Kako premagati fašizem (1)

Jasmina Držanič

F- 23 ali 40 let od poskusa fašističnega državnega udara v Španiji (pred TV kamerami)

Na našem radarju je premalo zaznavno, da te dni mineva 40 let (23.3.1981) od zadnjega fašističnega poskusa državnega udara. Zgodilo se je v Španiji. Poznavanje lekcij tega poskusa, ki ga Španci označujejo z »el 23 F«, je treba redno utrjevati, ker v nasprotnem primeru se nam zna zgoditi, da bomo v živo doživeli svojo 23 F verzijo. V prvem delu se ukvarjam s takratnimi dogodki in morda se bo na trenutke bralo kot kot sinopsis za film (na to temo so jih že nekaj posneli), ampak resničnost je vedno bolj filmska od filma in tudi to pot je bilo tako. Vsekakor pa se bo bralcu utrnila marsikatera paralela…

Najprej zgodovinski kontekst. Novembra 1975 je umrl Francisco Franco, ki je svojo verzijo fašizma intenzivno uvajal od državljanske vojne (1936 – 1939) naprej. S tem fašizmom se mednarodna skupnost po koncu druge svetovne vojne nikoli ni posebej intenzivno ukvarjala, počakali so, da se je stvar iztekla, v zadnjih letih Francovega življenja je mednarodna skupnost s tiho diplomacijo dosegla, da je bil Juan Carlos iz izgnane kraljeve družine določen kot bodoči kralj po tem, ko Franco umre. In so tako čakali na Francovo smrt, vmes pa je bila Španija ekonomsko vedno bolj izčrpana in od mednarodne skupnosti predvsem ignorirana država.

Po Francovi smrti je po predhodno usklajenem protokolu (britanska diplomacija je leta pritiskala na Franca, da je pristal, da se po njegovi smrti izvede miren prenos oblasti nazaj na monarha) Juan Carlos postal kralj in je za predsednika vlade predlagal Adolfa Suáreza. Prva Suárezova vlada je pripravljala prostor za volitve 1977. Registrirale so se stranke. To pomeni, da so se formirale meščanske stranke in da sta iz izgnanstva prišli Socialistična stranka (PSOE) in Komunistična partija (PCE).

Suárez je pripadal desno-sredinski Krščansko-demokratski uniji (UDC) in dejstvo, da je kot zmerni konservativec zagovarjal, da demokracija pomeni, da ima svoj politični prostor tudi akter, s katerim se v večini primerov ne strinjaš, mu znotraj stranke in na desnem polu ni posebej pomagala. Ampak pisana druščina strank se je oktobra in novembra 1977 uskladila glede temeljnih načel ureditve Španije in ta dogovor (Pacto de Moncloa) je bil Suárezov masterwerk.

Španija je 1978 sprejela ustavo, potrdili so jo na referendumu v decembru, sledile so nove volitve in po tem je 1979 Suárez spet vodil vlado. Ampak trda desnica v navezavi z vojsko – oziroma vojska v navezavi s trdo desnico nista nikoli pozabili, da je leta 1977 na politični prostor pripeljal socialiste in komuniste. Tako je ta trdo desna struja z enim poskusom nekaj tednov pred decembrskim ustavnim referendumom 1978 poskušala preprečiti izvedbo referenduma. Varnostna služba je to preprečila in glavni iniciator, polkovnik Tejero iz civilne garde (Guardia Civil – spada pod notranje ministrstvo) je za ta poskus dobil šest mesecev zapora. In ko se mu je zaporna kazen iztekla, je bil že v novem poskusu državnega udara. Medtem, ko je bil Tejero v zaporu, se je Španija soočala z ekonomsko krizo in rastjo nezaposlenosti in stavkami nezadovoljnih ljudi, ki so mislili, da bo po koncu diktature kaj bolje, pa se to na njihovih denarnicah ni poznalo.

Krščansko demokratska unija je želela zadevo rešiti tako, da bi predsednika vlade zamenjala s kakšnim drugim svojim človekom in tako so na »organih stranke« 29.1.1981 predlagali Suárezu, da odstopi kot predsednik stranke in da ga na vladi zamenja Leopoldo Calvo Sotelo. Tri dni po tem se je v javnosti pojavil tekst skupine bolj ali manj ortodesnih osebkov (podpisovali so se kot Colectivo Almendros, kar bi lahko slovenili kot Kolektiv mandljevcev). Tekst je ostro kritiziral vodenje Suáreza. Dlje je šel dnevnik ABC, kjer je takratni glavni urednik predlagal »zamenjavo na krmilu« (el cambio al timon) in kot primerno osebo za vodjo predlagal generala Alfonsa Armada Za 20.2.1981 je bila v kongresu (španski parlament) napovedana moción de censura (kar ustreza vsem različicam postopka, ko se menja vlada brez volitev). Španska zakonodaja določa, da imajo za postavitev vlade (in tudi za njeno zamenjavo) več krogov. V prvem krogu gredo na absolutno večino glasov, če pa te ni, imajo na voljo še najmanj en krog glasovanja, tam pa velja relativna večina. 20.2.1981 absolutne večine za spremembo vlade ni bilo.

Naslednje glasovanje je bilo predvideno za 23.2.1981. Razpravo poslancev je na zalogo snemala tudi televizija (ni bilo neposrednega prenosa, so pa imeli kamere za pripravo poročil) in so seveda z več kamerami posneli tudi javno glasovanje (nekje med 18. in 19 uro) o zamenjavi vlade in…. zgodilo se je tole: Prvi poskus državnega udara pred kamerami

Sredi glasovanja so v dvorano prišli nedavno izpuščeni polkovnik Tejero in še nekaj ljudi iz Civilne garde. Povedali so, da prevzemajo oblast, nekajkrat ustrelili v zrak in zapovedali poslancem, da naj se uležejo. Medtem, ko je večina to tudi storila, je Adolfo Suárez obsedel na svojem stolu. Čez nekaj časa ga je Tejero odpeljal iz dvorane in Suárez je rekel polkovniku Tejeru, da mu kot predsednik vlade ukazuje, da naj preda orožje. »Ti nisi več predsednik čisto ničesar,« mu je zabrusil Tejero. Naslednjih 24 ur so bili poslanci talci Tejera in njegovih gardistov. Nekaj od tega je tudi na predloženem posnetku. Prevratniki so podcenili moč televizije, vsekakor je posnetek bliskovito prišel v mednarodno izmenjavo in smo si čez eno uro posnetek ogledali tudi pri nas (verjetno je bil to prvi televizični Breaking news) in seveda v večini držav.

Eno uro po zasedbi parlamenta je vojska pod vodstvom generala Milansa del Boscha imela Valencio 24 ur pod okupacijo (zasedli so pristanišče, železniško postajo in tudi sedež lokalne oblasti in na ulico so poslali tanke). Kasneje se je izvedelo, da naj bi vojska zasedla še druga mesta po Španiji, ampak drugi generali in polkovniki se temu niso hoteli pridružiti.

Medtem je v Madridu okrog 22. ure do kralja poskušal priti general Alfonso Armada (tisti, ki ga je za predsednika vlade tri tedne nazaj predlagal glavni urednik dnevnika ABC), ki naj bi mu kralj zaupal s predlogom nove »vlade narodne enotnosti«. Kralj naj bi potrdil ta predlog in potem bi imeli novo vlado in bi bila vladna kriza mimo. Ampak Armada nikoli ni prišel do kralja, ker mu je to preprečil šef kraljevega kabineta. Desetletja kasneje se je razvedelo, da je varnostna služba ulovila pogovore prevratnikov in opozorila kralja in njegovo ožjo ekipo, da Armadi ne gre zaupati. Desetletja kasneje se je tudi razvedelo, da je informacije o prevratnikih španski varnostni službi posedovala CIA. Takrat se je tudi začelo ugibati, da so jih poslali tudi kralju.

Alfonso Armada je potem, ko pri kralju ni uspel, šel nazaj v parlament in predlagal Tejeru, ki je držal poslance kot talce, da bi predlagali novo vlado in da se ta zadeva konča. Seznam nove vlade je bil precej koloriten. Alfonso Armada naj bi bil predsednik vlade, med ministri pa bi bili vsi od Santiaga Carilla (komunistična stranka) Felipeja Gonzáleza (socialisti) in nekaj s sredine in potem še nekaj na desnici. Ko je Tejero videl Armadin seznam, je pobesenel. »A takole, ta rdeče si dal noter, a se nisva zmenila, da bomo skupaj vladali vojska in civilna garda….!« Medtem ko sta se slednja prepirala, je do kraljeve palače (v žargonu se ji reče Zarzuela) prišla televizijska ekipa. Nacionalna televizija je delovala na več lokacijah in prevratniki, ki jih je usmerjal Tejero, so sicer zasedli glavno lokacijo televizije, medtem ko manjše lokacije, ki je bila tudi bližje Zarzueli, niso zasedli. Niso predpostavili, da jo bo treba.

Noč med 23. 2. in 24. 2. 1981je znana kot Noč tranzistorjev. Kdor pozna španski temperament, ve, da ljudje večino stvari počnejo v družbi s sosedi in prijatelji in komentiranje politike je ena od takih skupinskih zadev. Ko so izvedeli, kaj se dogaja, so se (za razliko od večine drugih Evropejcev, ki bi se zaprli v svoj dom in s strahom čakali, kaj se bo zgodilo) začeli o tem pogovarjati s sosedi po balkonih, potem so šli do lokalnega kafiča, vzeli s sabo tranzistorje in nadaljevanje spremljanje tam.

Medtem je kralj štel generale in policiste, za katere je ocenil, da jim lahko zaupa. Ta del je še vedno delno klasificiran kot visoko zaupen material. Kakorkoli, ob 1h zjutraj je španska nacionalna televizija predvajala kraljev govor, kjer je obvestil državljane, da je dal ukaz silam, da vzdržujejo red in da – in tole je najbolj pomembno – nobena vojaška ali oborožena akcija ne sme preprečiti demokratičnega procesa, ki je predviden v ustavi (ki jo je ljudstvo sprejelo na referendumu). Pred govorom je kralj tudi ukazal generalu del Boschu, da naj umakne zasedbo Valencie. General je bil precej togoten in je trajalo en dan, da so se zadeve v Valencii umirile.

Ob pol dveh zjutraj je Policia Nacional (Španija ima dve policijski liniji, eni se reče Policia Nacional y Local, druga pa Guardia Civil) že imela dogajanje v Madridu pod kontrolo v smislu, da so aretirali že precej udeležencev in simpatizerjev prevrata. Naslednji dan so prebivalci Madrida že protestirali proti vojski in poskusu državnega udara. Noč tranzistorjev se je iztekla v jutro protestov proti vojski.

Medtem, ko so ljudje že protestirali, je v parlamentu polkovnik Tejero s somišljeniki še vedno držal talce (poslance in osebje). Pogajal se je za predajo in sicer je izpogajal, da njegovih somišljenikov v nadaljevanju niso kazensko preganjali. Ta dogovor je bil podpisan na havbi vozila Rover in v žargonu se dogovoru reče pacto del capó. Vedno me je zabavala ta španska sposobnost, da so tudi v dramatičnih trenutkih našli kakšno humorno noto. V tem delu so podobni prebivalcem BiH. Nam te sposobnosti boleče primanjkuje.

Leta kasneje, ko se je o dogodkih vedelo več, se ljudje deloma niso mogli načuditi, zakaj so se prevratniki lotili zadeve tako šalabajzersko in kako to, da so podcenili tako moč televizije kot sentiment ljudi in tudi kasneje precej znano dejstvo, da je družina Borbón globoko prezirala Franca in njegovo kamarilo. Kar je logično, Franco je ves čas, kar je bil na oblasti, preprečeval, da bi se kraljeva družina vrnila v Španijo.

23 F ostaja v španski zgodovini mejnik. Vsi, ki so bili rojeni pred tem datumom, vedo, kaj so na ta dan počeli. Pa tudi, če še niso bili rojeni, je 23 F globoko vsajen v zavesti prebivalcev z Iberskega polotoka.

V drugem delu pa o tem, kaj je sledilo in kakšne paralele in lekcije lahko potegnemo za današnji čas.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: