Fiskalna unija je ob bančni uniji tisto, kar manjka evro območju, da bi bilo (skoraj) optimalno denarno področje. Fiskalna unija je nujnost, sicer evro ne more preživeti na dolgi rok. Fiskalni uniji se mnogi v EU močno upirajo, prredvsem ker intuitivno mislijo, da bi s tem “bogati severnjaki” subvencionirali “revne in lene južnjake“. Toda ta “gut feeling” navadnih državljanov nima veliko skupnega z dejstvi. Kot kaže še sveža študija IMF (Toward a Fiscal Union for the Euro Area), bi od fiskalne unije imela največ koristi Nemčija. V zadnjih 28 letih bi bila Nemčija kar 14 let upravičena do fiskalnih transferjev iz skupnega proračuna oziroma stabilizacijskega sklada. Poglejte sliko…

Slika: Potencialni neto transferji iz sklada za stabilnost posameznim članicam

Vir: Toward a Fiscal Union for the Euro Area, IMF,  september 2013

Glavni namen takšnega sklada za stabilnost je neke vrste zavarovalni oziroma kompenzacijski mehanizem, v katerega države članice evro območja vplačujejo letne zneske (med 1 in 2% BDP) in iz katerega dobivajo transferje, ko jih prizadene asimetrični šok (kriza, ki posamezno državo prizadene bolj kot popvrečje evro območja). Ta transferni mehanizem odpravlja vgrajeno napako evropske denarne unije, ki nima mehanizma za korekcijo posledic delovanja skupne valute, t.j. ustvarjanja velikih trgovinskih neravnotežij med članicami. 

V državah članicah evro območja jev zadnjih 30 letih prihajalo do pogostih asimetričnih kriz in z delovanjem takšnega skupnega transfernega mehanizma bi vse članice v posamičnih obdobjih močno pridobile in si zmanjšale fiskalne stroške kriz.

Največ bi z evropskim transfernim mehanizmom pridobile prav največje članice evro območja. V obdobju sedanje evrske krize bi bile prav vse članice upravičene do transferjev. Toda v obdobju pred krizo med leti 1982 in 2007 bi bila največkrat upravičena do kompenzacijskih transferjev prav Nemčija, in sicer v kar 14 letih izmed 28 let. Sledijo Italija (12 let), Belgija in Nizozemska (11 let) ter Finska, Francija, Grčija in Portugalska (10 let). Slovenija je na repu in bi bila upravičena do transferjev samo v štirih letih (vendar pa v krajšem zajetem obdobju, 1998-2007). Za njo sta le Irska in Estonija (3 leta).

Tak predlog institucionalnih sprememb evro območja bi seveda vodil k njegovi vzdržnosti na daljši rok. Brez njega bo evro območje moralo razpasti, kajti nobena vlada pred svojimi državljani ne more na daljši rok upravičiti tega, kar se dogaja v Grčiji (upad BDP za 30%, visoka brezposelnost) ali Španiji (25% brezposelnost, 50% brezposelnost med mladimi) ter ostalih PIIGSS. Na drugi strani pa je treba vedeti, da sedanji ad hoc način pomoči državam v težavah pomeni implicitne obveznosti posamičnih članic v višini med 0.75 in 1.25% BDP. Torej približno toliko, kot bi države vplačevale v skupni sklad za stabilnost.