Sekularna stagnacija, nizke obrestne mere in r<g zahtevajo nov makroekonomski premislek

Spodnji zapis Blancharda in Summersa ter knjiga, ki jo napoveduje, je najbrž eden najbolj definitivnih momentov sedanjega časa glede sklopa optimalnih makroekonomskih politik v času drsenja v sekularno stagnacijo. Kot napovedujeta, se danes na intelektualni ravni kuha podobna revolucija v makroekonomiji, kot se je v 1970. letih. Takrat v času visoke inflacije in stagflacije, je prišlo do intelektualnega zasuka od fiskalne k monetarni politiki kot rešiteljice za visoko inflacijo. Danes je zasuk nasproten, proč of monetarne politike, ki se je izkazala za impotentno v času nizke inflacije in rasti, k fiskalni politiki kot rešiteljici za spodbuditev rasti in inflacije. Pričakujte revolucionarno spremembo makroekonomskih učbenikov.

MIT Press has released Evolution or Revolution? Rethinking Macroeconomic Policy after the Great Recession, a volume containing the papers and discussions we organized at a Peterson Institute conference held 18 months ago. While matters are still far from clear, the events since then lead us to regard secular stagnation as a significant threat to advanced countries. From somewhat different perspectives (Blanchard 2019, and Rachel and Summers 2019), we have increasingly come to believe that a major rethinking of macroeconomic policy, and in particular of fiscal policy, is in order.

We had written in our overview paper that:

“At a minimum, monetary policy must reestablish its margin of maneuver. Fiscal policy must be reintroduced as a major stabilization tool. And financial policies must continue to be adjusted and reinforced. We can call this evolution. If, however, neutral rates remain extremely low, perhaps even negative, or if financial regulation falls short, more dramatic changes may be needed, from reliance on fiscal deficits, to active policy efforts to promote private spending, to higher inflation to achieve lower real rates, to much tighter constraints on the financial sector. We can call this revolution. Time will tell.”

Nadaljujte z branjem

Sekularna stagnacija: Prenašanje šokov med državami prek trgovine

Eggertsson, Mehrotra, Singh & Summers (2016) z modelom odprtega gospodarstva pokažejo, kako se stanje nizke rasti in ničelnih obrestnih mer (sekularna stagnacija) prenaša med državami prek trgovinskih neravnotežij. Države s trgovinskimi presežki v normalnih časih “izvažajo” nizke obrestne mere, v času sekularne stagnacije pa (zaradi omejitve obrestnih mer navzdol) “izvažajo” recesije. Če v času krize želi država okrevanje doseči prek enostranskih politik, ki vodijo k zviševanju trgovinskega presežka (neomerkantilizem), ima to na državo pozitiven učinek, na trgovinske partnerice pa negativnega (zaradi “siromašenja sosedov“, t.j. napajanja iz tujega agregatnega povpraševanja). Podoben učinek ima politika zniževanja plač in strukturnih reform na trgu dela, ki sicer lahko poveča BDP v državi, ki te politike izvaja, vendar ima negativen učinek na trgovinske partnerice.

V situaciji sekularne stagnacije je monetarna politika neučinkovita, medtem ko ima ekspanzivna fiskalna politika pozitiven učinek tako na domače povpraševanje, kot tudi pozitivne eksternalije na ostale države. Fiskalna politika je zaradi povečanja povpraševanja vzdržna (tudi fiskalni prilivi se posledično povečajo) in samo-financirajoča (povečanje deficita se izniči s povečanimi fiskalnimi prilivi).

Nadaljujte z branjem

Je sekularna stagnacija univerzalni ali zgolj ameriški fenomen?

The Economist vnaša nekaj zdrave skepse v koncept sekularne stagnacije (obdobje trajno zmanjšane dolgoročne gospodarske rasti). Pred sekularno stagnacijo je že sredi 1930. let svaril tedanji predsednik ameriške zveze ekonomistov Alvin Hansen. Njegove bojazni, da bo svetovno gospodarstvo trajno raslo po nižjih stopnjah rasti, se niso uresničile (v največji meri najbrž zaradi nastopa 2. svetovne vojne, ki je bila, nehote, največji keynesianski stimulus za gospodarsko rast). Nadaljujte z branjem

Sekularna stagnacija – dejstva, vzroki in zdravila

VoxEU je pravkar izdal izvrstno novo e-knjigo o sekularni stagnaciji Secular Stagnation: Facts, Causes and Cures, ki jo lahko zastonj snamete z njihove spletne strani. Vrsta ekonomistov v knjigi pojasnjuje različne dimenzije daljšega obdobja upočasnjene gospodarske rasti, kot ga denimo doživlja Evropa zadnjih pet let ali Japonska že dobrih 20 let. Čeprav gre pri sekularni stagnaciji za rast nižjo od potencialno možne, pa je prvo dejstvo, ki ga ob tem morate vedeti, da pri tem ne gre za probleme na strani ponudbe, pač pa za prvenstveno probleme zaradi prenizkega agregatnega povpraševanja. Problemov na strani povpraševanja pa ni mogoče reševati z zdravili za ponudbo, torej z opevanimi strukturnimi reformami.

Gre za “novo normalnost”, ki je ni mogoče reševati s konvencionalnimi ukrepi in kjer ne veljajo stare dogme, pač pa si želimo več in ne manj inflacije, več trošenja in manj varčevanja, manj izvoza in več domačega trošenja itd. Problem pa je, da nas tudi zdaj uporabljani nekonvencionalni ukrepi (masovno kvantitativno sproščanje) ne bodo nujno in hitro pripeljali nazaj v “staro normalnost”.

Nadaljujte z branjem

Sekularna stagnacija oziroma kdo naj zamenja izpad zasebnih investicij

Robert Skidelsky pravi, da je za padajoče stopnje rasti BDP v razvitih državah kriv izpad zasebnih investicij zaradi padajoče stopnje dobičkonosnosti. Posledica tega je sekularna stagnacija. Po njegovem bi izpad zasebnih investicij morala nadomestiti država z naložbami v infrastrukturo in subvencioniranjem zasebnih naložb. Nadaljujte z branjem

Dolga stagnacija pred nami

Lani maja sem v Managerju pisal o nevarnosti, da nam (Sloveniji) realno grozi nevarnost »izgubljenega desetletja« japonskega tipa. Pred dvema tednoma je Lawrence Summers, glavni ekonomski svetovalec predsednika Obame, na konferenci IMF enak strah izrazil za vse razvite države. Pred nami je najbrž dolgo obdobje nizkega povpraševanja, nizke gospodarske rasti in nizke inflacije. Nekaj, kar običajno označujemo z izrazom deflacijska depresija. Poglejmo, kaj to pomeni in ali obstajajo poti iz tega. * Nadaljujte z branjem

Japonifikacija Evrope? Smo “prekleti” na životarjenje?

Čaka razvito Evropo ista usoda kot Japonsko po letu 1991 (kot opozarja Mohamed El-Erian, ex-IMF in PIMCO, sedaj glavni ekonomist Allianz)? Indikatorji so sumljivo podobni: nizka inflacija, gospodarska rast v spodnji prestavi, obrestne mere na ničli in donos na državne vrednostne papirje že na ničli (ali pod njo, kot v Nemčiji). Ključni problem “japonifikacije” je, da v takšnih razmerah nizkih pričakovanj ni spodbud ne za zasebno trošenje in posledično ne za investicije. Potencialna in dejanska gospodarska rast se upočasnita na prosti tek. Vse obstane.

To pomeni sicer, da so pred razvito Evropo “izgubljena desetletja”, ali če hočete “sekularna stagnacija” (Summers).

Smo že tam, “prekleti” na životarjenje?

Nadaljujte z branjem

Ali podjetja res potrebujejo nižje davke, da bi investirala?

Drago Babič

V zadnjem času večkrat slišimo, predvsem s strani podjetnikov in njihovih združenj, da bi zmanjševanje davkov pozitivno vplivalo na razvoj, češ, da bodo tako pridobljeno dodatno akumulacijo podjetniki uporabili za razvoj svojih podjetij in tako na daljši rok zagotovili razvoj celotne družbe. Lani se je to omenjalo v povezavi z dodatnimi davčnimi bremeni, ki naj bi jih prinesla koalicijska pogodba z Levico. Letos se ti predlogi pojavljajo pri obdavčevanju dela, predvsem v smislu razbremenjevanja stroškov dela najproduktivnejših delavcev, inženirjev in menedžerjev.

Postavlja se vprašanje, koliko ta teza o razbremenjevanju podjetnikov kot stimulusu razvoja  sploh drži. To lahko ugotavljamo iz primerjav med ustvarjeno akumulacijo (amortizacija + neto dobiček) in investicijami kot realizacijo razvoja v podjetjih (finančne in nefinančne družbe) v zadnjih 18 letih, kar podajam v naslednji sliki.

Nadaljujte z branjem

Model globalne sekularne stagnacije in vloga javnih izdatkov

Odkar ga je novembra 2013 Larry Summers potegnil iz naftalina, je sekularna stagnacija postala ključen koncept za razumevanje sedanjega stanja globalne ekonomije. Nas čaka zelo dolgo obdobje ničelnih obrestnih mer in japonsko nizke gospodarske rasti? Nas čakajo dolga “izgubljena desetletja”, desetletja izgubljene rasti? Vprašanje je bilo le, ali je to stanje morbidne stagnacije na meji med življenjem in smrtjo omejeno zgolj na razvite države ali pa je tudi globalne narave.

No, Caballero, Farhi & Gourinchas, trije ekonomisti iz MIT, Harvarda in Berkleya so že leta 2008 pokazali, da je padanje obrestnih mer posledica povečevanja globalnih trgovinskih neravnotežij, kjer države z izvoznimi presežki v iskanju varnih naložb izvažajo kapital in tako potiskajo obrestne mere navzdol. Zdaj so spet združili moči in oblikovali model (glejte razlago tukaj), s katerim pojasnjujejo, zakaj je do tega stanja ničelnih obrestnih mer in dolgoročne stagnacije prišlo in zakaj je to stanje globalno. Osnovna ideja modela je, da kadar obrestne mere padejo na ničlo, slednje ne morejo več delovati za uravnoteženje med presežnim povpraševanjem po varnih sredstvih in njihovo ponudbo. To vlogo prevzame output, od tukaj naprej se navzdol prilagajajo BDP-ji (gospodarska rast limitira k ničli), s čimer se povpraševanje po sredstvih zmanjšuje hitreje od njihove ponudbe. Stanje likvidnostne pasti je normalna posledica in države ena drugo potiskajo v to. Njihov model je v strukturi (overlapping generations, nericardijanska fiskalna politika) in po implikacijah dokaj podoben modelu Eggertssona & Mehrotre “A Model of Secular Stagnation”.

Nadaljujte z branjem

Olivier Blanchard: Ten Take Aways from the “Rethinking Macro Policy: Progress or Confusion?”

Olivier Blanchard, glavni ekonomist IMF, na podlagi spoznanj nedavne IMF konference “Rethinking Macro Policy III” piše o tem, da je vrnitev v “staro normalno” s “starimi” ekonomskimi politikami manj verjetna. Piše, da so njegova stališča bližje Summersu (sekularna stagnacija in dolgoročno nizke obrestne mere) in Bernankeju (kompleksna monetarna politika) kot pa Rogoffu (vrnitev obrestnih mer na stare ravni) in Taylorju (preprosto monetarno pravilo).

Potrebne bodo spremembe v makroekonomskih politikah: monetarna politika z dvojnim mandatom (Fed: cenovna stabilnost + polna zaposlenost) namesto zgolj cenovne stabilnosti (Bundesbanka, ECB), boljše dizajnirana fiskalna politika (ki je nujna v dolgih obdobjih po finančnih krizah), predvsem v EU, ter neka vrsta kontrole nad disruptivnimi mednarodnimi tokovi kapitala (od nadzora tečaja, makro prudenčnih pravil do kapitalskih kontrol).

iMFdirect - The IMF Blog

blanchBy Olivier Blanchard

On April 15-16, the IMF organized the third conference on “Rethinking Macro Policy.

Here are my personal take aways.

1. What will be the “new normal”?  

I had asked the panelists to concentrate not on current policy challenges, but on challenges in the “new normal.” I had implicitly assumed that this new normal would be very much like the old normal, one of decent growth and positive equilibrium interest rates. The assumption was challenged at the conference.

On the one hand, Ken Rogoff argued that what we were in the adjustment phase of the “debt supercycle.” Such financial cycles, he argued, end up with debt overhang, which in turn slows down the recovery and requires low interest rates for some time to maintain sufficient demand.  Under that view, while it may take a while for the overhang to go away, more so in the…

View original post 2,575 more words

%d bloggers like this: