bistveno manjši od pričakovanih 120 do 150 milijonov novih prihodkov.
Kaj vse to pomeni v evrih? Upoštevaje naš lanski bruto domači proizvod v višini 35 milijard evrov so stroški višjega DDV v izgubljenih dodani vrednosti gospodarstva naslednji: v prvem letu dobrih 16 milijonov evrov, po treh letih že 120 milijonov evrov, v desetih letih 780 milijonov, po 25 letih pa celih 1.750 milijonov. To pa je že primerljivo s ceno političnega mešetarjenja z NLB po osamosvojitvi. In to od le za eno samo točko višje stopnje DDV!
Jasno, argument politikov je, da se bo z zbranim denarjem zagnalo investicije, ki bodo ustvarile nova delovna mesta. Če predpostavimo, da ta delovna mesta prinašajo 30 tisoč evrov dodane vrednosti na leto, potem bo za nadomestitev izgubljene dodane vrednosti v gospodarstvu v naslednjih 10 letih potrebno ustvariti 2.600 novih delovnih mest. Ponavljam, vse to zgolj zaradi za eno samo točko višje stopnje DDV. Če bo zvišanje stopnje DDV večje, pred volitvami se je govorilo o dveh odstotnih točkah, potem lahko vse zgoraj navedene številke čez palec pomnožite z dva.
Vlada nam bo v prihodnjih mesecih povedala, da nam bo, tako kot prejšnja, toliko in toliko vzela. Dokler so mi govorili, da bodo s tem uravnotežili proračun, je bila ena zgodba. Zdaj pa lahko pričakujem, da mi bodo govorili, da bodo s tem ustvarili nova delovna mesta. Temeljno vprašanje je torej naslednje: Kdo mi lahko jamči, da bo na ta način ustvarjenih več delovnih mest, kot če bi ta denar ostal v gospodarstvu? Čisto nihče. Izkušnje nam kažejo je le, da pri nas slabše od države gospodarijo le tajkuni in nekateri župani. Zato predlagam novi vladi, naj ob predlogih višjih davkov navede jasno številko novih delovnih mest, ki jih bodo s tem denarjem ustvarili. Potem jih dajmo držati za besedo.
______
* Izvorno objavljeno v Dnevniku.
DAMIJAN blog 
Verjamem, da so trenutni DSGE modeli koristni in uporabni za določene stvari, vendar ostaja dejstvo, da ne vsebujejo denarja in bank. To pomeni, da so neuporabni pri napovedi kriz, kajti zadnja kriza (pa tudi velika depresija, in verjetno vse ostale finančne krize) so posledica prevelikega napihovanja (predvsem) zasebnega dolga. Krize pa so sestavni del kapitalizma.
Meni osebno se zdi izjemno čudno, če ne absurdno, da centralne banke, ki naj bi bile nadzorniki (ponekod tudi regulatorji) finančnega in bančnega sistema, uporabljajo modele, ki ne zajemajo denarja.
Kot sem v komentarjih že omenil, se tudi to spreminja: ekonomist IMF Michael Kumhof kot prvi neoklasični ekonomist (skupaj z Jaromirjem Benesem) razvija DSGE model, ki zajema tudi dejansko ustvarjanje denarja v bančnem sistemu (razširjanje računovodskih knjig – t. i. endogeno nastajanje denarja):
Click to access wp12202.pdf
Seveda tudi drugi ekonomisti razvijajo podobne modele, npr. Steve Keen in njegov model Minsky:
http://www.debtdeflation.com/blogs/minsky/
Tukaj pa je spletna stran, kjer najdete informacije o t.i. Stock-Flow Consistent modelih in tudi povezave za programsko opremo, uporabno za tovrstno modeliranje:
http://sfc-models.net/
Osebno mislim, da je pravilno in natančno razumevanje nastajanja denarja in delovanja bank ključno pri makroekonomskem modeliranju, kajti živimo v sistemu, kjer vse temelji na denarju, pravzaprav na kreditih in te ustvarja bančni sistem. Menim, da na tem področju ekonomska stroka (ni pomembno katera šola) družbi lahko zelo zelo veliko prispeva (še posebej ob podpori sodobne računalniške opreme in softvera). Vznemirljivi časi! Zanimivo bo spremljati razvoj tovrstnih ekonomskih modelov …
Všeč mi jeVšeč mi je
Aleš,
balence-sheet učinki je definitivno nekaj, kar se v DSGE modele šele dodaja. Moj jih, na primer, nima in seveda, z ravojem bo potrebno naprej. Na srečo, sicer je dolgčas. Se pa specifikacija denarne politike s tem ne spremeni. Keena pa bo mogoče letos poslušati v Opatiji.
imam pa bolj temeljno vprašanje. Kako to misliš z uporabnostjo za napovedovanje kriz? Denimo, da dobimo model, ki naj bi bil sposoben napovedati krizo, in skladno z njegovo napovedjo nosilci ekonomske politike reagirajo. Potem krize ne bo. Postavimo se sedaj v vlogo ekonometrika, ki testira napovedno sposobnost napovedovanja kriz na dogodkih, ki so bili preprečeni, torej so zgolj hipotetični in jih v dejanskih podatkih ni. In če je temu tako, kako logična je trditev, da model, ki je bil dejansko v uporabi, ni bil sposoben napovedati krize? Tovrsten logičen filozovski problema imajo vsi ponudniki modelskih alternativ, Keene vključen. Zato mu gre bistveno bolje nastopanje v medijih, kot pa dejansko raziskovanje. Več ali manj “barking up the wrong tree”.
Všeč mi jeVšeč mi je
G. Masten,
Vsak model je seveda zgolj približna reprezentacija realnosti, ki je v resnici kompleksna. Realnost je, da gospodarstvo temelji na denarju in kreditih, banke pa so dejavni sestavni del tega sistema. In vse transakcije se odražajo v računovodskih knjigah, torej v dvojnem računovodstvu. Če model tega ne vsebuje, potem je precej pomanjkljiv, saj izpušča pomemben del realnosti.
Drugo dejstvo je, da se krize ponavadi začnejo v finančnem sektorju in to s prenapihovanjem kreditov in posledičnih balonov. Če model že v sami osnovi ne vsebuje finančnega sektorja, potem najverjetneje ne bo mogel generirati nestabilnosti in krize kot enega izmed možnih izidov. V tem primeru bo raziskovalec, če bo zazrt samo v svoj model, verjetno zaključil, da se bo rast nadaljevala in da ni nobenega razloga za skrb, medtem ko se bo za vogalom že pripravljala nevihta.
Keen si je za svojo doktorsko dizertacijo zadal cilj modelirati Minskyjevo finančno nestabilnost – kar Minskyju samemu ni uspelo. Pri tem je združil spoznanja tudi drugih ekonomistov (Keynesa, Schumpetra …). Že v devetdesetih, ko je zaključil prvotni model, je opazil, da modelira tako obdobje velike moderacije (‘great moderation’) kot tudi kasnejšo turbolentno dogajanje in krizo. Njegov pristop se razlikuje v temeljni predpostavki, namreč, da je gospodarstvo v stalnem neravnovesju. Keen skuša vključiti tudi dvojno računovodstvo in za model uporabljati kompleksne diferencialne enačbe. Sicer ne poznam njegovega celotnega raziskovalnega dela, vendar menim, da bo s takim uporabnim modelom precej prispeval k razvoju ekonomske znanosti. Tudi njegova knjiga Debunking Economics, v kateri spodbija določene predpostavke neoklasične doktrine, je dober prispevek k bolj realni ekonomski znanosti. In tudi menim, da ni nič narobe, če nastopa v medijih in širi informacije, ki se jih v množičnih medijih ponavadi ne sliši.
Osebno mislim, da katerikoli model ne bo sposoben določiti, kdaj točno se bo kriza zgodila. In morda se za določeno okvirno napovedovanje niti ne potrebuje modelov – verjetno je dovolj opazovati prave podatke (npr. rast zasebnega zadolževanja in v katerih sektorjih se to dogaja). Pri tem so seveda v pomoč tudi zgodovinski podatki.
Sam se ne strinjam s tem, da tovstni izpopolnjeni modeli ne bi imeli vpliva na denarno politiko, bodisi na splošne usmeritve in prakse bodisi na specifične ukrepe. Seveda je vse odvisno od tega, koliko so nosilci teh politik fleksibilni in odprti za nova spoznanja (dejansko danes regulatorji in centralni bankirji spoznavajo, da je pretirana rast zasebnih kreditov problem). Krize pa bodo verjetno vedno ostale, edina razlika bo v tem, da jih bomo sposobni omiliti. Osebno mislim, da omenjeni filozofski problem niti ni problem. Gre za to, da vemo, kam določene prakse peljejo in da smo jih sposobni preprečiti (zelo v grobem to pomeni, da mora bančni sistem postati podrejen realnemu sektorju in ne obratno, kot je praksa danes). Menim pa tudi, da bi bilo mogoče zadnjo krizo in verjetno že krizo leta 2000 precej omiliti, če bi odgovorni v mednarodnih finančnih institucijah in v centralnih bankah upoštevali določena spoznanja t. i. heterodoksnih pristopov (še posebej post-keynesianske smeri). Kar sam pogrešam v ekonomski znanosti je torej večje sodelovanje med različnimi pristopi. Konec koncev gre samo za to, da izoblikujemo nek čimbolj realni model kompleksne realnosti, ki kot orodje služi čim širši družbeni skupnosti. S sodelovanjem bo šlo verjetno mnogo hitreje.
Hvala za informacijo o konferenci v Opatiji. Upam, da je odprta tudi za ‘navadne’ smrtnike 🙂 Bi bilo pa zelo zanimivo, če bi Keen prišel predavat tudi na Ekonomsko fakulteto v Ljubljani. Bi vas zanimalo nekaj podobnega organizirati tudi pri vas?
Všeč mi jeVšeč mi je