Kaj po tem, ko odide kapital: Področje brez signala

O romanu, ki ga morate prebrati in seriji, ki jo morate pogledati.

Jasmina Držanič

Ker ima ta blog nekaj prostora tudi za kulturo, velja opozoriti redne bralce, da nikakor ne smejo prezreti, da na HRT 1 od 27.12.2021 predvajajo serijo Područje bez signala. Gre za ekranizacijo (scenarij in režija sta delo Daliborja Matanića) istoimenskega dela pisatelja Roberta Perišića. Knjiga je prvič izšla leta 2015, v prodaji je tretji ponatis v hrvaščini. Pri nas Področje brez signala dobite pri Beletrini. Knjiga je bila prevedena tudi v angleščino (No Signal Area), francoščino (Les turbines de Titanic), pred izdajo pa je tudi italijanski prevod. Angleško govoreča kritika je bila nad romanom navdušena, ker so v besedilu prepoznali univerzalno zgodbo »majhnih ljudi, ki jih kapitalizem požira«, ta zgodba pa je povedana s svojevrstno »balkansko« pripovedno eleganco. Jaz bi dodala, eleganco, ki ji niti prevod ne more veliko odvzeti.

Dogajanje je postavljeno v leto 2010. Dva zagrebška podjetnika sta »zagrebački fakin« Oleg in njegov bratranec Nikola. Nikola je bolj introvertiran, zanima ga umetnost,  z radovednostjo gleda pohištvo in kose iz šestdesetih (ja, to je eden od ključev za razumevanje razpleta, ampak ne bom spoilala). Oleg pa je nek srednje uspešen podjetnik, ki mu je šla tranzicija na roko, in sanja o tem, da bi naredil velik poslovni preskok. In tako se kot mnogi podjetniki, kjer oči, lačne uspeha, prehitevajo pamet, odzove na poizvedbo tujega investitorja, ki išče turbine. Oleg to poizvedbo razume kot interes investitorja za to, da bi zagnal proizvodnjo turbin in se poln entuziazma, skupaj z zadržanim Nikolo odpelje v Nuštin (literarno izmišljen kraj). Nuštin, kjer je bila nekoč livarna turbin, je dobrih 20 let po vojni od tranzicije pozabljen kraj in še mobilci tam presneto slabo vlečejo (od tod tudi naslov).

Oleg in Nikola v Nuštinu začneta z motivacijo nekdanjih zaposlenih, da bi spet začeli s proizvodnjo in med nekdanjimi zaposlenimi je polno literarno izvrstnih likov, ki so tudi v ekranizirani verziji izvrstni. Oleg pa že kmalu ugotovi, da je stopil v prevelike čevlje. Namreč, njegov famozni tuji investitor ne želi tovarne turbin. Želi samo eno turbino. Medtem pa se po prvi nejeveri v Nuštinu ljudje pripravljajo na ponoven začetek proizvodnje turbin….

Naprej ne bom razlagala, lepo poglejte prvi dve epizodi, še bolje, kupite si knjigo. Lahko pa nakup uporabite tudi za izgovor za čisto spodoben PCT izlet do Zagreba, v knjigarni Ljevak na Trgu bana Josipa Jelačića kupite knjigo, potem pa v hotelu Dubrovnik pijete kavo in se posladkate z rožato (ali pa najbolj agramersko, kot se sploh da, zavijete na kosilo v Vinodol v Teslini ulici).

Opozorilo: Ko se branja loti kdorkoli, ki je že delal na postopku nakupa ali prodaje kakšne naložbe, bo na začetku malo čudno gledal, ker so postopki zagona prevzemanja tovarne malo hecni in vigl-vagl. Nobenega skrbnega pregleda, pa vloga občine je malo precenjena. In si misliš, pa dobro, ali pisatelj ni vprašal nobenega pravnika, da bi mu razložil postopke…. Pa bralec kmalu ugotovi, da malo pisateljske svobode tu ne moti, Zelo veliko prevzemov in nakupov starih tovarn se je dejansko dogajalo brez skrbnih pregledov in razpisi tudi niso bili kot solza čisti.

Druga stvar: liki v knjigi so izdelani (in kolikor vidim po dveh epizodah, v seriji so tudi) in predvsem niso enoplastni. Liki iz Nuština niso samo množica enih ubogih od sveta pozabljenih karakterjev, ki bi jih kak slovenski pisatelj presežno mrcvaril na 150 straneh za to, da bi na koncu »tragično propadli«, nasprotno imajo izpiljene preživetvene strategije. Enako tudi lika Olega in Nikole.

Sama ekranizacija romana me po dveh epizodah navdušuje. Poleg impresivne igralske zasedbe (v trailerju), ima zadeva izvrstno fotografijo, kadri so ravno prav dolgi in tudi kadri brez besedila imajo svoj smisel. To so prepoznali tudi kupci televizijskih serij, Područje bez signala je kar uspešna na festivalih/sejmih tv serij in v mednarodnem prostoru jo prodajajo z naslovom The Last Socialist Artefact.

In tu je tista ključna točka – zakaj se serija dobro prodaja – ker v neverjetni masi tv serij zgolj to, da je serija dobra, ni dovolj. Prodaja se, ker govori o posledicah ne samo tranzicije, ampak dejansko tisti zadnji posledici kapitalizma, torej, kaj se zgodi, ko kapital odide? In to je očitno univerzalen strah našega sveta. Kaj je potem?

Kakšna ameriška producentska ekipa bi se take teme lotila s kadriranjem kakšnega zapuščenega kvarta in v to postavila skupino likov, od katerih bi razen enega vsi propadli, skupina pa bi bila rasno uravnotežena. Od britanske ekipe bi pričakovali to isto, samo da bi bila fotografija še bolj mrka in malo več kletvic in golote bi bilo notri. Skratka, že vnaprej vemo, kaj bi ob taki temi dobili od velikih produkcij. Po drugi strani pa je majhna produkcija (tudi slovenski producenti so bili zraven) izvrstno povedala univerzalno zgodbo, da po tem, ko kapital odide, ostane samo opustošenje in da je tisto, da se kapital pobere in začne znova, pravljica, v katero verjamejo samo verniki čikaške šole. V tem izvrstnem izdelku lahko gledamo tudi naša izvrstna igralca, Mileno Zupančič in Marka Mandića. Skratka, priporočam tako knjigo kot serijo.

One response

%d bloggers like this: