Vojna za Slovenijo – spominski utrinki člana predsedstva Republike Slovenije

Dušan Plut

Vojna za samostojno  Slovenijo poleti leta 1991 je imela več obrazov, torej tudi političnega, k prepoznavanju tega osamosvojitvenega obraza želim kot aktivni  udeleženec dodati zgolj nekaj osebnih opažanj.

Na prvih neposrednih volitvah aprila 1990 je bil v drugem krogu volitev za predsednika Predsedstva Republike Slovenije izvoljen Milan Kučan. Za člane predsedstva pa smo bili med dvanajstimi kandidati neposredno izvoljeni Ciril Zlobec, Ivan Oman, Matjaž Kmecl in jaz. V razliko od volitev v takratno skupščino Republike Slovenije, kjer je večino glasov dobila volilna koalicija Demos, je bilo v predsedstvu  razmerje med »starimi« in »novimi« političnimi silami drugačno, saj sva bila s strani Demosa izvoljena Ivan Oman in jaz. Tako je takratno slovensko volilno telo na državni ravni (parlament, vlada in predsedstvo) premišljeno vzpostavilo politično ravnovesje, ki se je po mojem mnenju v dramatičnih zgodovinskih okoliščinah osamosvojitvenega procesa pokazalo kot sicer politično naporno, a izjemno pozitivno.

Po takratni ustavi je predsedstvo opravljalo vlogo kolektivnega vodstva Republike Slovenije  in hkrati tudi funkcijo vrhovnega poveljnika njenih obrambnih sil. Priprave za osamosvojitev in desetdnevna  obrambno osamosvojitvena vojna sta temeljno zaznamovali takratno delovanje predsedstva, ki je v specifičnem zgodovinskem trenutku tako postalo pomembnejše glede na druge, bolj formalne ustavno opredeljene pristojnosti. Podčrtati je treba dejstvo, da je bilo začetno notranje delovanje ideološko »mavričnega«, pluralnega predsedstva zaznamovano s sicer pričakovanim nezaupanjem. Razumljivo je, da je zaradi različnih političnih pogledov določena stopnja nezaupanja bila stalno prisotna, a ostala močno v ozadju. Pronicljivi in politično konservativni Ivan Oman je hitro ugotovil, da bom z ostalimi v predsedstva jaz nekako lažje sodeloval, saj je mojo politično držo pravilno označil kot »zeleno levo«. A vsakodnevno skupno delovanje in zavestna, nedvoumna odločitev  vsakega od nas, da v zapletenih političnih, gospodarskih in socialnih razmerah kulturno in strpno iščemo in poiščemo največjo možno soglasje, to je bilo soglasno sprejeto kot temeljno vodilo delovanja predsedstva. Brez dvoma je Milan Kučan kot izkušen, pogajalsko sila spreten politik ter skrajno potrpežljiv poslušalec odigral izjemno pomembno pozitivno, »sintezno« osamosvojitveno vlogo, kar mu nobena realna zgodovinska analiza ne more odvzeti.

Kljub večjemu ali manjšemu nezaupanju s strani nekaterih ključnih voditeljev Demosa je predsedstvu v obdobju od maja 1990 do junija 1991 nekako uspelo, da so se v okviru razširjenih sej predsedstva  potrpežljivo oblikovale ključne nacionalno strateško pomembne smernice in koordiniralo diplomatsko in vojaško delovanje v Sloveniji in njenemu osamosvajanju mednarodno skrajno nenaklonjenih razmerah. Na razširjene seje predsedstva so razen predsednika in članov predsedstva bili redno vabljeni predsednik skupščine (France Bučar), predsednik vlade (Lojze Peterle), zunanji minister (Dimitrij Rupel), obrambni minister (Janez Janša) in notranji minister (Igor Bavčar), glede na dnevni red pa tudi drugi ministri, poslanci, strokovnjaki itd.

Predsedstvo RS je do začetka osamosvojitvene vojne konec junija 1991 svoje delovanje središčno usmerilo v tri temeljne cilje:

  1. aktivno delovanje za uresničitev plebiscitarne odločitve o samostojni in suvereni Sloveniji;
  2. storiti vse, da se Slovenija osamosvoji brez vojne in brez žrtev;
  3. v primeru vojaške agresije Jugoslovanske ljudske armade (JLA) na napad odgovori tudi z oboroženim odporom.

Trije člani predsedstva (izjema – Ivan Oman) in predsednik predsedstva smo februarja 1991 s podpisom Deklaracije za mir (poziv za mirno reševanje sporov in dolgoročni proces demilitarizacije, z zapisanim prehodnim obdobjem, ko za oboroženo varnost skrbi teritorialna obramba in policija, kar se je v desetdnevni vojni tudi zgodilo!) skupaj z drugimi politiki (nekaterimi tudi iz vrst Demosa) ponovno poslali takratni Jugoslaviji in svetu jasno sporočilo, da si vojne ne želimo. In zato z desnega političnega pola doživeli pravi sovražni, kolektivni in osebni linč (»veleizdaja«), ki se vse do danes, zlasti s strani Janeza Janše in njegovih zvestih in voljnih pribočnikov, še vedno ni zaključil. Glavna tarča in namen pa sta dejansko zgolj ena – pritlehna diskvalifikacija nesporno zelo pomembne osamosvojitvene vloge Milana Kučana in s tem povezano postavljanje ideološko-politične ločnice med »pravimi« in »nepravimi« ključnimi nosilci osamosvojitve, ki pa v resnici seveda ne obstaja.  

Takoj po napadu JLA na Slovenijo (dejansko se je začel že 26. 6. 1991) se je 27. junija 1991 zjutraj sestalo razširjeno predsedstvo. Brez glasu proti je bil na predsedstvu sprejet sklep o oboroženem odzivu na vojaško agresijo JLA, ki je takoj po razglasitvi samostojnosti napadla našo državo. Zame osebno, kot doslednega zagovornika kulture in nenasilja do soljudi ter do narave je bilo strinjanje z oboroženo obrambo naše suverenosti najtežja moralno-politična odločitev, a druge možnosti več ni bilo. Vsi v predsedstvu smo kot sicer kolektivni vrhovni poveljnik s tako odločitvijo morali sprejeti tudi osebno odgovornost za žal pričakovane človeške žrtve in ranjene. Enote teritorialne obrambe in policije (redni in izredni sestav) so, skupaj s številnimi državljani Slovenije, odločno in pogumno vstopile v oboroženi spopad z armado, ki se je po potencialni vojaški sili uvrščala na četrto mesto v Evropi. Nič čudnega, da so prizori spopada slovenskih enot in državljanskega odpora z enotami JLA polnili poročila sredstev javnega obveščanja, naša obramba pa je zaradi poguma povzročila izjemno občudovanje ljudi povsod po svetu. Pomembno je vplivala tudi na spremembo geopolitičnih stališč svetovnih in evropskih politikov do Slovenije, ki so pred tem za vsako ceno želeli ohraniti enotnost Jugoslavije.

Prav pestra politična sestava predsedstva se je v izrednih vojnih razmerah pokazala kot prednost, saj je bilo treba najprej doseči soglasje in koordinacijo skupnega delovanja znotraj predsedstva, kar je olajšalo kasnejše širše potrebne oblike državne politične koordinacije. Kljub temu se seveda v napetem in razgretem vojaško-diplomatskem vzdušju ni bilo možno v celoti izogniti občasnim nesoglasjem med predsedstvom RS in predsedstvom Demosa ter slovensko vlado, pa tudi nesoglasjem  med političnimi strankami (bil sem izbran za koordinatorja parlamentarnih strank med vojno). A občasni strateški in akcijski spodrsljaji vseh ključnih političnih deležnikov v nobenem primeru niso ogrozili osamosvojitvenih, ključnih diplomatsko-vojaških ciljev. Celotno predsedstvo je bilo kljub politični pluralnosti v vojnem obdobju enotno v temeljni strateški drži zaščite mlade samostojne Slovenije: do vojne je žal prišlo, Slovenija ni bila napadalec, obrambna vojna je moralno upravičena. Slovenija je bila  sposobna, da se vojaško brani in obrani, v oboroženih spopadih pa za vsako ceno spoštuje ženevsko konvencijo. Obenem je bilo treba še okrepiti  diplomatske dejavnosti in storiti prav vse, da se vojaški spopadi ne stopnjujejo in da se ne povzročajo nepotrebne žrtve in vojaška škoda. Tako sem kot član predsedstva med drugim vodil slovensko delegacijo (Boris Žnidarič in Miran Bogataj) na dolgih in dramatičnih pogajanjih v Zagrebu (3. in 4. julij 1991), ko je bilo le doseženo premirje.  

Z vso odgovornostjo poudarjam, da je bilo v splošnem sodelovanje predsedstva kot ustavno pristojnega vrhovnega poveljnika in Republiške koordinacijske skupine (RKS) dovolj ažurno, redno ter korektno, v celoti podrejeno skupnemu cilju – obrambi suverenosti Slovenije. Zgodovinsko pošteno pa je treba tudi jasno povedati, da je v izjemno stresnih vojnih razmerah, v težkih trenutkih potrebnega hitrega odločanja, občasno prihajalo tudi do prešibke medsebojne komunikacije, celo do nekaterih strateških in konkretnih razhajanj med predsedstvom RS kot vrhovnim poveljnikom in operativno RKS. Tudi Ivan Oman je v spominskem intervjuju o takratnih vojnih razmere korektno omenil, da je občasno prihajalo do »kratkega stika«, do drugačnega ocenjevanja (ne)potrebnosti določenih operativnih vojaških aktivnosti in akcij med predsedstvom in vodstvom RKS, torej predvsem z Janezom Janšo in Igorjem Bavčarjem.

Med razhajanji bi po mojem mnenju lahko imelo največje možne negativne posledice diametralno nasprotno stališče o (ne)napadu na sicer med vojno blokirane kasarne JLA na območju Ljubljane. RKS je namreč zaukazala napad oboroženih enot Slovenije na kasarne ljubljanskega okrožja, predsedstvo kot vrhovni poveljnik pa tega širše strateško izjemno pomembnega (ustnega) ukaza RKS ni odobrilo. Podčrtati velja, da je izdani ukaz krepko presegal pričakovani geopolitični domet dotakratnih drugih operativnih vojaških akcij, ki seveda niso bile tudi v domeni predsedstva. Žal pa mi po sicer dokaj temeljitem pregledu objavljanega gradiva ni uspelo dobiti celotne, dovolj realne in objektivne slike o celotni dinamiki navedene politično še danes očitno delikatne zadeve. Zato predlagam, da se opravi podrobna znanstveno zasnovana raziskava usposobljenega zgodovinarja, ki seveda ne bo osebno obarvana, kot so podzavestno ali zavestno obarvani zorni koti vseh nas, takrat tako ali drugače osebno vpletenih.

Moje osebno mnenje o zavrnitvi ukaza za napad na kasarne pa je jasno: zaradi vztrajanja ključnih operativnih slovenskih poveljnikov (zlasti Mihe Butare), ki so na osnovi upravičenih večplastnih razlogov moralno odgovorno zavrnili ukaz o napadu na blokirane kasarne na eni strani ni prišlo kršenja zahtevnih pravil mednarodnega vojaškega prava in univerzalnih človekovih pravic. Zaradi zavrnitve ukaza ni prišlo do nepotrebnih žrtev, zato ni prišlo do  operativno že pripravljenega množičnega in vseobsegajočega napada nasprotnika na civilne cilje, na Ljubljano in na JE Krško. Zato v lastnem imenu izrekam globoko hvaležnost tistim posameznikom, ki so zbrali ogromno osebnega poguma, etike in vojaškega dostojanstva, da so ukaz – zavrnili.  

Eden od ključnih pozitivnih zgodovinskih rezultatov zavrnitve ukaza o napadu na vojašnice je naslednje dejstvo: prav nobeden od takratnih slovenskih vojaških  poveljnikov in politikov se ni znašel pred haaškim sodiščem, saj za kakršnokoli njegovo ovadbo ni bilo in ni nobenega razloga, kar pa seveda ne velja za večino drugih nekdanjih jugoslovanskih republik. Tudi vsem veterankam in veteranom osamosvojitvene obrambne vojne gre velika pohvala, da so (smo) v skrajno zahtevnih razmerah med življenjem in smrtjo, v jeku oboroženih spopadov dosledno in brezkompromisno vztrajali tudi in predvsem – v doslednem spoštovanju mednarodnega vojaškega prava kot ključnega etičnega humanega kompasa.

In zgolj še naslednje: v času  vročičnega sprejemanja Brionske deklaracije smo ostali trije člani predsedstva prejeli klic Cirila Zlobca (Milan Kučan je bil takrat na Brionih), da je nemudoma potreben sklep predsedstva o spustitvi na prostost ujetih oficirjev JLA, kar se je po soglasju vseh članov predsedstva tudi zgodilo. Zlasti Janez Janša pa je vztrajal na ne-izpustitvi zajetih oficirjev na Dobu in zahteval, da odgovornost o eventualnih posledicah izpusta in odgovornosti pred slovensko javnostjo in državljani neposredno prevzame celotno predsedstvo. Po našem jasnem zagotovilu o prevzemu odgovornosti so bili ujeti oficirji izpuščeni na prostost, a z določeno časovno zamudo. Dokaz več, kako zahtevno je bilo odločanje v prelomnem obdobju  obrambe suverenosti Slovenije, kako tanka je bila črta med (ne)primernimi odločitvami, kar je veljalo tudi za (ne)sprejem sklepov Brionske deklaracije o nekaj mesečni »zamrznitvi« suverenosti.  In dokaz več, da je tudi na zavestno prednostno diplomatsko reševanje v vojnih razmerah potreben – pogum in dostojanstvo!

Celotna osamosvojitvena epopeja, vključno z vojno za obrambo suverenosti Slovenije in stalnimi mirovniško obarvanimi prizadevanji, je zgodovinsko enkratna, navdihujoča. Plebiscitarno odseva zaključno udejanjanje dozorelega hotenja slovenskega naroda, državljank in državljanov Slovenije, da živimo v lastni državi, odprti v Evropo in svet. Zgodovinsko zgoščen čas pa je vsem nam, ki smo bili tako ali drugače vpleteni v osamosvojitveno dogajanje, »omogočil«  sprejemanje primernih, žal pa tudi nekaterih napačnih presoj in odločitev, ki sicer vsakega od nas žal spremljajo tudi v vsakdanjem življenju.…

A Slovenijo imamo, našo, tvojo, mojo državo, potrudimo se, da bi bila – boljša, veliko bolj podobna tisti, o kateri smo sanjali v zgodovinsko prelomnih osamosvojitvenih trenutkih.

_____________

* Izvorno objavljeno v glasilu Veteran

%d bloggers like this: