Janševa čistka na ministrstvu za finance (MF) se je pripravljala zadnja dva tedna. Blitzkrieg zamenjava državnih sekretarjev in direktorjev generalnih direktoratov v petek tako ni nobeno presenečenje. Edino drobno presenečenje, ki pa je bolj kot ne pozitivno, je, da eden izmed državnih sekretarjev na MF ni postal Bernard Brščič. Torej bi lahko bilo še slabše. Toda Janševa čistka je brez pravega haska. Tako za državo, kot za Janševo SDS.

Nova začasna rešitev, po kateri resor MF začasno vodi Janez Janša, pri tem pa mu pomagata dva državna sekretarja, dejansko ni nič novega. Povsem podobna je bila rešitev že v času prve Janševe vlade, ko je MF formalno vodil sicer Andrej Bajuk. Toda ker se je Bajuk upiral davčni reformi in ker je Janša želel imeti popoln nadzor nad MF, je na MF inštaliral Andreja Širclja kot državnega sekretarja (s formalno zaposlitvijo sicer v kabinetu predsednika vlade). Andrej Bajuk je bil tako v mandatu prve Janševe vlade bolj kot ne statist. Davčno reformo je denimo vodil Šircelj, prav tako pogajanja z Deutsche Bahn (DB) glede vstopa v slovenski logistični holding (oblikovanje skupne družbe med Luko Koper in Tovornim prometom SŽ ter prodaja večinskega deleža DB) in investicije Harrah’s v okolici Nove gorice. Marjan Divjak, tedaj še zaposlen v kabinetu predsednika vlade, pa je vodil področje državnih bank in denimo pogovore s KBC glede prodaje/nakupa deleža v NLB.

Ampak kot rečeno ta sedanja čistka na MF in formalno “obarvanje MF v modro-rumeno barvo” ne bo imelo kakšnih posebnih koristi ne za državo in ne za samo stranko SDS. Razloga sta preprosta. Prvič, z imenovanjem Andreja Širclja in Marka Pogačnika kot državnih sekretarjev na MF si država ne bo opomogla. Oba sta zvesta vojščaka predsednika SDS s temu ustreznim osebnim karakterjem (nekateri to karakterno lastnost poimenujejo “predpražnik”, drugi pa z neko drugo besedo, ki se začne na “p”), medtem ko raven njunih opravilnih sposobnosti ne dosega ravni njunega položaja. Marka Pogačnika se verjetno še spomnite kot direktorja Soda iz afere “prodaje” Mercatorja Laškemu in Istrabenzu, ki je bila opravljena brez zbiranja prodajnih ponudb, hkrati pa sta takrat Kad in Sod obema kupcema dala še kredite za nakup, Mercator pa pred tem še dokapitalizirala z državnim denarjem. Od njiju se pričakuje, da bosta (1) po hitrem postopku “kadrovsko počistila” v Sodu (ker upravlja z naložbami SDH) in omogočila namestitev SDS-ovskih kadrov v nadzorne svete in uprave večine družb v portfelju Sod (SDH) ter (2) pospešila postopke z imenovanjem štirih neizvršnih direktorjev DUTB (Družbe za upravljanje terjatev bank, po domače “slabe banke”), ki bodo nato imenovali tri “strokovne” izvršne direktorje, ki bodo po Janševem okusu.

Toda, drugič, ta Janševa operativna akcija je prejkone povsem jalova. Preprosto zato, ker ne bo imel časa, da bi si z njo opomogel. Nekako spominja na bolnika na večer pred smrtjo, ki si zaželi še zadnjič prižgati cigareto. Janševa – manjšinska – vlada je na izdihu, njen rok trajanja je največ še en mesec, v primeru napovedi predčasnih volitev pa bi opravljala tekoče posle največ do poletja. Kadrovske menjave v Sodu so verjetne, toda zgodile bi se v vsakem primeru, saj se Tomažu Kuntariču februarja izteče mandat. Za zagon slabe banke pa je potrebno precej več časa. Najprej je treba pripraviti vse podzakonske akte in jih uskladiti z ECB in Evropsko komisijo (EK), sicer vlada slabe banke ne bo smela zagnati. Ena ovira je potencialno nedovoljena državna pomoč, druga pa potencialni nesprejem obveznic slabe banke  s strani ECB, ki bi jih očiščene banke lahko “zamenjale” pri ECB za finančne instrumente. Hkrati pa ECB in EK zahtevata večjo vlogo Banke Slovenije tako pri pripravi podzakonskih aktov kot pri merilih za vrednotenje in prenos slabih terjatev. Zahtevata pa tudi strokovno oziroma “nepolitično” vodstvo slabe banke. Slaba banka lahko, optimistično, zaživi šele pred poletjem.

Takrat pa bo sedanja Janševa vlada že zgodovina.