K ponovnemu odpiranju teme, okoli katere se letargično motamo praktično od pridobitve samostojnosti, me je spodbudila nedavna reportaža Financial timesa o učinku, ki ga je na življenje študentov v Veliki Britaniji imel dvig šolnin v 2012. Bere se kot eksperiment socialnega inženiringa. Zelo konkreten dvig šolnil, ki so se v določenih primerih celo potrojile, je, skupaj s zaostritvijo razmer na trgu dela, pripeljal do redefinicije študija in študentskega življenja nasploh. Posledica vsega skupaj je 43% rast števila študentov, ki ne pijejo alkohola, 47% padec števila najstnikov, ki so poskusili mamila, po drugi strani pa univerze zaznavajo znatno povečano prisotnost na predavanjih, pri tem, pa je večje tudi število tistih, ki ob študiju delajo. Šolnine, kriza na trgu dela in generacijski premiki botrujejo metamorfozi študijskega obdobja iz hedonizma v vzor protestantske etike. *
V letih po dvigu šolnin so neodvisne študije pokazale, da je prišlo do manjšega, a zaznavnega padca števila prijav na visokošolske programe. Teh naj bi bilo za približno 5 % manj glede na referenčno obdobje pred dvigom. Padec vpisa, čeprav pričakovan, ni bil niti blizu črnogledim napovedim pred reformo financiranja in tudi ni, kot kaže študija Neodvisne komisije o šolninah, nič znatneje prizadel študentov iz revnejših kot tistih iz bolj premožnih delov Anglije. Upad prijav se je izkazal za praktično neodvisnega od materialnega stanja potencialnih prijaviteljev. In to v državi, kjer je povprečna šolnina leta 2012 znašala enormnih 8,300 britanskih funtov oziroma dobrih 10,000 evrov na leto!
Debata o visokošolskih šolninah v Sloveniji se začne in konča z za mnoge usodnim stavkom, zapisanim v 57. členu Ustave. Členom, ki se nanaša izključno na osnovnošolsko izobraževanje in ki zagotavlja, da stroške slednjega pokriva proračun Republike Slovenije in ne neposredno koristniki pravice do izobraževanja. Namen piscev Ustave, zagotoviti minimalno potrebno raven izobrazbe za slehernega državljana, je bil v diskurzu o šolninah v visokem šolstvu zlorabljen za utrjevanje kolektivnega prepričanja, da je z Ustavo zagotovljeno brezplačna visokošolska izobrazba. Konceptualni preskok med ustavno zagotovljeno brezplačnostjo osnovega in visokega šolstva je kreativna ekstrapolacija nasprotnikov šolnin, nič več kot to. Ustava brezplačnega visokega šolstva ne zagotavlja in ga nikoli ni.
Če sem popolnoma iskren, si visokošolskih šolnin v Sloveniji ne želim. Sploh ne. Rad bi tudi brezplačen vrtec ter zastonj malico v osnovnih in srednjih šolah. Vse to brez zadržkov podprem. Težava z brezplačnim študijem, če izvzamemo očitno fiskalno breme, je zgolj v tem, da, kot vsaka brezplačna dobrina, vodi v čezmerno potrošnjo. Vzemimo, da vam v trgovini ponudijo 2 izdelka za ceno enega. Verjetno boste vzeli oba, čeprav morda drugega kosa ne potrebujete. Podarjenemu konju se pač ne gleda v zobe. Niti podarjenemu študiju. Mnogi se zanj odločajo praktično samo zato, ker je zastonj. Vzamejo ga pač, ker je tam, ker se jim ga ponuja in ker ga jemljejo tudi drugi. Ker jim omogoča delo pod bolj ugodnimi pogoji. Pa zdravstveno zavarovanje. Zna biti, da jim je tudi ljubši od takojšnjega iskanja zaposlitve. Kar je še toliko težje s srednješolsko izobrazbo.
Naš 86-odstotni delež dijakov, ki se vpisujejo v visokošolske programe, je dobrih 20 odstotnih točk višji od povprečja Avstrije, Hrvaške, Italije, Madžarske in Nemčije. Da, prav ste prebrali – 20 odstotnih točk. Slednje države imajo izobraževalne sisteme po zasnovi sorodne našemu, vendar se na visokošolski študij vpisuje občutno nižji delež dijaške populacije. Zakaj? Delno je zato kriv trg dela, ki v Sloveniji enostavno ne ponuja dovolj perspektive ljudem s srednješolsko izobrazbo. Temu priča tudi dejstvo, da je v dobrem desetletju delež vpisa na študij v Sloveniji poskočil za več kot 30 odstotnih točk.
Kako torej vrniti študiju status, ki si ga zasluži, ne da bi pri tem zadolžili generacije ali užalili socialni čut nasprotnikov šolnin? Odložene šolnine zgolj za tiste študente, ki v predvidenem roku ne opravijo svojih študijskih obveznosti, se zdijo najbolj pravične. Večine študentske populacije ne bi neposredno prizadele, delovale bi stimulativno in praviloma ne bi dvigovale stopnje zadolženosti mladih. Navkljub dejstvu, da je predlog z moralnega stališča všečen, saj kaznuje zgolj “grešne”, hkrati pa bi bilo finančno breme za povprečnega študenta popolnoma benigno, so bile podobne sugestije že nekajkrat zavrnjene s strani študentske organizacije. Tedaj so nasprotniki šolnin prepričevali in prepričali javnost, da so odložene šolnine le uvertura v uvedbo pravih šolnin. To je približno tako, kot da bi obdavčenju alkoholnih pijač nasprotovali, ker bi v njem videli skorajšnjo prohibicijo.
Sistem “kazenskih” šolnin seveda ne bi niti približno pokrival stroškov visokošolskega izobraževanja. Morda ne niti neposrednih stroškov visokošolskega izbraževanja “kaznovanih” študentov. A to v tej zgodbi ni najpomembnejše. Že zgolj grožnja vračila dela denarja, ki so ga v (neuspešnega) študenta investirali davkoplačevalci, bo signal, da se zavedamo pomena visokošolskega izobraževanja. Takšen mini “socialni eksperiment” ne bi predstavljal bistvenega premika v financiranju visokega šolstva, kaj šele, da bi, kot se je zgodilo v Veliki Britaniji, skazil ideal študentskega življenja, zna pa spodbuditi drugačno percepcijo “podarjenega” izobraževanja. Takšno z nižjim fiktivnim vpisom, nižjimi stroški za fakultete in bolj zavzetimi študenti. Pritisk takšnih, bolj angažiranih, študentov bo nedvomno prispeval tudi k potrebnemu dvigu kvalitete študija.
______
* Izvorno objavljeno v Dnevniku
DAMIJAN blog 
Da je en sam dejavnik, kot je dvig šolnin, odgovoren za toliko manj pitja in drogiranja, težko verjamem. Še sam članek navaja, da so se ti trendi med mladimi začeli kazati kar nekaj let pred drastičnim dvigom šolnin na Otoku. Je pa eno področje kjer to zniževanje ne gre dobro- rekreativne droge, ali bolje rečeno t.i. stimulativne droge. ki kratkotrajno zvišujejo budnost in celo fokusiranost.
Resnične posledice finančnih in družbenih pritiskov, manjših življenskih in zaposlitvenih možnosti za mlade, in druge, pa se bodo žal pokazale šele leta kasneje. In ne nič od tega ne vodi k sreči in manjši zasvojenosti, ni treba biti zaposlen v kaki komuni ali v dispanzerju, da to vidiš. Čeprav članek navaja, da se študentsko življenje v teh državah z visokimi šolninami nekako sumljivo spaja z življenjem v odraslosti, da ni več tako drugačno in unikatno, je vendarle razlika v tem, da ti mladi ljudje še niso doživeli življenskih razočaranj, ki mnoge v tem kriznem (depresivnem?) kapitalizmu še čakajo. Bomo videli kako bo z zasvojenostmi takrat, če bomo sploh upali pogledati.
Poleg tega mi je zanimivo, da tisti, ki imajo toliko za povedati čez paternalizem države (“zadaj je vedno nekaj drugega”) hkrati podpirajo še toliko bolj gnusen zasebniški paternalizem, ki v svojem nebrzdanem hlastanju za dobičkom in slepem uničevanju družbe, trdi, da je njegova stranska posledica- zdravje. Da te kap.
Všeč mi jeVšeč mi je
Boris,
verjetno bi tvoj komentar sodil izključno pod članek v FT ali bolj splošno pod tvoje meditacije na temo šolnin in pritiska na študente. Ne vidim namreč neke posebej močne navezave na tisto, kar sem napisal sam. Če bi si malo bolje prebral FTjevo “reportažo” ali pa mojo kolumno, bi tudi ugotovil, da nihče ne trdi, da so spremembi botrovale samo šolnine. Zgolj, da so prispevale.
Ne vem, kje naj se v tvojem komentarju najdem? Morda me imaš za “tistega, ki ima toliko za povedati čez paternalizem države”? Paternalizem države ali bolje rečeno slepi paternalizem države je eden od krvnikov slovenskega visokega šolstva. Subvencioniranje študija, s katerim je slednji dostopen sleherniku, je nuja tudi pri nas, nediskriminatorno in neomejeno “šenkavanje” pač ne. Moja poanta je, da so dogmatiki na obeh polih debate (popolnoma subvencionirano ali popolnoma tržno šolstvo).
Predvidevam, da si proti kakršni koli obliki prispevanja študentov za študij? Četudi ta ni finančno obremenilna? Da te kap indeed!
Všeč mi jeVšeč mi je
V bistvu nisem proti kakršnikoli obliki prispevanja študentov. Zdi se mi, da je vseprisotno študentko delo, večji problem, a o tem kdaj drugič. Če bi odložene šolnine kaj pomagale k boljšim rezultatom, prav. A po hitri oceni čez prst bi rekel, da naj ne presegajo polovičnega zneska izrednega študija. Sem pa zelo skeptičen do tega, če bi pri takih zneskih tudi ostalo, drugje ni.
Sam sicer mislim, da poglavitni razlog za uvajanje enormno visokih šolnin v zahodnem svetu nima nobene veze s spodbujanjem študentov k boljšemu študiju. Še več, mislim da nima nobene veze s študijem nasploh. Vzrok gre iskati v enormnem, že prav rakasto razširjenem finančnem sektorju in njegovi politični moči, čigar specialiteta je siljenje ljudi v zasebni dolg. Točno to se je tudi zgodilo in se dogaja še naprej.
Študentski dolg v ZDA v velikosti 1,1 triljona dolarjev, presega dolg na kreditnih karticah. Da so tukaj zadaj enormni dobički in interesi finančnih korporacij je menda jasno. Finančni sektor v Sloveniji hvala bogu nima niti približno take moči in po besedah Rada Pezdirja je relativno nizka zasebna zadolženost ena redkih dobrih strani Slovenije. Naj tako tudi ostane. V državi, ki je skorajda evropska prvakinja v poznem osamosvajanju mladih je dodatno, zlasti pa ekscesno zadolževanje študentov, v bistvu nacionalni samomor.
Všeč mi jeVšeč mi je
Študentsko delo in brezplačni študij sta povezana. Lahko, da ocenjuješ študentsko delo kot večji problem, a ta se rešuje z davčno nevtralnostjo slednjega in postopnim izboljševanjem pravic prekernih delavcev vis-a-vis polno zaposlenih. T.j. študentsko delo za zaposlovalca izgubi a-priori prednosti pred redno zaposlitvijo.
Na temelju česa verjameš, da bi se kazenske šolnine višale? In če bi se, bi to po tvoje vplivalo na zadolženost populacije? Zanimivo, da si skeptičen o efektivnosti takšnih šolnin, verjameš pa, da bi se dvigovale? Na izkušnji katere države bazirajo tvoji strahovi?
Se pa strinjam, da višina šolnin v tujini ni pogojevana z željo po motiviranju študentov. S študijem pač. Za bolj “obskurne” študije oziroma študije z nižjimi pričakovanimi donosi, so šolnine praviloma nižje. Ivy league izobrazba ti praktično garantira določen plačni razred. In, ja, to se plačuje.
Je prav, da so ljudje do grla zadolženi? Tukaj se strinjava, da je prekomerna zadolžitev dušeča. Je kriva maligna finančna industrija? Tudi. Je pa ona bolj “enabler” kot pa hudič na ramenu. Tvoja ideja je podobna kot argument imetnikov kreditov v CHF. “Neuke so nas zavedli”. Kot bi se z avtom zaletel, potem pa tožil prodajalca avtomobila, ker ni poudaril, da je cesta lahko luknjasta.
OK, res pa je, da so imeli CHF kreditojemalci izbiro, študenti v določenih šolskih sistemih pa malo manj, pa vseeno. Tudi slednji bi lahko, v izogib visoki šolnini izbrali slabšo šolo ali manj množično študijsko smer.
Ja, v Sloveniji so ljudje načeloma manj zadolženi. Kar je OK. Ni pa to posledica neke posebno moralne drže kreditojemalcev, le naš bančni in finančni trg sta manj razvita. V dobrem in slabem.
Všeč mi jeVšeč mi je
Šolnine bi se pri nas lahko višale iz podobnih razlogov kot drugje. Stiskanje visokega šolstva najprej odpre potrebo teh ustanov po novih sredstvih, če se le da, tudi iz privatnih žepov, potem so tu finančni apetiti našega “nerazvitega” bančnega trga, v tretje pa že večkrat dokazana nesposobnost slovenske politike, da pravočasno poseže v karkoli dokler le-to ne dobi že prav patološke veličine, najsi gre za razširjenost študentskega dela, ali za tajkunske kredite. Zdi se mi, da vi zaupate v modrost teh naštetih ustanov še dosti bolj od mene.
Poleg tega opažam nek hendikep ekonomističnega razmišljanja, ki ne uvidi specifičnosti nekega okolja.S tega vidika se lahko celo pretvarjamo, da si slovenski mladi ustvarjajo življenje “približno” tako kot si ga mladi na razvitem zahodu, a si ga ne. Vsako dodatno finančno breme bi resno prizadelo že tako nemobilno populacijo, ki težko pride do rednih služb. In tukaj smo pri srčiki problema, namreč pri težnji (teženju?) k uvajanju šolnin v času globoke krize, ki je v periferni državi (kar tudi smo) še večja kot drugje.
Da ne bo pomote, jaz se strinjam, da bi odložene šolnine do neke mere najverjetneje izboljšale zavzetost za študij. Sem zgolj skeptičen (mislim, da upravičeno), če bi vse skupaj ostalo pri majhnih zneskih, poleg tega skušam gledati dlje, kako bi to vplivalo na mlade v tem kriznem času.
Všeč mi jeVšeč mi je
Ideja mi je simpatična in zanimiva. In mislim, da se moramo kot družba čim prej vprašati kaj hočemo. Ali množičnost izobraževanja in svaštarenje ali delni elitizem in kakovost. In pri tem paziti, da ne zapremo vrat tistim, ki so sposobni, a iz kakšnega drugega razloga prikrajšani.
Govoriti o tem, da v Sloveniji nimajo vsi možnosti (zaradi premoženjskega stanja) študiranja, je demagogija najslabše vrste. Sicer to ni stvar te kolumne, a se mi zdi, da je to potrebno večkrat in povsod poudarjati, ker se to tako rado zlorablja v medijih.
Seveda pa je potrebno “kazenske” šolnine pogledati iz vseh strani. In seveda obstaja problem, da bodo vedno študentski “sindikalisti” z leporečjem, ki nima nobene zveze z realnostjo, prepričevali ravno spodnji (tako materialno kot tudi intelektualno) sloj prebivalstva, da bodo kakšne koli spremembe v tej smeri neuresničljive.
Sem pred časom že sam razmišljal kako urediti šolstvo, da bo dostopno čim širšemu krogu dovolj sposobnih (in ne kot sedaj, ko lahko gre tako rekoč celotna srednješolska populacija študirati, kar je po mojem zloraba pravice do šolanja, predvsem pa pravica do kvalitetne in priznane izobrazbe) in da ta dostopnost hkrati ne bo izkoriščevana.
Iz izkušenj v mojem okolju in v mojem času (30 let nazaj) so se zanimivo predvsem otroci nižjega sloja (če je takrat ta materialno gledano sploh obstajal, intelektualno zagotovo je) odpravljali študirati z jasno premiso, bom probal, če mi bo ob žuriranju uspelo, OK, sicer bom pač užival eno, dve ali tri leta. Zanimivo, da sploh niso imeli takta in usmiljenja do svojih staršev, ki so jim morali plačevati prevoz in bivanje. In temu primerno so tudi končali ta izlet…
In ko jih srečujem danes, mi veliko teh reče, da je meni lahko, ko sem študiral. In takrat se mi dobesedno obrne želodec.
Všeč mi jeVšeč mi je