Kdo bo kapitaliziral nedeljski referendum o vodah?

Glede nedeljskega referenduma o noveli zakona o vodah je na prvo žogo očitno dvoje. Prvič, da predsedniku vlade Janezu Janši ni uspelo mobilizirati svojih tradicionalnih volilcev, ki so tokrat – kot je sicer značilno za volilce levosredinskih strank – na lepo nedeljo raje šli na morje ali ostali doma. In drugič, glede na splošno nepriljubljenost Janševe vlade se je po pričakovanju referendum o zakonu sprevrgel v referendum o zaupnici vladi, kjer je javnost s plebiscitnim rezultatom (86.9% glasujočih proti) izkazala popolno nezaupnico vladi. Oboje na prvi pogled kaže na to, da strankam Janševe koalicije na prihodnjih državnozborskih volitvah naslednje leto ne bo lahko. Če ne bodo uspele izjemno mobilizirati svojih volilcev s kakšnimi hudo ideološkimi temami, se zdi, da jim bo v tekmi proti mobiliziranim in izjemno motiviranim levosredinskim volilcem težko dobiti tretjino glasov na volitvah.

Vendar pa je pri interpretaciji rezultata nedeljskega referenduma in zaključkih treba biti izjemno previden. Ključna sta dva momenta. Prvi je, da si rezultata nedeljskega referenduma ne more lastiti nobena etablirana politična stranka, nobena tega rezultata ne more kapitalizirati in bistveno povečati svojega tržnega deleža. Rezultat nedeljskega referenduma je predvsem in praktično izključno posledica angažmaja civilnodružbenih gibanj in vsesplošnega javnega odpora do Janševe vlade. Ljudje so prišli na volišča, ker jim je mar do narave in ker imajo poln kufer Janševe vlade. Ter tudi zato, ker je bila to prva priložnost, da ob siceršnjih protestih na formalen način izrazijo svoje nestrinjanje s politikami Janševe vlade. In čeprav so parlamentarne stranke leve sredine pozivale k udeležbi na referendumu in poskušale takoj po njem participirati na rezultatu, so jim – iz gornjih razlogov – glavni akterji iz civilne družbe takoj in nedvoumno dali vedeti, da ne odobravajo tega poskusa kapitalizacije oziroma participacije. Morda je še najbližje možnosti vsaj delne kapitalizacije rezultata referenduma stranka Levica, vendar bodo koristi minimalne in hitro minljive.

Drugi moment, na katerega je nakazal nedeljski referendum, pa je, da je za tak rezultat potrebno mobilizirati civilno družbo oziroma širše množice volilcev, ki običajno ne hodijo volit. Tokrat so na volišča v močno povečanem številu prišli mladi, ki volitve običajno abstinirajo. Prišli pa so predvsem zaradi vsebine – zaradi poskusa Janševe vlade, da z zakonskimi spremembami ogrozi okolje in naravno dediščino. Mladi so izjemno zeleno ozaveščeni in so se v ta namen pripravljeni angažirati in eksponirati. Iz tega vidika se postavlja ključno vprašanje, ali je ta potencial mogoče ponovno aktivirati naslednje leto na državnozborskih volitvah. Je možno ponovno mobilizirati volilce, ki sicer ne hodijo volit? Ja, če bo Janševa vlada dala podoben povod, kot je bila novela zakona o vodah. Kaj pa, če ga ne bo?

No, in v tem je problem. Obstoječe parlamentarne stranke ne ponujajo dovolj zanimive izbire, da bi se skoraj polovici volilcev zdelo vredno priti volit. Brez zelo resne alternative bodo predvsem mladi in visoko izobraženi raje ostali doma ali šli na izlet v naravo, kot pa na volitve. In tudi če bi prišli, bi bile koristi od tega najbrž jalove, saj je vprašanje, kako bi razporedili svoje glasove. Zaenkrat se ne zdi, da bi večja udeležba na volitvah (predvsem med mladimi in visoko izobraženimi) utegnila povečati polarizacijo glasov na levi sredini. Kvečjemu bo prišlo do še bolj enakomerne razporeditve glasov – povečanje deležev strank Levica in SD in zmanjšanje deleža glasov za LMŠ. Tudi če stranka SAB pride čez parlamentarni prag in če to uspe še kateri izmed izvenparlamentarnih strank, morda Piratski, pa bo enakomerna razporeditev glasov ponovno krojila (ne)učinkovitost in s tem usodo koalicije.

Kot sem pisal že nekajkrat, velika razpršenost glasov oziroma velika enakomernost razporeditve glasov med strankami leve sredine vodi v nestabilne in neučinkovite koalicije. Težko si je predstavljati stabilno koalicijo, ki jo sestavlja pet ali šest podobno velikih strank in kjer lahko posledično vsaka izsiljuje sprejem določenih zakonov s svojo vlogo jezička na tehtnici. To pa vodi v neučinkovitost vlade in v povečanje nezadovoljstva volilcev. To je zelo nazorno manifestirala nekdanja Šarčeva koalicija.

Iz tega vidika tudi nedeljski referendum ni razrešil pat pozicije, ki jo imamo na levi sredini z razpršenostjo glasov. Če ne bo prišlo do konsolidacije (združevanja) in vsebinskega preporoda, je edini izhod iz te pat pozicije v ustanovitvi nove stranke, ki bo prinesla tako svežo razvojno paradigmo kot kompetentne osebnosti, v katerih bodo volilci prepoznali kompetence, da to razvojno paradigmo tudi uresničijo.

One response

  1. Največja kapitalizacija zavrnitve zakona o vodi se pravkar akumulira v prihajajoči zahtevi pobudnikov referenduma po političnih spremembah v družbi.

    Pot je prava. Pobudniki tudi. Le pogumno naprej, da sprožena kepa postane gibanje!

%d bloggers like this: