Lekcija iz blamaže Bratuškove

9 oktobra, 2014 By in gospodarstvo 4 komentarji

Nimam občutka, da bi iz vsesplošnega zgražanja in iskrene privoščljivosti ob blamaži, ki jo je Alenka doživela v Bruslju, slovenska nacija potegnila kakšno vzgojno lekcijo. Problem Alenkine blamaže v Bruslju ni toliko v njeni nekompetentnosti in neznanju, ali da je je s tem naredila škodo Sloveniji, pač pa v tem, da je do tam sploh prišla. Da se je meteoritsko prebila skozi politiko, brez da bi šla skozi kakršnokoli sito. From zero to hero v dveh letih. Problem je v tem, da je na njeni bliskoviti in brezskrupulozni poti ni nihče zaustavil že na prvem koraku. Ko je prvič odprla usta.

In to je problem celotne slovenske politične kaste. Problem no-nameov, ki jih stranke poberejo nekje na ulici in volilci izvolijo v parlament, in kjer doživijo svojih 5 minut slave. In praznega blebetanja. Nimamo profesionalne politike. Nimamo vzgoje in dresure, skozi katero bi politiki morali iti. Še včeraj si brcal konzervo po ulici, danes pa si že predsednik vlade, jutri pa želiš v Bruselj.

Miha Mazzini je edini, ki je to izpostavil:

Gledali smo namreč obraze poslušalcev v dvorani, videli zavijanje z očmi, šok, odpor itd. Ti obrazi so našemu nezavednemu povedali, da je nekaj narobe – in zdaj smo ogorčeni.

Zakaj teh istih ogorčenih obrazov ne vidimo v slovenskem parlamentu?

Ker je slovenska mentaliteta sprogramirana tako, da se raje umakne, kot gre v soočenje. Majhna družba smo, drug z drugim moramo živeti, dajmo se torej umakniti in si zabijati nože v hrbet namesto zobotrebcev v vamp.

Kaj torej slovenski poslanci naredijo, ko njihov predstavnik stopi za govorniški pult in začne prazen monolog? Na plan potegnejo računalnike, tablice, telefone … in se posvetijo lastnemu poduku in razvedrilu.

Slovenski narod je slab nastop Bratuškove opazil le zato, ker evropski poslanci pač niso buljili v zaslone.

Če bi v slovenskem parlamentu po vsakem praznem besedičenju poslanec vstal in rekel, da mu kradejo čas s to praznino ter protestno zapustil tisto sejo, bi v nekaj tednih doživeli veliko prenovo slovenske politike.

Tako pa vsak poslanec ve, da se bodo srečevali še dolga leta in če bo on prijazno molčal pri tujih neumnostih, bodo oni pri njegovih in srečna družina bo nemoteno živela dalje.

Vir: Miha Mazzini, Siol

En odgovor

  3. Slovenjski problem je star rek:
    “Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni.”
    Ne dobesedno, ampak v tem kako ga doživljamo.
    Ne jemljemo ga kot svarilo, izziv postati več.
    Ampak ga jemljemo kot božjo resnico. “To pač smo.”
    Naša kultura ni sposobna ustvariti kaste “gospodarjev”, kot je to sposobna nemška ali avstrijska.
    Nimamo parlamentarne kulture, kot jo ima Velika Britanija.
    Naše plemstvo je bilo ponemčeno in je izginilo po prvi svetovni vojni. Slovenci pa zaradi svoje zgodovine nimamo volje ustvariti nove slovenjske “Hochkultur”.
    V kulturi enakih hlapcev, ki sama ne ustvari svojih voditeljev. Se bodo povzdignili samo prevaranti in tatovi. Ker tudi če se nekdo povzdigne na pošten način, ga ostali prezirajo kot povzpetnika.

    Všeč mi je

  4. Evropski poslanci so tudi izbor odpisanih politikov iz mnogih drzav. Berluskoni je imel leta tam svoje ex ljubice in bolnicarke, ki so zanj ljubece skrbele in o kaksnem politicnem znanju ni bilo govora. Slovenija se lepo razvrsca v potrebe Evrope! Politicni stolcki se delijo po stevilu teze strank, koliko smeti je vmes in cesa vse NISO sposobni in cesa so, je odraz tudi zaslisevanje in odmevi nekdanje slovenske kandidatke. Tako, kot so nanjo z.ovali gnojnico ( z razlogom ali ne ) pove o njih marsikaj in tudi tega bi se morda lahko lotil MM!
    Sicer pa, v Bruselj bi morali poslati najino prijateljico iz Luksemburga, da je ne omenjam! Brilirala bi, le sektor komisarke bi ji morali zamenjati. Imamo odlicne kandidatke, le v politiki niso, ker so premodre za politike!

    Všeč mi je