Banaliziranje vladavine prava

Stanko Štrajn

Madžarsko – Poljski veto je ob odločni podpori slovenskega predsednika vlade Janeza Janše Orbanu in Kaczynskemu predmet razprav, ki je na trenutke odrinil celo obravnavo vprašanja krize zaradi pandemije CORONA virusa v medijih na podrejeno mesto poročanja. Priče smo političnim razpravam, v katerih politiki dokazujejo le to, da pravzaprav ne razumejo o čem govoričijo. Razprave se tako reducirajo na dokazovanje pomembnosti načel vladavine prava, za katera se razburjeni politiki zavzemajo in ustvarjajo vtis, da jim gre za načela.

Vsekakor je George Soros v njegovem jasnem pojasnilu, da ne gre za načela, pač pa za strah po izgubi možnosti neomejenega zlorabljanja oblasti, razložil verjetno najpomembnejši razlog, zakaj je prav vladavina prava tako zelo razburila evropske in seveda tudi slovenske politike.

Kdor želi smiselno razpravljati o vladavini prava, mora najprej razumeti, kaj je pravo, ki naj bi nam vladalo.

Odgovor na vprašanje, kaj je pravo najdemo v treh osnovnih teorijah prava.

Sociološke teorije razlagajo, da je pravo celovitost odnosov v človeški družbi. Gre za razmerja med ljudmi v civilni in javni sferi vsakdanjega življenja. Pravo je po tem naziranju celovitost družbenih odnosov, urejenih tako, da zagotavljajo delovanje vseh družbenih sistemov, funkcioniranje države in vseh institucij civilne družbe in države. Pravo je ureditev razmerij, je način urejenosti medsebojnih odnosov med ljudmi in način delovanja države kot zakonodajne, izvršilne(upravne) in pravosodne oblasti.

Normativne teorije prava trdijo, da je pravo celovit sistem pravil (norm), s katerim država s prisilo določa, kaj smemo in kaj moramo, kaj ne smemo in kaj lahko počnemo v vsakdanjem življenju, da je naše ravnanje skladno s pravom. Vzporedno delujejo kot pravo običaji v civilni družbi, ki jih ljudje upoštevamo, čeprav nas k temu ne sili aparat državne prisile. Običaje upoštevamo zaradi prepričanja, zaradi morale, ali ker smo pač tako navajeni in ravnamo, tako kot je običajno prav, ker drugače nemara tudi ne znamo ravnati.

Integralne teorije prava združujejo elemente socioloških in normativnih teorij tako, da razlagajo, da je pravo celokupnost razmerij v družbi urejeni z normami. Smisel prava je uveljavljanje pravnih pravil v družbenih razmerjih med ljudmi in med ljudmi in institucijami. Sociološka funkcija prava se tu preplete z normativnimi elementi, tako da dobimo vladavino prava kot celokupnost norm, ki imajo smisel v urejanju družbenih odnosov v javni in civilni sferi vsakdanjega življenja.

V vseh teorijah prava se, ne glede na to, kaj teorije štejejo, da pravo je, poudarja, da je smisel prava njegova smiselna uporaba v vsakdanjem življenju ljudi. Pravo je torej način urejanja medčloveških odnosov z upoštevanjem zapovedanih pravil, ki izhajajo iz odločitev zakonodajne oblasti, ali iz narave, ali iz običajev ali iz občutkov pravičnosti. Temelj sistemske urejenosti prava izvira iz družbene pogodbe, vsebovane v konstitutivnih aktih držav, če štejemo ustave za konstitutiven akt kot imenovalec volje vseh državljanov, ali meddržavnih pogodb, ali iz norm sprejetih po urejenih in družbeno sprejetih postopkih določanja pravil. Če so ta pravila sprejeta v parlamentih kot predstavniških telesih državljanov neke države ali skupnosti državljanov mednarodnih skupnosti, gre za demokratično sprejeto pravo. Če so norme diktat diktatorjev gre za ljudstvu vsiljena pravila, ki so pogosto teror diktatorjev nad lastnim državljani.

Gotovo ni nujno, da so vse diktature proti-ljudske. Prosvetljeni vladarji so v Evropi v 18. stoletju odigrali pomembno prosvetljensko vlogo in so skupaj z angleško in nizozemsko demokracijo na osnovi načel francoske revolucije v svetu vsilili sodobno civilizirano družbo z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi, kot jo poznamo v sodobnem globaliziranem svetu. Nacistična diktatura je obratno v dvajsetem stoletju, enako kot ruski stalinizem ali najbolj krvav režim v svetovni zgodovini, ki ga je Kitajski vsili Mao Ce Tung, prinesla svetu in prebivalcem velikega dela globalnega sveta trpljenje in izničenje človečnosti.

Pravo je temeljna značilnost civiliziranih sodobnih družb, ki se prav po spoštovanju urejenih družbenih razmerij ločijo od primitivnih sistemov, kjer vlada samovolja oblasti, kjer je oblast usmerjena predvsem na zlorabljanje oblasti. Tu srečamo korupcijo, klientelizem, delitve na kaste, imamo plebejce, za katere veljajo drugačna pravila kot za patricije. Takšna razmerja dojemajo ljudje kot trpljenje krivic in človeka nevredno življenje, tako v materialnem, kot duhovnem pomenu človeškega bivanja.

V državi ali v skupnosti držav, kot je to Evropska unija vlada pravo, če je življenje ljudi urejeno po veljavnih pravilih, ki so za vse enaka. Vsi ljudje so enaki, ne ker bi ne bili različni po svojih subjektivnih lastnostih, temveč so enakopravni, ker imajo enake pravice in dolžnosti in ker imajo možnost svoje pravice uveljavljati in izpolnjevati dolžnosti v urejenih postopkih. To urejenost v vladavini prava zagotavljajo vse institucije, vsaka v okviru njenih pristojnosti. Ljudje to vladavino prava sprejemajo po svoji svobodni volji, ker upoštevajo, da je takšna civilizacija jamstvo njihove svobode in varnosti, njihovega dostojanstva in užitka življenja, namesto trpljenja materialne in duhovne revščine, ki jih diktirajo civilizacije, ki ne temeljijo na vladavini prava.

Neodvisna sodišča v državah, kjer vlada pravo presojajo spore v pravdah, odločajo v nepravdnih postopkih in v kazenskih postopkih sankcionirajo kazniva dejanja, ki so kršitev temeljnih pravil medčloveškega spoštovanja in družbeno sprejemljivega ravnanja. Spoštovanje sodnih odločitev je gotovo eden najpomembnejših značilnosti držav z vladavino prava, ni pa to sinonim za vladavino prava.

Kdor banalizira vladavino prava in trdi, da je obstoj sodobnih kulturnih civilizacij zgolj delovanje sodišč, dokazuje le to, da ne razume dobro, kaj je pravo in kaj je njegova vladavina. Poenostavljeno in primitivno razumevanje prava reducira vladavino pravo na delo sodišč. Toda sodišča zgolj sodijo v sporih, nepravdnih postopkih in kazenskih postopkih takrat, ko odpovedo ostali mehanizmi urejanja razmerij na osnovi veljavnih pravnih pravil. Če se ljudje, ali pravne osebe in organi države ne morejo sami sporazumeti ob upoštevanju prava in načel dobre vere in poštenja o svojih medsebojnih razmerij, se pač obrnejo na sodišče in zahtevajo sodno odločitev o sporu.

Razlog sodnega obravnavanja je pogosto tudi neznanje, ker stranke ne vedo, kaj je prav , se morajo zanesti, da jim bo nepristransko sodišče določilo kako naj ravnajo, da bo ravnanje skladno s pravom in ne bo protipravno. O odvzemih opravilne sposobnosti, ali o določitvi zasilne poti, v zapuščinah in drugih pomembnih nespornih zadevah sodišča s svojim odločanjem ne rešujejo sporov, pač pa uveljavljajo pravo na podlagi zakonsko določene pristojnosti. V nepravdnih postopkih gre za ugotovitve določenih dejstev na katera se vežejo pravice in obveznosti strank. V kazenskih postopkih sodišča zagotavljajo le kazen za kršitev prava in preventivno zasledujejo uveljavljanje spoštovanja prava.

Sodna presoja je v sistemih vladavine prava izjema pri urejanju medčloveških razmerij, ker v civiliziranih državah ljudje ravnajo pretežno pravno pravilno, tako, kot je dobro in prav tako za javni, kot za zasebni interes. Pristojni upravni organi izvršilne veje oblasti spoštujejo pravna pravila in odločajo pravno pravilno s ciljem zagotoviti obče dobro. Le izjemoma se lahko zmotijo in naredijo napako, ki jo potem popravi sodišče. Zakonodajna telesa sprejemajo pravne predpise z upoštevanjem temeljnih civilizacijskih vrednot in v jeziku zakonov sporočajo ljudem, kako so izpolnili voljo večine. Sodna presoja ustavnih sodišč sprejetih zakonov je le korekcija, ki zagotavlja morebitne zdrse zakonodajnih teles, če le ta zaradi kakršnega koli razloga sprejmejo predpis, ki ni skladen z temeljnimi načeli delovanja družbe.

V vsakdanjem življenju civilne družbe sklepajo ljudje pogodbe, enostransko pa odločajo, kadar je neko razpolaganje s pravico ali dolžnostjo pogojeno z enostransko voljo in je neodvisno od volje drugih ljudi. Gospodarski subjekti poslujejo s ciljem ustvarjanja dobička, osebe s področja javnega interesa pa v skladu z njihovim namenom služijo javnemu interesu in uresničujejo varovanje zdravja, varnosti, izobraževanja, komunikacij, omogočajo ljudem dostop do pitne vode in prometne infrastrukture in kar je vsemu temu podobnega.

Več ko je sodnih intervencij v vsakodnevnem življenju, manj je vladavine prava, saj je sodno urejanje zadev z močjo prisile, temelječe na avtoriteti oblasti, najboljši dokaz, da v določeni družbi ni vladavine prava, ker ljudje in institucije ne ravnajo pravno po svoji volji, temveč ker jih k temu sili sodna veja oblasti. Zato je enačenje vladavine prava z delovanjem neodvisnih sodišč pravzaprav poziv k odpovedi urejanja družbenih razmerij na temelju svobodne volje ljudi ki ravnajo prav, ker pravo spoštujejo, ker so se odločili spoštovati sebe in druge, ker se države ne bojijo, ampak jo cenijo kot garanta njihove svobode in dostojanstva.

Vladavina prava je v tem smislu podobna Kantovemu kategoričnemu imperativu, to je ukazu, ki na temelju razuma določa volji nujnost da vsakdo ravna tako, kot sam želi, da bi drugi ravnali proti njemu. Živeti v družbi, ki se podreja vladavini prava je dejansko ukaz razuma, saj nihče razumen ne želi živeti v družbi, kjer vlada samovolja in zloraba oblasti. V starem Rimu so se plebejci razveselili Zakonika dvanajstih plošč, ker je ta zakonik uvedel zelo trda zakonska pravila in ljudstvu naložil težka bremena, toda ukinil je samovoljo oblasti in preprečil oblasti zlorabljanje moči.

Neodvisna sodišča so poklicana presojati in odločati namesto prostovoljnega spoštovanja prava kadar je to potrebno ker kdorkoli prava ne spoštuje, ker je kdorkoli tako neuk, da ne ve, kaj je prav ali ker se mora kot subjekt zaščititi pred napakami ali samovoljo organov izvršne oblasti.

Kadar ravna v nasprotju z načeli vladavine prava zakonodajalec, so ljudje v državah, kjer je vladavina prava razumljena zgolj kot delo sodišč, ki naj bi bila odvisna, pa to niso, prisiljeni dokazovati protipravnost sprejetega zakona v javnih demonstracijah. Tako so poljske množice morale prisiliti oblast k umiku zakona, ki je posegel v temeljne pravice poljskih žensk glede odločanja o splavu otrok spočetih celo v posilstvu ali otrok z hudimi genskimi okvarami.

Sodišča niso nezmotljiva in celo ni tako redko, da so sodbe napačne, ali krivične. Takšne sodbe niso afirmacija vladavine prava, pač pa so odstop od vladavine prava. Zato se v Sloveniji čedalje pogosteje označuje pravosodje za krivosodje, torej za sodstvo, ki ne sodi prav, temveč sodi krivo, napačno. Kriterij pravne pravilnosti sodnih odločb je lahko le strokovna pravna presoja, nikakor pa ne more biti kriterij razočaranje nad sodbo, če se kdo s sodbo ne strinja, ker sodišče ni ugodilo njegovemu zahtevku, ali pa ga je obsodilo za kaznivo dejanje, ki ga obsojenec trdovratno zanika, se ne pokesa in ne prizna svoje kršitve pravnih pravil.

Če sodišča ne sodijo v skladu z načeli vladavine prava uveljavljajo zlorabo prava in omogočajo privilegije nosilcem moči, ki imajo možnost vpliva na delo sodišč. Neodvisno sodišče je sodišče, ki sodi pravilno in na katerega ni mogoče vplivati tako, da bi v sodbah kogarkoli diskriminiralo ali priviligiralo.

Če kaj, je v sistemih vladavine prava preprečeno, da bi kdor koli kogar koli izsiljeval in mu v nasprotju z pravom kakorkoli prikrajšal. V sistemu, kjer ljudje spoštujemo vladavino prava, je kakršno koli izsiljevanje zloraba pravice in je povsem nedopustno trditi, da je o zlorabi pristojno odločati le neodvisno sodišče in nihče drug. Prav obratno je res. Zlorabe imamo pravico in dolžnost vsi preprečiti in samo v skrajnih primerih, ko nam odpovedo vsa dobronamerna prizadevanja za preprečitev zlorabe mora biti sodno varstvo skrajno sredstvo, ki nas zavaruje pred zlorabami, izsiljevanjem in kakršnimi koli kršitvami prava.

Poljska in Madžarska – z njunima zlorabama pravice do veta – ravnata v škodo vseh ostalih držav članic EU in protipravno, zaradi česar imajo vsi organi EU pravico in dolžnost zagotoviti spoštovanje prava, torej spoštovanje dogovorjene uporabe javnih sredstev Evropske unije za ukrepanje v kriznih časih pandemije in upajmo, da bodo v teh prizadevanjih uspešni in ne bo potrebno uveljavljati vladavine prava pred neodvisnim sodiščem. Če Evropska unija ne bo uspela s Poljsko in Madžarsko uskladiti, kaj je prav, bo potrebno pred neodvisnim sodiščem obravnavati ne le razveljavitev njunega veta, saj v sistemu vladavine prava, izsiljevanje ne more biti veljavno, temveč predvsem tudi škodo, ki jo s svojim izsiljevanjem povzročata vsem državljanom držav Evropske unije in državam, ki civilizirano spoštujejo vladavino prava in odgovorno ravnajo po pravilih ne le prava, temveč tudi po pravilih razuma.

Vladavina prava je ukaz, ki ga moramo spoštovati, če želimo živeti mirno, varno, dostojno v urejeni družbi. Če ta ukaz ignoriramo in kličemo k odpravi sodobne civilizacijske kulture to pomeni, da iz mirnih, srečnih državljanov postajamo vse bolj zagrenjeni, nesrečni pravdači in prepirljivci. Vsekakor je zanikanje vladavine prava bližnjica v kaos in zelo verjetno v sisteme, ki smo jih v 20. stoletju že preživeli, a se, vsaj nekateri med nami iz te trde šole zgodovine niso ničesar naučili. Najmanj kar moramo zahtevati je pričakovanje, da bi izvoljeni predstavniki ljudstva in od njih imenovani odgovorni nosilci oblasti razumeli ukaz spoštovanja prava in v vsakdanji praksi dosledno spoštovali vladavino prava in s tem zagotovili za dobro vseh državljanov doseganje ciljev sodobne civilizacije.

<span>%d</span> bloggers like this: