Zakaj FED skrbi povečana neenakost?

Mhm, te stvari so nepredstavljive za Evropo. Si predstavljate, da bi guverner ECB Mario Draghi ali guverner kakšne druge nacionalne centralne banke prišel na konferenco o neenakosti in v zelo dobro argumentiranem referatu omenil, da ga skrbi pretirana rast neenakosti? Si predstavljate naše okravatene in zategnjene centralne bankirje, ki govorijo ljudem nerazumljiv tehnični jezik, poln kratic, kot so LTRO, LTRM, OMT itd. in jih zanima samo “zasidranost inflacijskih pričakovanj“, da bi se spustili na polje (ne)enakomernosti porazdelitve dohodkov med ljudstvom in predlagali, da je treba spremeniti način financiranja dostopa do šolskih storitev? Ne, seveda ne. (*)

No, Janet Yellen, predsednica Fed, je danes na konferenci bostonskega Fed z naslovom Inequality of Economic Opportunity naredila točno to. V uvodnem referatu je secirala razvoj ameriške neenakosti v zadnjih desetletjih in dostop do izobraževanja ter povedala, da jo to skrbi. Zakaj? In zakaj bi to sploh moralo skrbeti Fed?

Na kratko: ker povečana neenakost zmanjšuje enakost možnosti in preprečuje socialno mobilnost, s tem pa zaradi podoptimalnega izkoriščanja človeških virov, ki se ne morejo v polnosti razviti, zmanjšuje dolgoročno gospodarsko rast. To pa je tisto, kar skrbi Fed.

Za tiste, ki morda ne razumejo: govor Yellenove pomeni uradni napad na ameriški liberalizem (tipa Greenspan-Ayn Rand), ki je v zagovarjanju ekonomske svobode in svobode izbire očitno zaribal. Gre za sistem, kjer lahko načeloma svobodno izbiraš, vendar ne moreš izbrati, če nimaš denarja.

Nadaljujte z branjem

Odziv na članek v Reporterju: Preden daješ sodbe, se moraš o zadevah prej vsaj poučiti

V zadnji številki Reporterja je novinarka Maja Sunčič v zvezi z menoj v članku z naslovom »Jože Damijan ne sme postati guverner BS, sicer se nam slabo piše. Ogroženi bodo naši življenjski prihranki v bankah!« navedla številne pavšalne in tendenciozne trditve, ki ne držijo. Večina trditev ne zdrži resne presoje. Konkretno pa se odzivam le na tri najbolj izpostavljene trditve v članku, in sicer glede moje »podpore« Binetu Kordežu, glede mojega »sodelovanja« s stranko Levica in glede problema škodljivosti minimalne plače.

1. Glede moje »podpore« Binetu Kordežu novinarka Maja Sunčič pravi naslednje: »Damijanu bi morali zaradi javne podpore velekriminalcu in zaporniku z Doba Binetu Kordežu prepovedati vstop v Banko Slovenije. In to za večno!«

V zvezi s tem želim povedati naslednje.

Prvič, od menedžerskega prevzema Merkurja s strani njegovih menedžerjev sem se že leta 2007, ko se je prevzem izvajal, ne samo distanciral, pač pa sem ga javno kritiziral (glejte mojo e-diskusijo z zdaj že pokojnim Matjažem Gantarjem, ki so jo oktobra 2007 objavljale Finance.

Drugič, takrat sem izpostavil, da so menedžerski prevzemi običajno škodljivi za prevzeta podjetja, ker se denarni tok uporablja za poplačilo kreditov za prevzem namesto za razvoj. Specifično za Merkur pa sem poudaril da, ga ta menedžerski odkup močno finančno izpostavlja, sploh pa v primeru, če pride do upada konjunkture oziroma krize (glejte podrobnosti spodaj).

Nadaljujte z branjem

Stilska preobrazba IMF – še naprej radikalno stran od neoliberalizma

O čudežnem preobratu IMF k razvetljenstvu sem na tem blogu že ogromno pisal in navajal raziskave IMF-ovih raziskovalcev, ki so ovrgle utrjene mite v ekonomiji (od vpliva dolga, fiskalnega stiskanja in neenakosti na rast do (ne)škodljivosti sindikatov). Na žalost je ta preobrat IMF ostal zgolj na akademski ravni, v praksi so IMF-ovi emisarji ta spoznanja povsem ignorirali in države še naprej – s strahovitim orožjem, ki ga ima IMF: reprogramiranje kreditov in vpliv na ostale kreditorje – posiljevali z arzenalom ideološko-dogmatskih receptov iz svoje svinčene zgodovine.

Ne glede na to pa se stilska preobrazba IMF nadaljuje. Podobno kot je nekdanja predsednica FED Janet Yellen kot enega izmed ključnih poudarkov njenega mandata zaobjela v predavanju o problemu neenakosti, je tudi direktorica IMF Cristine Lagarde svoj zadnji blog posvetila problemu neenakomerne prerazdelitve koristi od tehnološkega razvoja in globalizacije. Sedanjo situacijo, podobno kot jo vidim tudi jaz, primerja z 1930. leti, ko so pretirane razlike v premoženju in dohodkih, slaba regulacija finančnega sistema, slaba zaščita pravic zaposlenih in odsotnost socialne države udarili nazaj. V obliki populizma in njegovih radikalnih oblik nacizma in fašizma. Lagardeova zato danes predlaga novi multilateralizem:

one that is more inclusive, more people-centered, and more accountable.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: