Neenakost med ljudmi – Razlogi in možne spremembe (3. del)

Bine Kordež

Distribucija prejemkov med zaposlene

V prejšnjih dveh tekstih smo ugotovili, da je v Sloveniji v zadnjih skoraj dvajsetih letih od skupaj ustvarjene dodane vrednosti dobil kapital dobro petino, plačilu za delo (prejemki zaposlenih) pa je bilo namenjeno 79 % ustvarjenega. V slabših gospodarskih razmerah je bil delež za delo večji, saj plače ne nihajo veliko z uspešnostjo poslovanja družb, v boljših letih pa je kapitalu ostalo več, ker pač njemu pripada preostanek. V ugodnih pogojih poslovanja in v dobrih podjetjih je sicer delo nagrajeno nekaj bolje, a večji del izboljšanih rezultatov pripade kapitalu, podobno kot se tudi slabši rezultati odražajo predvsem v znižanju dobičkov. Pri plačah je takrat bolj značilno odpuščanje zaposlenih, saj je spodnji nivo plač opredeljen in jih tudi ob izgubi ni možno pomembneje znižati. Plačilo za delo ne more prevzeti večjega tveganja uspešnosti poslovanja družb in kot to velja v primeru poslabšanja poslovanja, velja tudi ob dobrih rezultatih.

Dodatno tudi ugotavljamo, da glede na ustvarjene rezultate ni bilo veliko prostora, da bi bil delež za delo lahko pomembneje večji kot morda za nekaj odstotkov. Povprečni donos kapitala je v tem času znašal 4,6 % in ob višjih plačilih za delo (dvig splošnega nivoja plač v državi), bi se delež podjetij z izgubo močno povečal, na drugi strani pa bi lastniki premoženja tudi izgubili interes za vlaganja v podjetja in prevzemanje tveganja. Brez pričakovanja donosov v višini vsaj nekaj odstotkov tudi v razmerah nizkih obrestnih mer kapital ne bo prevzemal tveganj, ki so značilna v primeru naložb v podjetja. Brez naložb pa seveda ni razvoja, ni delovnih mest, ni zaslužkov.

Seveda v državi ni nekega krovnega organa, ki bi določal, koliko se razdeli za delo in koliko za kapital, temveč je omenjeni končni rezultat skupek odločitev v vsakem posameznem poslovnem subjektu, koliko namenijo za plače in kakšen je potem ostanek (dobiček). Ker o tem odločajo predvsem predstavniki kapitala (lastniki in vodstvo v službi lastnikov), je razumljiv pritisk na čim nižje plačilo za delo, na drugi strani pa imamo še vedno vsaj delno organizirano delavsko stran, ki zagotavlja, da se ob gospodarskem razvoju zvišuje  tudi nivo plač. V Sloveniji podatki kažejo, da je rezultat vseh teh interesov približno sprejemljiva osnovna delitev ustvarjenega za delo in kapital. V bolj liberalnih ekonomijah (ZDA) pa ima v zadnjih desetletjih večjo težo kapital in povečanje dodane vrednosti se ni odrazilo tudi v sorazmernem povečevanju prejemkov zaposlenih (posebno če izločimo najbolje plačane posameznike).

Če torej za Slovenijo lahko ocenimo, da je skupni obseg plačila zaposlenih približno v okviru ustvarjenih rezultatov v družbi, pa je naslednje vprašanje, kako ustrezna je distribucija teh prejemkov. Ali je določen, ožji krog zaposlenih plačan (pre)visoko in ali je na drugi strani veliko slabo plačanih delovnih mest. Imamo tu prostor za zmanjševanje neenakosti z bolj “pravično” delitvijo plačne mase (o delitvi kapitala kasneje)?

Poglejmo podatke za leto 2019. Pri tem je potrebno opozoriti, da je v javnih bazah na voljo zelo veliko podatkov o zaposlenosti in prejemnikih dohodkov, a podatki se pogosto tudi razlikujejo, odvisno od vira zajemanja. Zato so vse navedene številke okvirne, a zadosti točne za realno oceno razmerij v prejemkih.

Distribucija plač v Sloveniji

V Sloveniji imamo dobrih 1,5 milijona davčnih zavezancev za dohodnino, med katerimi je tudi 80 tisoč ljudi, ki so prejeli dohodke od študentskega dela ter 520 tisoč upokojencev. Blizu 900 tisoč oseb pa lahko uvrstimo med tiste, ki so neposredno plačani za svoje delo v gospodarskih subjektih. To sicer posredno velja tudi za upokojence, ki prejemajo pokojnine kot plačilo za nekdanje delo oz. ki so plačani iz prispevkov od plač, ki jih vplačujejo trenutno zaposleni. Vendar se najprej osredotočimo samo na zaposlene osebe. V skupnem seštevku davčnih zavezancev so tudi kmetje, brezposelni, prejemniki raznih nadomestil in podobno, a njihovi prihodki so relativno nizki in specifični in jih posebej ne obravnavamo.

Analizirali bomo torej podatke za okoli 880 tisoč oseb, ki so prejemali dohodke za svoje delo v delovnem razmerju ali kot samostojni podjetniki (dohodki iz dejavnosti). Od tega jih je bilo 750 tisoč zaposlenih v pravnih osebah  (520 tisoč v gospodarskih družbah, 175 tisoč v javnem sektorju, ostali v drugih družbah), 130 tisoč pa je zaposlenih pri fizičnih osebah ali se ukvarjajo s podjetništvom (s.p. – samostojni podjetniki). Ta delitev je s stališča prejemkov dokaj pomembna, saj so dohodki zaposlenih v pravnih osebah bistveno bolj regulirani in nadzorovani. Zanimivo je tudi, da se povprečna plača v Sloveniji računa samo na osnovi prejemkov zaposlenih v pravnih osebah, prejemki ostalih zaposlenih, katerih plače so v povprečju okoli 40 % nižje, pa v izračunu niso upoštevani.

V prvi sliki je ocena števila zaposlenih (leto 2019) razporejenih po višino neto prejemkov (upoštevani so neto zneski plač, ki so nam v razumevanju bližji). Ločeno so prikazani zaposleni v pravnih osebah, kjer jih je okoli 50 tisoč prejemalo neto plačo pod 750 eur. Ta segment zaposlenih je v večji meri zavezan izpolnjevanju kolektivne pogodbe in minimalne plače, zato večjih odstopanj navzdol ni. Drugače pa je z zaposlenimi pri fizičnih osebah (pri s.p.) in s samimi samostojnimi podjetniki. Pri njih je bilo leta 2019 kar preko 100 tisoč oseb, ki so zaslužili manj kot 750 eur neto mesečno. Omenjeno je, da je povprečna plača teh zaposlenih kar 40 % nižja od povprečja pri pravnih osebah, kar bi sicer lahko pripisali tudi zavestnemu izogibanju plačevanja tudi minimalne plače oz. delnemu plačevanju “na roke”. Ni namreč logično, da bi ti zaposleni v istih dejavnostih in na istih delovnih mestih kot v podjetjih delali za bistveno nižje plačilo.

Tudi med samostojnimi podjetniki jih le desetina zasluži več kot 2 tisoč eur mesečno (kar je povprečni prejemek zaposlenih v podjetjih). Podjetniki na primer plačujejo v povprečju kar okoli 40 % nižje socialne prejemke od redno zaposlenih. Kaj točno je razlog za toliko nižje plačevanje (toliko nižje zaslužke) v samostojnem podjetništvu, je težje ugotoviti, a verjetno gre za kombinacijo:

  • da so na eni strani zaslužki res nižji in višja izplačila niso možna (veliko ljudi se odloči za samostojno podjetništvo, ker nimajo drugih možnosti zaposlitev in morajo biti zadovoljni z vsakim zaslužkom),
  • verjetno pa je v tem segmentu zaposlitev močno prisotno tudi izogibanje prikazovanja dohodka s ciljem plačevanja nižjih davščin (dejanski zaslužki so pogosto višji, a niso evidentirani).

Davki_BK-3-1

V Sloveniji ni prejemnikov ekscesno visokih prejemkov

Na drugi strani pa imamo tudi segment najbolje plačanih posameznikov na osnovi vloženega dela. V drugi sliki so podrobneje prikazani prejemniki najvišjih dohodkov iz desnega dela zgornje slike in sicer v obratnem vrstnem redu, od najvišjih naprej in to kumulativno. Nad 8.500 eur neto mesečno je tako v Sloveniji po oceni v letu 2019 zaslužilo 472 ljudi, nad 5.500 eur pa na primer 2.181 (to število vključuje seveda tudi prejšnjih 472 in vse ostale vmes). Prejemke nad 3.100 eur mesečno je imelo denimo manj kot 17 tisoč davčnih zavezancev za dohodnino in tako naprej.

Vsaj po uradnih podatkih (ne vemo, koliko je v ozadju še sive ekonomije) imamo torej v državi relativno majhno število ljudi, ki prejemajo neke odstopajoče prejemke in ki so potem hitro predmet zgražanja med prebivalstvom. V Sloveniji se torej praktično ne srečujemo z milijonskimi prejemki kot plačilo za delo, kar občasno prebiramo za druge države, posebno za ZDA (v tem spisku seveda ni dohodkov iz kapitala ali kakih drugih posebnih, neevidentiranih in neobdavčenih zaslužkov).

Davki_BK-3-2

Seveda je za nekoga, ki se prebija z minimalno ali še nižjo plačo, nek dohodek v višini pet ali deset tisoč eur mesečno izjemno visok in seveda tudi generator neenakosti. Razumljivo je lahko tudi predmet debate o upravičenosti in ali je potrebna takšna razlika v dohodkih. A tudi če to pustimo odprto, je dejstvo, da so ti prejemki pri nas izjemno močno obdavčeni (potrebno je plačati 200 eur davščin za vsakih dodatnih 100 eur neto izplačila). Zaradi tega so takšna izplačila prisotna samo v večjih sistemih, kjer drugih možnosti nagrajevanja ni.

Kot drugo pa ti visoki prejemki (tudi če so neupravičeni) nimajo pomembnejšega vpliva na splošno delitev dohodkov med prebivalce. Tudi če bi se na primer v Sloveniji odločili za še večjo uravnilovko, denimo da ne sme nihče zaslužiti več kot tri tisoč eur mesečno neto, in bi vsa ta “presežna” sredstva (presežno dodano vrednost) namenili za nagrajevanje ostalega 1,5 milijona prebivalstva, bi v povprečju lahko dvignili neto prejemke le za okoli 1,7 %.

Vsekakor lahko razpravljamo, ali so višji zaslužki nekaj tisoč Slovencev upravičeni ali ne, ali jih je smiselno še malo bolj obdavčiti ali obdavčitev znižati – vendar pa to na prejemke pretežnega dela prebivalstva nima vpliva. Nivo plač v državi ni odvisen od teh dilem, ni odvisen od tega ali nekaj tisoč posameznikov prejema (pre)visoke dohodke, temveč samo od skupaj ustvarjene dodane vrednosti, ki nam ta nivo določa.

In kot je bilo prikazano s konkretnimi številkami, trenutni nivo plač tudi približno ustreza doseženim rezultatom na nivoju države. Znotraj razpoložljive mase bo sicer vedno dilema, ali je ta sektor upravičen do višjega nagrajevanja, kak drug pa manj, ali bi ta skupina zaposlenih morala dobiti več in druga manj, ali ima Jože preveč, Jožica pa premalo – a kot celota si kakšnih bistvenih odstopanj od doseženega nivoja prejemkov preprosto ne moremo privoščiti. Seveda pa lahko vedno razpravljamo o kakšnih plačnih ekscesih, a to kakih učinkov na položaj, prejemke in blagostanje prebivalstva v Sloveniji praktično nima.

One response

  1. Bine,

    Zelo dober prikaz distribucije dohodkov iz dela.
    Vendar, če hočemo problematiko neenakosti med ljudmi objektivneje prikazati, bi morali podati še neto dohodke iz kapitala/premoženja, ki pa so precej bolj neenaki, pač v sorazmerju z lastništvom premoženja in davčnim sistemom, ki obravnava dohodke iz kapitala drugače kot dohodke iz dela. Zato bi bilo dobro prikazati tudi porazdelitev lastništva kapitala in ustrezni davčni sistem.
    Tak pregled bi objektivneje prikazal problematiko in obenem nakazal rešitve, kako neenakost zadržati na neki družbeno in ekonomsko sprejemljivi ravni. Namreč, neenakost ni samo nek etični problem (pomanjkanje solidarnosti), ampak postaja tudi ekonomski problem (zavira ekonomsko rast).
    Takemu scenariju bi se bilo potrebno v Sloveniji izogniti.

    Kakor sedaj ugotavljajo progresivni ekonomisti in politiki (Piketty, Zucman, Krugman, Sanders in drugi), obstoječi davčni sistemi in druge sistemske rešitve v kapitalizmu povzročajo večanje neenakosti in koncentracijo kapitala v rokah vedno manjšega števila ljudi. To pa posledično povzroča ekonomski zastoj zaradi padanja oz. zastoja kupne moči večine in vedno manjšega interesa za investiranje v produktivne dejavnosti (pač ni potrošnje) s strani premožne večine, ki obenem obvladuje politiko, preko katere želi predvsem zadržati status-quo.
    Sicer je to spoznala tudi Bidenova demokratska administracija in poleg vzpodbujanja potrošnje napoveduje tudi povečanje davkov za premožne oz. prestrukturiranje davčne politike, saj brez pospešene inkluzivne gospodarske rasti na dolgi rok ZDA ne bo mogla konkurirati Kitajski v geopolitični bitki za svetovno prevlado.

    Ali bi se tak pregled prihodkov iz premoženja v Sloveniji dalo napraviti?

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: