Prevzemi domačih podjetij in tuje lastništvo nasploh radi burijo duhove. Sploh pa v Sloveniji. Nenazadnje se je pred dobrim desetletjem na naših tleh razbohotila politično sponzorirana filozofija nacionalnega interesa, katere glavni “argument” je bil, da ima tuje lastništvo škodljiv vpliv na poslovanje podjetij in na okolje, v katerem podjetje posluje. Ta nacionalna histerija je nato v stampedu zavrla vse možne privatizacije podjetij tujcem, spodbudila čredni cunami domačih koncentracij podjetij in (poskusov) menedžerskih prevzemov ter na koncu neslavno bankrotirala ob začetku sedanje finančne krize.

Ko se je razkadil dim po stampedu nacionalne histerije in ko smo spet sposobni pogledati na (začasni) zaključni saldo te norije, lahko ugotovimo, da nas je zaenkrat stala okrog 3 milijarde evrov, kolikor je slabih kreditov v domačih bankah zgolj zaradi ponesrečenih (nacionalnih) prevzemnih poskusov ter še za dodatne 2.5 milijarde evrov, ker nismo na vrhuncu njihove vrednosti prodali – tedaj še – “nacionalnih draguljev” (NLB, NKBM, Telekom, Triglav). Danes, ko smo v stiski, in ko moramo prodajati, jih lahko prodamo le še za bakšiš, morda za petino vrednosti izpred petih let.

Toda kaj je mogoče reči o vplivu tujega lastništva na poslovanje podjetij s trezno glavo in potrebno objektivno distanco? O neposrednih učinkih tujega lastništva in posrednih “spillover” učinkih na ostala podjetja smo s kolegi naredili kar nekaj raziskav v preteklem desetletju. Naše raziskave (Damijan et al. , 2003a, 2003b in 2008) so pokazele, da so v novih članicah EU neposredni učinki od tujega lastništva za posamezno podjetje običajno pozitivni, hkrati pa imajo tuje investicije lahko še pozitiven vpliv na ostala podjetja v isti panogi (zaradi pritiska povečane konkurence) ali v vertikalno povezanih podjetjih (denimo vstop MacDonaldsa pozitivno vpliva na Perutnino Ptuj itd.).

V najnovejši, še sveži primerjalni mednarodni raziskavi Growing lemons and cherries? (Damijan, Kostevc in Rojec, 2012) smo nekoliko zožili fokus in pogledali, kaj se je dogajalo – pred in po tujem prevzemu – s podjetji v sedmih novih članicah EU. Zanimalo nas je, ali so bila podjetja boljša še preden so bila prevzeta s strani tujcev (torej ali je šlo zgolj za “cherry-picking” učinek) ali pa so postala bolj učinkovita šele po tujem prevzemu (ali smo pred prevzemom dejansko “gojili limone”). Na voljo smo imeli najboljšo bazo podatkov o poslovanju podjetij, ki obstaja v Evropi (Amadeus) ter bazo podatkov Zephyr, ki beleži vse lastniške spremembe po podjetjih v Evropi. Analiza je narejena na skoraj 100,000 podjetij v sedmih državah v obdobju 1997-2008.

Rezultati so zelo povedni. V petih izmed sedmih držav v analizi so tuji prevzemi povečali uspešnost poslovanja (produktivnost) podjetij v prvih dveh ali treh letih po prevzemu v povprečju za okrog 12% glede na leto prevzema. Pri tem pa so le v dveh izmed teh petih držav bila podjetja, ki so bila prevzeta, nadpovprečno produktivna že pred tujim prevzemom, v treh pa so šele s pomočjo tujega lastništva prevzeta podjetja kasneje postala bolj uspešna. Pogledali smo tudi ali so prevzeta podjetja postala bolj uspešna zaradi zmanjševanja zaposlenosti (downsizing) po prevzemu ali zaradi izboljšanja učinkovitosti poslovanja po prevzemu. Odgovor je dokaj enoglasen: prevzeta podjetja so v povprečju bolj povečala zaposlenost po tujem prevzemu kot pa podjetja, ki so ostala v domači lasti. Torej se je učinek na povečanje produktivnosti zgodil zaradi izboljšanja učinkovitosti poslovanja v prevzetih podjetjih ob hkratnem povečanju zaposlenosti.

Ne da bi hotel karkoli prejudicirati, toda očitno je, da v mnogih državah “gojimo veliko limon”, ki se razvijejo v “češnje” šele po tujemu prevzemu. Za tiste iz poslovnega sveta je to seveda samo po sebi umevno. Ko iščejo primerno tarčo za prevzem doma ali v tujini, natanko vedo, kaj s podjetjem narediti, da bo v prihodnje bolj učinkovito, kot je bilo prej in da jim bo prinašalo dobiček. Če hočejo lastniki dosegati dobiček na dolgi rok, mora biti prevzeto podjetje učinkovito organizirano, delati dobre produkte in seveda v ta namen zaposlovati kvalitetno delovno silo. In ta preprosta podjetniška logika se seveda nujno pokaže tudi v takšnih obsežnih mednarodnih primerjavah.