Epidemija kot krinka za represijo

V sredo je vlada ponovno podaljšala epidemijo za še en dodatni mesec. Hkrati pa je kljub drugačnemu mnenju epidemiološkega kolegija NIJZ, da v tem trenutku policijska ura z epidemiološkega vidika ni potrebna, ohranila policijsko uro. Pri tem velja opozoriti, da je epidemiološka stroka od samega začetka ukrep policijske ure označevala kot nepotreben in neučinkovit, vlada pa je mnenje stroke vedno preslišala.

Epidemiološka stroka je od začetka drugega vala, jeseni lani, poudarjala, da policijska ura v kontekstu popolnega zaprtja javnega življenja, kot so javne prireditve in združevanja, prepovedi gibanja med občinami in regijami ter dodatno ob zaprtju gostinskih obratov, ni smiselna. Če se ni mogoče srečevati in družiti in če so gostinski lokali zaprti, policijska ura ponoči prav z ničemer ne prispeva k preprečevanju širjenja okužb. Ne obstajajo nobeni posebni sevi virusa, ki bi se bolj ekstenzivno širili ponoči kot pa podnevi na delovnih mestih, ki pa so zares žarišče okužb. Vendar slednje jemljemo v zakup z namenom zmanjševanja splošne gospodarske škode.

Ob uvedbi policijske ure lani 19. oktobra, se je notranji minister Aleš Hojs skliceval na tuje izkušnje, rekoč, da »izkušnje iz tujine kažejo, da je širjenje okužb posledica privatnega druženja v nočnem času.« Vendar je bila to grda manipulacija, saj ni navedel nobene konkretne izkušnje ali analize, ki bi to potrjevala. In je tudi ne more, ker ne obstaja nobena baza podatkov, ki bi vključevala podatek o tem, ali so se ljudje okužili v nočnem času v privatnem druženju.

Ob tem, da je uvedba policijske ure v kontekstu splošnega zaprtja javnega življenja iz epidemiološkega vidika povsem nelogičen ukrep, pa njegove učinkovitosti tudi ne podpirajo nobeni podatki. Nobene študije ni, ki bi to potrjevala. Italija in Španija sta izvajali ta ukrep lani v prvem valu do začetka poletja, vendar z njim nista uspeli zmanjšati stopnje širjenja okužb. Kot tudi ne z omejitvijo radija gibanja izven doma.

Tudi v Sloveniji ukrep policijske v skoraj petih mesecih od začetka uvedbe ni imel nobenega učinka na zmanjšanje širjenja okužb. Od začetka novembra lani do novega leta je 7-dnevno povprečje okužb vztrajalo na ravni med 1,300 in 1,500. In to navkljub martinovanju vmes. Po 2-tedenskem vrhu v začetku januarja se je 7-dnevno povprečje okužb postopno spustilo na 700 in že nekaj tednov vztraja na tej ravni. Preprosto rečeno, dinamika okužb je statistično neodvisna od uvedbe policijske ure.

Enako velja za ukrep zaprtja šol in trgovin. Vlada je oktobra zaprla šole in nato več kot tri mesece odlašala z odpiranjem vrtcev in šol zaradi bojazni, da bo to povzročilo nov izbruh epidemije. Vendar, kot kažejo podatki, do tega ni prišlo. Vlada je 26.1. dovolila delno odprtje vrtcev in šol za učence 1-3 razreda v nekaterih regijah. Že pred tem se je 7- dnevno povprečje okužb spustilo na raven pod 1,300. V naslednjih štirih tednih se je pojavnost okužb kljub odprtju vrtcev in delnemu odprtju šol še naprej spuščala in 15.2., ko je vlada povsem odprla osnovne šole (in zadnji letnik srednjih šol) in odpravila omejitve gibanja med regijami in občinami, padla na raven pod 800. V zadnjih skoraj štirih tednih po popolnem odprtju šol se 7-dnevna pojavnost okužb spušča še naprej in je padla na raven okrog 700. Istočasno je v prvih petih tednih po odprtju šol povprečno dnevno zabeleženo število okužb med zaposlenimi v šolskih ustanovah in otroci znašalo manj kot 60, v zadnjih dveh tednih je upadlo na okrog 30. Odpiranje vrtcev in šol torej ni povzročilo novega izbruha epidemije.

Seveda je logično pričakovati, da bo zaradi odpiranja šol prihajalo do sporadičnih lokalnih izbruhov okužb. Vendar se takšne primere rešuje z napotitvami v karanteno in začasnim lokalnim zaprtjem posamičnih oddelkov v vrtcih in šolah, ne pa z zapiranjem šol v celi regiji ali državi. Ta ukrep zapiranja šol je bil povsem nesorazmeren in nepotreben. Enako strategijo glede varnega izvajanja šolskih dejavnosti bi lahko vlada uveljavila že lani oktobra, namesto da je vrtce in šole zaprla za dolge štiri mesece.

Podatki pa kažejo tudi to, da na povečano pojavnost okužb ni vplivalo odprtje trgovin in večine storitvenih dejavnosti (razen gostinstva). Naj spomnim, da je 6.2. vlada dovolila odprtje vseh trgovin do površine 400 m2, kozmetičnih salonov ter individualnega izobraževanja (ob zahtevanih testih). Nato je 15.2. odpravila nesmiselno omejitev glede površine 400 m2 (ter dovolila izvajanje rekreativne vadbe in zbiranje do 10 oseb). Kot kažejo podatki, se po nobeni sprostitvi pojavnost okužb ni povečala. Kar pomeni, da so bile te omejitve neučinkovite in nesmiselne. Hkrati pa so povzročile povsem nepotrebno gospodarsko škodo.

Vladna protiepidemiološka politika v drugem valu je bila popoln polom. Od prve napake, ki je bila narejena z odpravo karantenskih odločb in prekinitvijo sledenja okuženim, je šlo za stopnjevanje napak v vedno bolj napačno smer.

Treba se je zavedati, da pri vladnih ukrepih ne gre samo za neznanje, pač pa za politično agendo. Gre za načrtno zlorabljanje epidemije za sejanje strahu in izvajanje represije nad državljani. V tej strahovladi lahko vlada pod krinko epidemije izvaja represijo, mesari po gospodarstvu in medijih, z različnimi podtaknjenci v protikoronski zakonodaji spreminja zakonodajo v represivno smer ter v osnovi s prepovedjo zbiranja preprečuje možnost javnega nasprotovanja vladnim ukrepom.

Epidemija je le krinka za represijo. Če je ne bi bilo, bi si jo Janševa vlada morala izmisliti. 

____________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

%d bloggers like this: