Je stagflacija cena za Putinovo glavo?

Prišel je čas, ko se moramo resno vprašati, kakšno ceno smo pripravljeni plačati za »Putinovo glavo«. Če bomo nadaljevali tako, kot se danes lotevamo situacije v Ukrajini, bo evropsko gospodarstvo končalo v stagflaciji, z dolgotrajno recesijo, izgubo delovnih mest in blaginje Evropejcev. In prav nobenega zagotovila ni, da ko bomo to ceno plačali, »Putinovo glavo« tudi dobili. In da ne bomo dobili evropskega Afganistana v Ukrajini.

Odziv zahodnih držav na rusko invazijo na Ukrajino je bil impozanten – enoten, odločen in izdaten. Od enotne politične obsodbe ruske agresije do petih paketov sankcij proti ruski državi, gospodarstvu in oligarhom. Problem pa je, da tovrstno ukrepanje proti Rusiji ne more dati – ne kratkoročno in ne srednjeročno – željenih rezultatov. V trenutku, ko so se zahodne države odločile, da ne bodo aktivno pomagale Ukrajini glede zaprtja zračnega prostora, so Ukrajino obsodile, da se sama bori proti agresorju. S pošiljanjem orožja v Ukrajino, zahodne države iz nje zgolj delajo evropski Afganistan.

Ne s to vojaško pomočjo in ne z gospodarskimi sankcijami zahodne države Rusije iz Ukrajine ne morejo pregnati. Ne letos in ne naslednjih 5 ali 10 let. Rusija je svoje cilje v Ukrajini praktično že dosegla. Zasedla je obe na Rusijo mejoči proruski regiji in vzpostavlja kopensko povezavo z de facto že ruskim Krimom. Rusija je tako trajno razširila svoje ozemlje.

Sedanje sankcije ne dajejo željenih rezultatov. Tudi britanski The Economist je prejšnji teden ugotovil, da so se tuje napovedi o sesutju ruskega gospodarstva po uvedbi sankcij izkazale kot absolutno preveč optimistične. Tečaj rublja je danes nad ravnijo izpred invazije na Ukrajino, BDP je sicer nekoliko upadel, vendar pa podatki kažejo, da se poraba električne energije (kot indikator obsega proizvodnje) in poraba potrošnikov v restavracijah in gostilnah (kot indikator zasebnega povpraševanja) nista zaznavno zmanjšala. Rusija ima tudi očitno dovolj deviz, da normalno poravnava svoje zapadle obveznosti do tujine in ne bo bankrotirala. Ruska centralna banka je celo znižala vodilno obrestno mero iz 17 na 14%, kar je znak, da je začetne finančne panike konec. Izvoz ruskih energentov se ni zmanjšal, prilivi v ruski proračun v prvem četrtletju letos pa so se celo povečali za 80% glede na lansko leto.

Rusko gospodarstvo je odporno na zahodne sankcije. Iz treh razlogov. Prvi je, da je rusko gospodarstvo relativno avtarkično – uvoz blaga in storitev kot odstotek BDP je v 2020 znašal le 20 % hkrati pa je bistveno bolj navezana uvoz iz Kitajske kot iz zahodnih držav. Slednji pa ni prizadet zaradi sankcij.

Rusija predvsem izvaža energente in surovine. Izvoz obeh pa sankcije niso bistveno prizadele, niti jih ne srednjeročno ne bodo. Izvoz surovin gre pretežno na Kitajsko, na drugi strani pa si zahodne države ne morejo privoščiti hitrega prenehanja uvoza energentov iz Rusije. Pri plinu sploh ne v naslednjih petih letih, pri nafti pa naj bi evropska prepoved uvoza iz Rusije začela veljati šele do konca leta 2022.

Tretji razlog se nanaša na javne finance. Ruski proračun se približno polovično polni s prihodki od izvoznih carin na energente. Izvoz slednjih pa se ni zmanjšal, hkrati pa so sankcije prispevale k dvigu cen energentov. Torej bolj ostre bodo sankcije, tem višje bodo cene  energentov in tem bolj se bo polnil ruski proračun.

Ob tem je treba omeniti še genialni Putinov ukrep glede zahteve po plačevanju uvoza energentov v rubljih. S tem (s povpraševanjem po rubljih) tuji uvozniki vzdržujejo tečaj rublja in s tem kupno moč prebivalstva.

Torej – Rusije iz Ukrajine v doglednem času ni mogoče pregnati. Razen če se Rusija sama odloči, da to stori. Zahod »Putinove glave« ne bo dobil. Tudi če Putin umre ali če ga zamenjajo, to ne spremeni ruske strategije in trajne zasedbe Ukrajine. In če se tega zavedamo, se je treba vprašati, kakšen je optimalni način kaznovanja Rusije za njeno agresijo. Način, ki bo Rusiji povzročil največjo bolečino, hkrati pa prinesel najmanjše stroške za Zahod.

Dejstvo je, da so sankcije s prepovedjo uvoza ruskih energentov povsem zgrešen način. Tovrstne sankcije vodijo le v pomanjkanje energentov, prizadetje celotnih gospodarskih panog in povečane stroške za gospodarstvo in gospodinjstva. Vodijo k povišani inflaciji in stagnaciji. V kombinaciji z dvigom obrestnih mer s strani ECB z namenom omejevanja inflacije pa sankcije vodijo evropsko gospodarstvo v stagflacijo.

Če bi zahodne države zares želele onemogočiti Rusijo pri financiranju vojne v Ukrajini, bi morale doseči, da se cene nafte spustijo krepko pod 50 dolarjev za sodček in podobno pri plinu. To je namreč meja, ki omogoča Rusiji, da z izvoznimi carinami na energente še uravnoteži proračun. Sedanje energetske sankcije, ki so privedle do drastičnega dviga cen energentov, imajo ravno nasproten učinek – Rusiji pomagajo, da še lažje financira vojaške operacije v Ukrajini.

V ta namen bi zahodne države morale najprej odpraviti energetske sankcije proti Rusiji in nato prepričati OPEC in druge države izvoznice energentov, da močno povečajo količine nafte in plina. Vendar bodo to težko dosegle, saj so se OPEC države v preteklosti že opekle pri takšnih političnih akcijah.

Če torej Rusije ni mogoče kratkoročno ekonomsko spraviti na kolena z nizkimi cenami energentov, je druga možnost, da se Rusijo srednje in dolgoročno gospodarsko omeji prek splošne prepovedi izvoza v Rusijo. Subramanian in Felman sta pred dnevi argumentirala, da bi prepoved izvoza imela tri prednosti. Poleg učinkovitosti bi imel prehod na strategijo sankcij, ki temelji na ponudbi, še tri druge prednosti. Prvič, omejevanje izvoza v Rusijo – ki predstavlja le majhen delež evropskega in ameriškega izvoza ter manjši delež proizvodnje – bi zmanjšalo stroške sankcij za Zahod in bi bilo manj moteče za svetovno gospodarstvo kot prenehanje uvoza energije iz Rusije. Drugič, izvozno usmerjen pristop bi pravičneje razporedil stroške sankcij. Breme bi se preneslo z evropskih porabnikov energije na veliko manjše število zahodnih podjetij, ki izvažajo v Rusijo, ki so veliko bolj sposobna prevzeti stroške. In tretjič, omejevanje izvoza v Rusijo bi povzročilo pravičnejšo porazdelitev bremena med državami, ki uvajajo sankcije. Mnajšo ceno bi plačale evropske države, ki so najbolj odvisne od uvoza ruskih energentov.

Prenehati moramo streljati same sebe v koleno z energetskimi sankcijami ter posledično stagflacijo. Spremeniti je treba strategijo. Rusijo je treba politično in gospodarsko osamiti. Toda v interesu EU držav je, da pride čimprej do premirja v Ukrajini, da se oblikuje Marshallov plan za obnovo Ukrajine in da se Ukrajina čimprej vključi v EU.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

One response

  1. No, članek je nedvomno dobrodošla sprememba v razmišljanju. Ne ponuja pa nikakršne rešitve.

    “je druga možnost, da se Rusijo srednje in dolgoročno gospodarsko omeji prek splošne prepovedi izvoza v Rusijo”

    Zgornji stavek je lep odraz popolne zaslepljenosti Zahod-a s svojo (usihajočo) veličino in pomembnostjo. Praktično vse kar Zahod lahko izvozi v Rusijo, lahko le-ta kupi na Vzhodu(Kitajska) ali pa proizvede doma. Rezultat take akcije bo samo razcvet ruske domače industrije na valu uvozne substitucije. To smo imeli priliko opazovati vse od 2014 naprej. In Rusija je tega s svojo velikostjo, tehnično briljantnostjo svojega raziskovalnega sektorja, splošno ravnijo izobrazbe prebivalstva in finančnimi resursi, več kot sposobna.

    Če je to uspelo Iranu, ki je po prebivalstvu nekaj vel kot pol manjši in z manjšimi resursi, ne vem zakaj to ne bi uspelo Rusiji. Iran je pod pritiskom sankcij in nujnostjo uvozne substitucije razvil lastno industrijo, ki danes ne samo, da iskrbuje iranski trg, ampak je zaslužna tudi za več kot 20 milijard USD iranskega izvoza.

    Vse kar bo Zahod z vojno, ki jo je sprovociral v Ukrajini, dosegel, bo, da bo pospešil svoj lastni propad. In prva žrtev na Zahod-u bo ravno Evropa…..

    Ne bi bilo bolje pustiti ruskega medveda na miru, ko je bilo vse kar si je želel, mirno trgovati z Zahodom.

    Spomnimo se, da Rusija ni imela pred 2014 nikakršnih ozemeljskih teženj do Ukrajine. Na veliko je plačevala za njeno naklonjenost tako preko ugodnih kreditov, odpiranja svojega trga, kot tudi z več kot 40% diskontom na svoj plin. Je to greh? Kršitev mednarodnega prava ali normalnih meddržavnih odnosov?

    Je pa kot vsaka jedrska velesila imala svoje “rdeče črte”. In vstop Ukrajine v NATO in represija ruskega prebivalstva (ukinitev vseh narodnostnih pravic ruske manjšine z Zakonom – “I koreni narodi Ukrajine” iz 26.7.2021 je pomenila prestop te črte. Več kot 3 desetletja so javno in transparentno opozarjali na to.

    Je bilo spodbujanje le-tega v našem interesu? Smo zato danes bolj varni? Je zato demokracija v Evropi danes večja? Je večja naša blaginja ?

%d bloggers like this: