Privatizacija šolstva vodi v socialno segregacijo in poglabljanje družbenih razlik

Odločitev ministrstva za izobraževanje znanost in šort (MIZŠ), da se osnovne šole izključi iz nabora izvajalcev letnega programa športa in da se torej ne morejo več potegovati za denar, ki bi jim omogočil izvedbo dodatnih športnih dejavnosti, kot je na primer plavanje, je zelo problematična iz večih vidikov. V primeru, da bodo te športne dejavnosti izvajali zasebniki, se bo že zaradi informacijske vrzeli manj otrok odločilo zanje. To pomeni, da se bodo gibalne sposobnosti učencev, ki so se v času korona krize zaradi pouka na daljavo zelo poslabšale, še dodatno poslabšale. Kar bo vplivalo celo generacijo otrok in njihove fizične sposobnosti skozi njihovo življenjsko dobo ter posledično na povečane stroške zdravstvenega sistema.

Bolj daljnosežen pa je s tem posredno povezan učinek. S tem namreč MIZŠ neposredno spodbuja zasebne ponudnike športnih storitev. Ta privatizacija izvenšolskih športnih aktivnosti, ki bodo ob osnovnem, subvencioniranem pogramu laahko zaračunavali še dodatne aktivnosti, pa pomeni, da si bo v bodoče manj učencev lahko privoščilo te storitve, zato se bodo razlike med učenci z različnimi socialnimi statusi še povečale.

Ta odločitev MIZŠ je del širše vladne ideološko pogojene strategije privatizacije šolstva. Vendar se moramo zavedati, kaj to dolgoročno pomeni. Privatizacija šolstva vpliva vsaj na dvoje. Prvič, vpliva na slabši izkoristek intelektualnega potenciala družbe, saj otroci iz revnejših družin ne morejo na dobre šole, čeprav so lahko intelektualno sposobnejši. Kot kaže zadnja študija iz ZDA Mishelman, Price & Zimmerman (2020) “Old Boys’ Clubs and Upward Mobility Among the Educational Elite“, imajo otroci, ki so prišli na elitne zasebne univerze zaradi tega, ker si njihovi starši lahko privoščijo plačilo visokih šolnin, slabše akademske rezultate od otrok, ki so prišli na te šole zaradi svojih intelektualnih predispozicij.

Social impact od elite schools

In drugič, to vpliva tudi na povečano socialno segregacijo, ker se začetne razlike v socialnem (dohodkovnem) statusu samo še poglabljajo, saj otroci iz revnejših družin ne morejo na dobre šole in s tem do dobrih služb. Kot kažejo študije za ZDA dosegajo diplomanti elitnih univerz v povprečju nekajkrat višje plače (že samo članstvo v elitnem klubu iste univerze za premožnejše otroke prinaša premijo v dohodku v višini ene tretjine), kar njihov naskok pred vrstniki iz manj premožnih družin samo še poglablja. Ob tem je treba upoštevati še učinek mreženja, torej nastanka mrež poznanstev v času študija, kar ima kasneje izjemno pomemben učinek pri iskanju služb ali sklepanju poslov. Elitne šole reproducirajo elite.

Zavedati se moramo, da je za polno izkoriščanje potenciala družbe ključno, da vsem posameznikom omogočimo povsem enake možnosti pri dostopu do šolstva in zdravstva. To pa je mogoče le s prevladujočim javnim šolstvom in zdravstvom. Kdor se zavzema za privatizacijo obojega, se zavzema tako za manjši družbeni napredek (nižji potencialni BDP) kot za povečanje družbenih (dohodkovnih in premoženjskih) razlik. Tega pa v dobro prihodnosti naše države in naše blaginje ne smemo dopustiti.

%d bloggers like this: