Ob zaslišanjih ministrskih kandidatov za tri ključne gospodarske resorje sem dobil rahlo nelagoden občutek. Občutek, da ministri ne vedo točno, v kaj se spuščajo oziroma da si niso dobro pogledali številk, preden so prišli na zaslišanje. Tudi tisti, ki bi naj bili strokovno zelo podkovani. Podoben občutek sem sicer imel tudi pri Urošu Čuferju, ki si je ob nastopu zaželel treh mesecev, da se spozna s področjem. Vendar se je Čufer kasneje kar »naredil« in izpeljal ključne projekte skorajda brez napake. Toda najbrž predvsem zato, ker je imel zelo jasna »navodila za uporabo« iz Frankfurta in Bruslja. *

Težava je v tem, da smo »koristni del« teh navodil izčrpali, sanirali smo banke, začeli s privatizacijo in institucionalno uredili sistem korporativnega upravljanja državnega premoženja. V času popolne zmede v Evropski uniji (EU), kjer Nemčija vleče v eno smer, Bruselj (Evropska komisija) ji verno sledi, Frankfurt (ECB) pa vse bolj v drugo smer, in ki vodi večino evrskih držav v deflacijo in poglabljanje depresije, je težko izluščiti »pravi signal« oziroma prava navodila. Prava navodila pa so tista, ki vodijo domače gospodarstvo k višji rasti ob čim manjši meri socialne nestabilnosti in ki se ne ozirajo na takšne ali drugačne interese Nemčije, Bruslja ali kogarkoli drugega. V takih razmerah je treba »vodstveni presežek« ustvariti doma. V takih razmerah je ključno, da gospodarski del vladne ekipe vodijo osebnosti, ki imajo pravo vizijo, ki imajo energijo in operativne sposobnosti in ki imajo ustrezno politično podporo.

Iz teh vidikov presojam tri nove ministre, pristojne za gospodarske resorje. Najlažje delo je sicer z novim ministrom za gospodarstvo Jožefom Petrovičem. Tuji sogovorniki iz mednarodnih inštitucij mi sicer pravijo, da je gospodarski resor pri nas najbolj šibek, saj bi ta moral zastaviti strategijo razvoja države in imeti mehanizme za spodbujanje razvoja, v resnici pa se je ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo sprevrglo v navaden bankomat za podeljevanje subvencij. Bo Petrovič naredil preobrat in gospodarsko ministrstvo spremenil v možgane nove razvojne strategije in vlečni konj spodbujanja okrevanja? Težko. Iz zaslišanja kakšne posebne vizije nisem razbral, razen floskul o zapleteni davčni zakonodaji in nujnosti spodbujanja majhnih podjetij. Številk, vizije in razvojnih konceptov nisem zasledil. Sogovorniki iz gospodarstva mi pravijo, da ima Petrovič veliko energije in da je zelo operativen. Vprašanje, ki se ob tem odpira, je seveda, energije za kaj ter ali se bo na vladni ravni uspel uveljaviti s koncepti. Glede na to, da je popolni novinec, brez politične kilometrine in brez strankarskega zaledja, se bojim, da nima prav veliko možnosti, da svoje poglede, kakršnikoli že bodo, uveljavi proti bistveno močnejšemu ministru za finance.

Bistveno večje težave imam z ministrom za infrastrukturo Petrom Gašperšičem. Gašperšič se sicer predstavlja kot strokovnjak z izkušnjami v gospodarstvu in v ministrstvu, toda na samem zaslišanju svoje strokovnosti ni potrdil. Še več, na zaslišanje je prišel slabo pripravljen, nepoznavajoč problematiko in z dokaj nenavadno vizijo za ministra za infrastrukturo. Od ministra za infrastrukturo se pričakuje, da se bo zavzemal za izgradnjo manjkajoče infrastrukture in za povečanje učinkovitosti obstoječe na eni strani, na drugi pa za tiste projekte, ki bodo hkrati pripomogli k večji učinkovitosti gospodarstva in gospodarskemu okrevanju. No, Gašperšič se je izkazal s povsem nasprotno vizijo. Zablestel je predvsem z dvema cvetkama. Prvič, da je gradnja avtocestnega odseka Draženci – Gruškovje nepotrebna, ker da bodo tam »poleti še vedno zastoji, dokler Hrvaška ne bo v schengenskem območju«. Toda odsek bo izgrajen v nekaj letih, Hrvaška pa bo v schengenskem območju že naslednje leto. Kje je tukaj logika?

Drugič, podvomil je v potrebnost drugega tira Koper – Divača, češ da naj bi se koridorski tokovi »že preusmerili iz območja Slovenije v Italijo in potem preko Avstrije« in da zato »z drugim tirom dejansko ne bi imeli dovolj prometa, da bi bil ekonomsko upravičen.« Še več, za potrebe Luke Koper »drugega tira tako, kot je zamišljen, še najmanj, ne vem, naslednjih 30, 40 let ne bomo potrebovali.«

Gašperšič ni pogledal številk, sicer bi opazil, da je pretovor prek Luke Koper v zadnjem desetletju naraščal v povprečju po 6% letno. Ni opazil, da Luka Koper povečuje pretovor hitreje od konkurenčnih severnojadranskih pristanišč. Lani je Luka Koper pretovorila 18 mio ton blaga, do leta 2030 pa naj bi se ta pretovor podvojil. In ni opazil, da se ves ta pretovor iz Luke Koper do zaledja prepelje prek slovenske prometne infrastrukture (60% po železnici, 40% po cestah), saj alternativnih povezav ni. Do leta 2018 bo zaradi hitre rasti pretovora v Luki Koper prenovljen prvi tir proge Koper – Divača zasičen. Če ne bo izgrajen drugi tir, se bo ves dodaten pretovor preusmeril na ceste. To pa seveda pomeni bodisi stagnacijo Luke Koper bodisi močno povečan promet kamionov na cestah, večjo gnečo, več prometnih nesreč, večje onesnaževanje in večje stroške vzdrževanja avtocest. Na drugi strani pa pomeni izgubljen prihodek za Slovenske železnice, ki so naš največji izvoznik storitev ter seveda več prihodkov za romunske in ukrajinske kamionarje. Gašperšič je spregledal tudi dejstvo, da bodo svetovni logististi preusmerili blagovne tokove na sosednje luke, če Slovenija ne bo uspela zagotoviti stabilne pretočnosti naše prometne infrastrukture. To seveda pomeni neposredno škodo slovenskemu gospodarstvu. Je preusmeritev tovora z železnic na ceste in zmanjšanje prihodkov slovenskih logističnih podjetij vizija novega ministra?

Še najbolj pa zamerim novemu ministru, da ne pozna evropskih načrtov glede infrastrukture. EU do leta 2030 načrtuje spodbujanje izgradnje jedrnega železniškega omrežja Ten-T s 30 milijardami evropskih sredstev, pri čemer gre en krak (od Kopra oziroma Sežane do madžarske meje) prek slovenskega ozemlja. Vsak normalen minister bi si želel zagotoviti čim več tega evropskega denarja za sofinanciranje izgradnje domače infrastrukture. In minister za infrastrukturo bi se moral zavedati, da lahko z izgradnjo infrastrukture spodbudi okrevanje slovenskega gospodarstva. Za vsak vložen evro v infrastrukturo pridobi domače gospodarstvo zaradi multiplikativnih učinkov skoraj dva evra. Nato pa pridejo na vrsti multiplikativni učinki od uporabe infrastrukture. Od vsakega evra, ki ga s pretovorom ustvari Luka Koper, pridobijo podporne dejavnosti v in okolici Luke dobra dva evra. Je to pretežka matematika?

Največjo vlogo bo v novi vladi odigral minister za finance Dušan Mramor, stari maček na parketu in oseba z veliko medijsko in politično podporo, predvsem izven vladajoče stranke. Kar je dobro iz vidika nadstrankarske in javnomnenjske podpore predlaganim ukrepom ekonomske politike. Vprašanje pa je, v kolikšni meri bodo ti ukrepi dejansko vodili k višji blaginji in kdaj se bodo razbili na čereh Erjavčevega lobija upokojencev ter sindikatov.

Iz zaslišanja kolege Mramorja sem razbral, da si je očitno ustvaril nerealno sliko o gospodarski situaciji v državi. Prvič, pravi, da je rast robustna, čeprav šibka, in da niso potrebni keynesianski ukrepi za spodbujanje rasti. Kolega Mramor je očitno pozabil pogledati na strukturo rasti. V prvi polovici letošnjega leta sta od štirih komponent BDP k rasti prispevala le izvoz (nekoliko več od polovice) ter investicije v komunalno infrastrukturo (zaradi nujnosti črpanja EU sredstev do konca 2015), medtem ko trošenje gospodinjstev in države stagnirata, investicije podjetij v stroje in opremo pa še naprej upadajo. Gospodarsko rast torej skoraj polovično poganjajo prav keynesianski ukrepi na ravni občin in ob ohlajanju v evrskem območju bo zagon izvoza hitro opešal. S čim bo torej spodbudil rast, če želi, kot pravi, s samo rastjo »zapreti« proračun? Prav skrbno premišljen in dobro tempiran načrt keynesianskih ukrepov za financiranje izgradnje infrastrukture (prometne, energetske, bolnišnic in šol) in energetsko obnovo stavb s kombinacijo javnih (dolgoročne infrastrukturne obveznice), evropskih in zasebnih sredstev bi v tej negotovi situaciji na zunanjih trgih lahko uspešno trajno obrnil krivuljo krivuljo rasti navzgor in jo tam vzdrževal naslednjih nekaj let. Po mojih ocenah bi dodatnih 400 mio evrov za investicije v infrastrukturo letno (za približno toliko so se tudi zmanjšale na letni ravni od začetka krize) povečalo dodano vrednost v gospodarstvu za dobrih 700 mio evrov. Torej letni vložek v višini 1.1% BDP bi prispeval k povečanju BDP 2%. Zanemarljivo? Nepotrebno?

Drugič, namesto tega si je Mramor očitno zamislil, da hoče, zaradi zahtev EU, znižati proračunski primanjkljaj pod 3% in nato še javni dolg pod 60%. To sta sicer hvalevredna cilja. Toda če ju hočeš doseči neposredno z zmanjševanjem trošenja, si v času prenizkega agregatnega povpraševanja povzročil recesijo, zaradi česar se tako primanjkljaj kot dolg glede na BDP še poslabšata. Če hočeš oboje zmanjšati, ju moraš, paradoksalno, najprej povečati in zagnati gospodarsko rast, nakar rast oba kazalca avtomatsko zmanjša. Vlagatelji imajo raje države, ki rastejo, kljub višjemu dolgu, kot države v recesiji. To bi moral razumeti vsak finančnik.

Drugi problem Mramorjevega načrta glede krčenja javnih izdatkov, pa je seveda njegova struktura. Na zaslišanju je povedal, da še ni videl strukture izdatkov. No, če pogledate zadnji bilten ministrstva za finance, hitro ugotovite nekaj neprijetnih dejstev. In sicer, da razen pri pokojninah in plačilih za obresti veliko prostora v proračunu za varčevanje ni več, če ne želite povzročiti recesije. V zadnjih štirih letih se je namreč masa plač (s prispevki) v javnem sektorju kot delež v BDP zmanjšala s 7.8% na 6.6%, transferi gospodinjstvom iz 4% na 3.5%, izdatki za materialno porabo iz 2.4% na 1.8%, investicijski odhodki in transferi pa s 3.1% na 2.5%. Edini postavki, ki sta močno poskočili so transferi iz proračuna za pokojninsko blagajno (iz 3.7% na 4.6%) ter izdatki za obresti (iz 0.9% na 2.3%).

Problem je, da smo po začetku krize močno povečali transfere in pokojnine ter se v ta namen zadolževali. Transferi so se zmanjšali, pokojnine pa še naraščajo. Hitra rešitev za ta problem bi bila seveda, da na eni strani zmanjšamo pokojnine (za 5%), na drugi strani pa refinanciramo drag javni dolg z novim cenejšim. Prva rešitev bo v vladi, kjer upokojenska stranka določa skupni imenovalec vladnih politik, seveda neizvedljiva. Predvidevam, da bo minister hotel še zmanjšati plače v javnem sektorju in materialne izdatke. Glede prvega ga sicer čaka še račun sindikatov za neizplačane plače, ki jih je Mramor zamrznil pred desetimi leti. Realistično gledano, bi bil velik uspeh zamrznitev pokojnin in plač za 4 leta ter refinanciranje zunanjega dolga. To ne bi imelo negativnega vpliva na rast, hkrati bi ohranilo socialno in politično stabilnost.

Glede na predstavitve ministrov, je očitno, da zaradi odsotnosti vizije ali zmedenosti ostalih dveh ministrov, minister za finance ne bo imel težkega dela s koordiniranjem vladnih politik. Vprašanje pa je, ali bo s tem »zvozil« med političnimi čermi ter še bolj, ali bo Slovenija res začela robustno rasti ali pa se bo po zgledu »varčevalne naveze« Janša – Šušteršič pogreznila nazaj v recesijo.

_______

* Izvorno objavljeno v Dnevnikovem Objektivu