Kaj manjka vladnemu Načrtu za okrevanje in odpornost?

Drago Babič

Evropa oziroma Evropska komisija (EK), Evropski parlament in voditelji EU so se v odgovoru na gospodarsko in družbeno škodo, ki jo je povzročila pandemija koronavirusa, sporazumeli o načrtu gospodarskega okrevanja, ki bo omogočil izhod iz krize in postavitev temeljev za sodobno in bolj trajnostno Evropo.

Jedro sporazuma tvorita Dolgoročni (sedem letni) proračun EU v znesku 1.074,3 milijard, skupaj z začasnim instrumentom za spodbujanje okrevanja NextGenerationEU, ki znaša 750 milijard (od tega 672,5 milijard ključni del z nazivom Recovery and resilience facility – RRF, v prevodu Načrt za okrevanje in odpornost – NOO), kar znaša skupaj 1.824,3 milijarde eur po tekočih cenah. Za Slovenijo to pomeni do leta 2029 okvirno 10,2 milijardi evrov, od tega za 6,6 milijard nepovratnih in 3,6 milijard povratnih sredstev. Približno polovica skupnih sredstev (in v tem okviru dve tretjini nepovratnih sredstev) se nanaša na redna sredstva iz proračuna, kjer predstavljajo večino kohezijska sredstva, druga polovica pa v obliki dodatnega svežnja za spodbujanje okrevanja po zdravstveni krizi.

Tako obsežnega paketa pomoči s strani EU Slovenija še ni nikoli prejela, zato bo pomembno, kako jih bo porabila. Od tega bo odvisen naš razvoj v naslednjih letih – ali se bomo po stopnji razvitosti priključili jedrnim državam EU, ali pa bomo dokončno zdrseli na periferijo Evrope (kar se nam dogaja v zadnjih letih). S pametno porabo teh 10 milijard bi morali nasloviti tri dolgoročne izzive, ki stojijo pred nami:

  • zdravje in staranje prebivalstva
  • podnebne spremembe
  • gospodarski in družbeni razvoj, ki ga omogočajo nove tehnologije

Pri iskanju najustreznejšega odziva bomo tudi morali spremeniti pristop in orodja. Nič več nam ne bodo pomagale pridne roke slovenskega delavca in kmeta, prilagodljivost političnim in ekonomskim gospodarjem ter kubiki betona, na čemer je v preteklosti slonel naš razvoj. Jutri bo glavno orodje znanje in predvsem modrost, kako to znanje uporabljati pri načrtovanju in  oblikovanju prihodnosti. To znanje pa mora prihajati predvsem iz domačih virov, saj je dandanes lastnina znanja glavni kriterij, po katerem se ločujejo gospodarji od služabnikov. Poenostavljeno povedano, pred nami je temeljna dilema, ali bomo večino sredstev vložili v beton (infrastrukturo), ali v znanje (ljudi).

Najprej bi morali spoznati, da naše (pozitivne) prihodnosti ne bodo krojile neke anonimne tržne sile, ali v najboljšem primeru bruseljski birokrati, ampak zavestno delovanje naše oblastne in strokovne elite, ki bo sposobna dolgoročnega pogleda na reševanje navedenih izzivov. Danes v Sloveniji tega skoraj ni, saj nimamo uporabnih dolgoročnih državnih strategij na ključnih področjih. Imamo sicer Vizijo Slovenije do leta 2050 in Strategijo razvoja Slovenije do leta 2030, pripravljeni leta 2017, vendar sta ta dokumenta ostala na ravni vizije z željenimi cilji in nista uporabna kot operativno orodje za reševanje problemov. Da bi taka orodja pridobili, bo treba po posameznih sektorjih s strategijami in programi podrobneje opredeliti, kako se bomo tega lotili.

V zadnjem času se sicer pojavljajo osnutki različnih bolj operativnih strategij, kot so Podnebna strategija, Strategija prostorskega razvoja Slovenije do leta 2050, Slovenska industrijska strategija do leta 2030, Strategija razvoja prometa do leta 2030, ki je bila sprejeta leta 2015, ki potrebuje osvežitev, saj premalo upošteva podnebne cilje, Nacionalni energetsko podnebni program, sprejet lani, ki je potreben popravkov, saj predvideva predrag koncept energetike, Raziskovalno inovacijska strategija Slovenije do leta 2020 se je že iztekla, nove še ni. Na področju zdravstva, pokojninskega sistema in dolgoročne oskrbe starejših je bilo prelitega veliko črnila, vendar nekih pomembnih odločitev, razen pokojninske reforme iz leta 2012, ki pa je (so)kriva za velik obseg revščine med upokojenci, ni bilo. Ob tem moramo upoštevati, da že sprejete strategije potrebujejo stalno spremljanje izvajanja in po potrebi dopolnjevanje oziroma posodabljanje vsakih pet let.

Na splošno bi moralo biti dolgoročno načrtovanje osrednja naloga političnih oblasti, ne pa ukvarjanje z dnevno problematiko. Poleg tega se vsaka nova vlada loteva dolgoročnih zadev na svojstven način, ki ne gradi na delu prejšnjih vlad.

Da na tem področju ni nekega sistematičnega pristopa, priča tudi kvaliteta in (ne)usklajenost Načrta za okrevanje in odpornost, pri katerem kljub velikem obsegu gradiva (bolje rečeno tudi zaradi tega) ni prepoznati neke jasne usmeritve k ciljem, ki jih želimo doseči in ki jih zahteva Evropska komisija. To pa zato, ker gradivo sloni bolj na ad-hoc rešitvah, kot nekakšen seznam trenutnih želja, zbranih po principu »od spodaj navzgor«, ne pa na dolgoročnih strategijah in programih.

Ker moramo ta dokument poslati v Bruselj do konca aprila na potrditev, ga obravnavam ločeno od Dolgoročnega proračuna.

Ob sestavi načrta bi morali upoštevati obvezna navodila EK, da morajo nacionalni načrti namenjati najmanj 37% sredstev za podnebne investicije in reforme ter najmanj 20% sredstev za digitalno preoblikovanje družbe. Načrti morajo slediti principu pravičnosti, ki naj bi zagotavljal enakopraven dostop vseh prebivalcev do izobrazbe, dobrih delovnih pogojev oziroma zaposlenosti in socialne zaščite skupaj z zdravstveno oskrbo. Srednjeročno pa mora izvajanje načrtov zagotoviti fiskalno stabilnost držav, ki jo bo omogočila pospešena gospodarska rast po krizi, temelječa na razvoju čistih/zelenih tehnologij in storitev. Tako naj bi pospešeno izgrajevali nove kapacitete za nadomeščanje fosilnih goriv z obnovljivimi viri in vodikom,  zgradili kapacitete za vpeljavo brezogljičnega prometa, varčevanja z energijo z dodatno izolacijo stavb, vpeljali brezžično omrežje generacije 5G, digitalno preobrazili javne storitve in industrijo ter pospešili izobraževanje vseh prebivalcev, da bodo usposobljeni za zeleno in digitalno preobrazbo.

Ob tem bo treba ustvarjati ugodne pogoje za hitro izgradnjo novih investicijskih projektov, ki bodo izkoristili prednostni enotnega trga EU. Pri tem bodo vzpodbujani mednarodni projekti, ki povezujejo energetske in transportne mreže ter večnacionalne vrednostne verige, za kar bodo na razpolago tudi sredstva izven tega načrta. Za vse te aktivnosti je EK pripravila podrobne podporne načrte z navodili za izvedbo in poročanjem s kraticami Scale up (za digitalizacijo), Power up (za obnovljive vire energije in vodik), Reskill and upskill (za izobraževanje), Digital connectivity (5G in optična omrežja za internet), Public administration (reforma javne uprave za povečanje učinkovitosti vključno z digitalizacijo), Renovation wave (povečanje energetske in snovne učinkovitosti), Clean, smart and fair urban mobility (čist, varnejši in pravičen mestni promet).

Vidimo, da je EK podala dokaj natančna navodila in okvire, kako morajo biti nacionalni programi izdelani, da bodo v Bruslju potrjeni in da bomo ta sredstva lahko koristili. Torej ni dosti prostora za improvizacije in posebne želje, ki niso v skladu z evropskimi cilji, kar je po moje glavni problem slovenskega NOO.

Tabela 1: Finančni okvir NOO

NNOO 1

Naš NOO zajema poleg 1,6 milijard nepovratnih sredstev NextGenerationEU še 312 mio iz pobude React-EU, 134 mio iz Sklada za pravični prehod in 68 mio za razvoj podeželja. Za Slovenijo to pomeni 2,1 milijarde nepovratnih in 3,6 milijard povratnih sredstev, skupaj okvirno 5,7 milijard eur. Tem sredstvom iz EU je vlada dodala še nekaj domačih sredstev iz SID banke, tako da bi moral biti skupni okvir še nekoliko večji. V zaključku gradiva se pojavlja sumarna tabela, ki prikaže 2.039 mio nepovratnih in 2.934 mio povratnih sredstev, skupaj 4.973 mio, kar pa je manj, kot se navaja v uvodu. Gre za dobrih 700 mio pretežno povratnih sredstev, kar ni zanemarljivo, zato je prvo vprašanje v zvezi z gradivom, kje je ta razlika.

Slika 1: Grafični prikaz razdelitve sredstev

NNOO 2

Vir: NOO, december 2020, dokument vlade-SRVK

Glede dveh glavnih kriterijev, to je vsebnost 37% »zelenega« in 20% »digitalnega«, je na prvi pogled  vse lepo in prav, večji del sredstev je namenjen zelenemu prehodu, tudi digitalizacija je ustrezno naslovljena.

Problem nastopi, ko podrobneje analiziramo posamezne postavke po kriteriju »zeleno«, ko se izkaže, da so nekatere zelene samo po imenu, ne pa po vsebini. Tak pregled je opravila neodvisna inštitucija »Green recovery tracker«, ki ga upravljata nemški Wuppertal institute in E3G-Third generation environmentalism, ki pregleduje tudi načrte drugih evropskih držav. Po njihovi analizi je samo 5% celotnega načrta »zelenega«. Sicer ta inštitucija ne daje uradnih ocen, te bo pripravila EK samostojno, vendar so njihovi zaključki dovolj zgovorni, da jih tudi EK ne bo mogla zaobiti.

Na osnovi lastne analize ugotavljam, da so vprašljive predvsem naslednje postavke:

  • Zdravstveni sistem in dolgotrajna oskrba – na tem področju bo potrebno poleg izgradnje dveh infekcijskih klinik in povečanih kapacitet domov za starejše, kar je že predvideno, nameniti več sredstev za investicije v zdravstvo, ki je bilo zadnja leta zanemarjeno. Povečati bo treba »proizvodnjo« kvalitetnega zdravstvenega kadra, predvsem zdravnikov, ki jih sedaj primanjkuje. To bi omogočili z izgradnjo novega Univerzitetnega medicinskega centra, ki bo kombinacija razširjene Medicinske fakultete in vrhunskega kliničnega centra. Torej bi bilo potrebno na tej postavki povečati obseg sredstev v okviru NOO najmanj za 100 mio za pokritje stroškov prve faze investicije.
  • Finančni in fiskalni sistem – v tem poglavju niso nakazane usmeritve, da bomo morali v bodoče namenjati več državnih sredstev za zdravstvo, oskrbo starejših in pokojnine, nadalje za financiranje »podnebnega/zelenega prehoda« ter za povečanje vlaganj v razvoj in raziskave, kar bo zahtevalo nove finančne-davčne vire v višini najmanj 3% BDP,
  • Podporno okolje za podjetja. V tej postavki so predvidene spodbude za investicije podjetij, vendar brez jasnih kriterijev, kako bodo te investicije namenjene »zelenim« programom. Za »zelene« programe oziroma investicije bi morali nameniti vsaj četrtino predvidenih sredstev, to je 40 mio nepovratnih in 200 mio povratnih sredstev.
  • Obnovljivi viri energije in racionalna uporaba energije v gospodarstvu – največji »zeleni« učinek bodo imeli ukrepi in investicije na tem področju. Zato bi moral biti obseg sredstev za ta namen vsaj tri-krat večji od predlaganega, to je 45 mio nepovratnih in 300 mio povratnih sredstev.
  • Trajnostna mobilnost – poleg električnih polnilnic je treba vzpostaviti osnovno infrastrukturo za uporabo vodika v prometu in postaviti večji obrat za proizvodnjo biogoriva iz odpadkov, za kar je potrebno zagotoviti dodatnih 25 mio nepovratnih in 115 mio povratnih sredstev.
  • Povezljivost – to poglavje zajema v glavnem investicije v ceste, kar je nezdružljivo s konceptom »zeleno«.
  • Raziskave, razvoj in inovacije – v tem poglavju niso eksplicitno naslovljeni oziroma navedeni »zeleni« programi, skupni obseg nepovratnih sredstev za ta namen je preskromen, moral bi biti za 100 mio večji.
  • Turizem in kultura – tako, kot je program zastavljen, ne bo imel »zelenega« učinka. Smiselna je le obnova planinskih poti in koč.

Na splošno pa pogrešam dve stvari:

Prvič, večji delež naložb v človeške vire (predvsem v zdravstvu in RR dejavnosti) in manj v infrastrukturne objekte,

Drugič, bolj trdne programske usmeritve, to je izdelano in sprejeto Podnebno strategijo do leta 2050, popravljen Nacionalni energetsko podnebni načrt in iz njega izhajajoč Energetski koncept Slovenije, posodobljeno Prometno strategijo Slovenije do leta 2050, Raziskovalno inovacijsko strategijo Slovenije vsaj do leta 2030 ter dolgoročni koncept razvoja zdravstvene dejavnosti in dolgotrajne oskrbe.

V kolikor bi te (posodobljene) razvojne dokumente že imeli, bi tudi ta NOO veliko lažje oblikovali

%d bloggers like this: