Views on China

Strinjam se z Robertsovim pogledom: “Rather than coordinate with China to deal with climate change, the ‘international community’ is aiming to ‘contain’ and isolate China globally.” Tudi glede drugih vprašanj se zdi, da se je Zahod po poprejšnji totalni globalizaciji in brezglavi selitvi proizvodnje na Kitajsko in druge “cenejše” države (iz vidika stroškov dela in upoštevanja stroškov vplivanja na okolje), zdaj odločil za enako brezglavo zapiranje pred Kitajsko iz “strateških” razlogov.

Slednja naracija sicer kaže predvsem nemoč pred kitajsko tehnološko in gospodarsko prevlado, vendar je treba upoštevati, da sta tako mednarodna delitev dela kot skupni boj proti podnebnim spremembam koristna za vse. Treba je skoordinirati skupne standarde glede nagrajevanja zaposlenih, zaščite njihovih pravic ter glede okoljskega odtisa proizvedenih izdelkov in njihovega transporta in distribucije.

Tukaj potrebujemo modre voditelje. Še ena hladna (tehnološka vojna) ne bo nikomur koristila.

Michael Roberts Blog

The Chinese Communist party’s central committee recently held its sixth plenum, to discuss “the major achievements and historical experience” of the party in its 100-year-history, as well as to consider policy “for the future.” Just after this, Jamie Dimon, the JPMorgan Chase chief executive, joked that the Wall Street Bank would outlast the Chinese Communist party. “I made a joke the other day that the Communist party is celebrating its 100th year. So is JPMorgan. I’ll make a bet that we last longer,” he said, speaking at the Boston College Chief Executives Club, a business forum.

What is the experience and future for China and its Communist party rule? It seems appropriate to consider a number of new books on China that have been published that try to answer this question.

Let us start with Isabelle Weber’s, How China escaped shock therapy. This has had a wide and significant impact…

View original post 2,659 more words

One response

  1. Odnos ZDA (in s tem vsega razvitega zahoda) do Kitajske je vseskozi imperialističen, tak kot do Južne Amerike in ostalega manj razvitega sveta.
    Po odpiranju Kitajske svetu po tistem znamenitem Dengovem stavku (v bistvu je to izrekel prvi Konfucij), da “ni važno kakšne je barve mačka, glavno da lovi miši”, so Američani mislili, da bodo zlahka osvojili Kitajsko z globalizacijo in zahodno kulturo potrošništva oziroma s kapitalizmom, tako kot so osvojili nekdanjo SZ. Pa se je izkazalo, da so Kitajci zlahka osvojili zahodni know how kako učinkovito delati kapitalizem, brez da bi jih tuji kapitalisti osvojili. Tudi geopolitike so se dobro naučili s svojo svileno potjo.
    Ko so Američani spoznali, da so jih Kitajci nategnili z njihovo pomočjo in s posnemanjem, je navdušenje splahnelo. V zadnjih letih, ko je Kitajska pokazala, da je njihov način vodenja kapitalizma in države gospodarsko precej uspešnejši od ameriškega, so se začeli počutiti ogrožene.
    In to upravičeno. Večja verjetnost je, da bo čez 20 let JP Morgan pretežno kitajski, kot da bo Kitajska končala kot SZ.

%d bloggers like this: