Medtem ko se uprava Petrola smeši s podpisovanjem – s figo v žepu – pisem o nameri strateškega partnerstva z ruskim gigantom Lukoilom in z diletantsko pripravljeno ponudbo za prevzem Istrabenza, se Petrolovi konkurenti konsolidacije svojega poslovanja in zagotavljanja strateških dobav zelo resni lotevajo. Za primerjavo poglejmo, kako se je avstrijski naftni trgovec OMV lotil prevzema madžarskega MOL. Ob prevzemni ponudbi, ki jo je OMV dal konec septembra letos, je v javnost dal dva dokumenta, sporočilo za javnost, v katerem povzema vsebino prevzemne ponudbe ter predstavitev strateškega poslovnega načrta do 2010.

Oba dokumenta skupaj odlično odražata, kako se nakup madžarskega MOL vklaplja v strateške poslovne načrte OMV. Z 2,540 črpalkami ter dodatno 3,600 črpalkami, pridobljenimi z nakupom tretjinskega deleža turškega Petrol Ofisi ter z rafinerijskimi kapacitetami v višini 26 milijonov ton, je OMV največja naftna družba v srednji in vzhodni Evropi (podonavskem prostoru). OMV si je prek lastnih rafinerij v tujini zagotovil varne strateške vire dobave, večino v Romuniji, dodatno pa še v Severni Afriki, Bližnjem vzhodu, na Norveškem, pa vse do Avstralije. Z namenom konsolidacije ter zagotovitve strateških dobav tudi vnaprej je OMV sklenil sporazume s ponudniki nafte in plina iz Rusije (dolgoročna pogodba z Gazpromom), Norveške, Severne Afrike, Bližnjega vzhoda, ob diverzificirani navezavi na plinovode pa v bodoče predvsem računa na kaspijski plinovod Nabucco (do leta 2012).

S prevzemom MOL (in prek njega še hrvaške INE) bi OMV popolnoma konsolidiral in geografsko zaokrožil svoje poslovanje v podonavskem prostoru. S prevzemom MOL (in INE) bi OMV pridobil 1,223 novih črpalk, povečal dnevno proizvodnjo nafte in plina za polovico, svoje rafinerijske zmogljivosti pa za približno 80 odstotkov. Zaradi tega je OMV do junija letos v MOL pridobil 18.6 odstotni delež v MOL, do konca septembra letos pa 20.6%. Zaradi »tehničnih razlogov« (omejitev glasovalne pravice na največ 10% v aktu o ustanovitvi ter efektivna kontrola menedžmenta nad okrog 40% glasov) pa OMV ni uspelo pridobiti efektivnega lastniškega nadzora nad MOL. Po neuspešnih pogovorih z menedžemntom MOL je OMV 25. septembra letos dal prevzemno ponudbo za MOL (in sicer 43.6% nad tržno ceno pred začetkom špekulativnih nakupov delnic MOL oziroma 18.7% nad zadnjo tržno ceno), s katero želi pridobiti vsaj 50-odstotni lastniški delež v podjetju.

Z namenom zagotovitve uspešnosti prevzema se je OMV – ob okrepljeni piarovski podpori – lotil prepričevanja madžarske vlade, delničarjev ter hkrati tudi predobvestil Evropsko komisijo glede koncentracije in prevladujočega položaja, ki bi jo imelo združeno podjetje na madžarskem trgu. Najbolj zanimivo v prevzemni ponudbi je poglavje o pričakovanih sinergijah in prihrankih ob združitvi OMV in MOL. Povzemam. Prvič, OMV računa z nadaljnjo rastjo povpraševanja po pogonskih gorivih v regiji po približno 1 milijon ton letno, zato si z združevanjem mednarodnih operacij obeh družb obeta večjo konkurenčnost v prodaji. Drugič, pričakovani prihranki – zaradi sinergij glede skupne nabavne logistične mreže, zaradi optimizacije poslovnih procesov na ravni vodenja družb in v maloprodaji ter na področju distribucije plina ter v petrokemiji – naj bi znašali okrog 400 milijonov evrov letno. Tretjič, OMV računa s tem, da bi združeno podjetje lahko bistveno povečalo varnost energetske ponudbe v regiji, ker bi po eni strani bolj diverzificiralo vire ponudbe surove nafte, po drugi strani pa bi združitev podjetja in poenotenje strateških ciljev lahko omogočilo realizacijo velikih infrastrukturnih projektov na področju dobave plina, predvsem izgradnjo že omenjenega kaspijskega plinovoda Nabucco.

Prepričevanja madžarske vlade se je OMV lotil s številnimi predlogi, ki bi po eni strani še okrepili vodilno vlogo MOL na madžarskem trgu, po drugi strani omogočili paritetni nadzor nad poslovanjem, ohranitev blagovne znamke MOL, ohranitev vitalnih poslovnih funkcij na lokaciji v Budimpešti, in okrepitev razvoja kadrov v MOL. OMV se je zavezal tudi k pomembnim investicijam tako v infrastrukturno kot v maloprodajno mrežo.

Torej, OMV se je prevzema MOL (in prek njega še hrvaške INE) lotil strateško zelo premišljeno ter izvedbeno taktično zrelo. Za razliko od tega v Petrolu v zadnjem mesecu dni, ko so se pripravljali na oddajo prevzemne ponudbe za Istrabenz, niso znali identificirati niti ene možne sinergije med združenima podjetjema, medtem ko je predsednik uprave Marko Kryžanowski na tiskovni konferenci ta teden nekaj »bluzil« o širjenju Petrola na področje električne energije ter o možnih sinergijah na področju distribucije plina.

Očitno je, da se v Petrolu projekta lotevajo popolnoma na pamet. Resnično bi jim priporočil, da se nehajo igrati v domačem peskovniku in da pogledajo, kako se strateškega načrtovanja in izvedbe lotevajo njihovi konkurenti iz tujine. Ter morda prisluhnejo njihovemu nekdanjemu vodji nadzornikov Miranu Mejaku, ki je v zadnjih mesecih večkrat poudaril, da bi bilo za Petrol bistveno bolj smotrno razmišljati o strateškem nakupu kakšne rafinerije v tujini, kot pa bluziti o raznih diverzifikacijah poslovanja na področja izven osnovne dejavnosti, kot je električna energija, živilska industrija, hotelirstvo in podobno.