Brez humanistike ni humanosti

Varja Štrajn

V času pandemije smo priče vsesplošnemu pozivanju k humanosti. Politiki kar tekmujejo, kdo se bo bolj odločno zavzemal za humano družbo, za varovanje življenja pred ekonomijo in zaščito vseh posameznikov pred boleznijo.

Živimo v potrošnji kapitalistični družbi, kjer naj bi bilo vsega na pretek, med drugim tudi delovnih mest. Sistem pričakuje, da bomo čim več trošili in tako vzpodbujali gospodarsko rast ter ustvarjanje dobičkov.

Vendar nas premišljevanje o vlogi in položaju, v katerem se je znašla slovenska humanistika, pripelje do zaključka, da očitno oblast meni, da je možno ustvarjati humano družbo brez humanistike in brez humanistov. Na to temo je bilo v zadnjih letih prelitega že kar nekaj črnila in napisanega marsikaj smiselnega, a je že tako, da papir prenese vse, medtem ko gredo družbeni procesi svojo pot. Če je svoj čas veljalo načelo »več znaš, več veljaš,« je danes v ospredju nekakšen relativizem po principu »anything goes«.

Razmere v humanistiki se že dolgo časa hitro poslabšujejo. K poslabšanju že tako slabega stanja pa sta prispevali še svetovna finančna kriza leta 2008 in epidemija covid-19, s katero se trenutno soočamo. Če je bilo stanje med obema krizama problematično zaradi izrazito omejenih možnosti dostopa do plačanega dela in zaposlovanja, rezanja javnih sredstev namenjenih znanosti in javnemu sektorju, se je sedaj v času epidemije stanje samo še zaostrilo in poslabšalo, saj je izvršna oblast dodatno omejila financiranje kulture in zadržala sredstva v proračunu namenjena financiranju raziskav, zlasti raziskav na področju humanistike.

Če je bila v nekdanji socialistični Jugoslaviji v času samoupravnega socializma humanistika za tisti čas dostojno financirana in podprta s strani države, se je to stanje v novi državi z uvedbo bolonjske reforme v visokem šolstvu in neoliberalistične ekonomije povsem spremenilo, saj smo kar naenkrat poleg zaposlitev za nedoločen čas dobili še prostovoljce, kar je bilo še posebej izrazito na področju šolstva, in prekarno zaposlene delavce na vseh delih trga dela. To stanje, ki je doletelo predvsem mlado populacijo, ki se temu ne more izogniti ter posledično išče rešitev za svojo usodo v tujini, se je z epidemijo še dodatno poslabšalo. Odpuščanje delavcev je najprej prizadelo mlade prekarce zaposlene za določen čas in samozaposlene, ki opravljajo storitve na podlagi različnih pogodbenih razmerij.

Ob na novo nastalih pogojih, s katerimi se soočamo danes v Sloveniji, se ni mogoče izogniti vprašanju, zakaj se je še vedno smiselno ukvarjati s humanistiko, če pa so šle stvari tako daleč, da se diplomanti humanistike lahko zaposlujejo predvsem kot natakarji, trgovci ali pa postajajo samostojni podjetniki oziroma se za preživetje morajo zahvaliti socialnim pomočem. Tako počnejo vse, razen tisto za kar so se usposobili v času njihovega študija. Možnosti zaposlitve so vedno bolj omejene. Še tisto nekaj možnosti kolikor jih je, so rezervirane po klientelističnih načelih za izbrance iz politične nomenklature, ali pa so dostopne le sorodnikom in prijateljem vodstvenih struktur v javnih zavodih, ki se ukvarjajo z humanistiko. Prav zato je vedno večje število mladih diplomantov humanistike primorano oditi v tujino in si tam poiskati delo.

Na prvi pogled se zdi, da so možne tudi drugačne in preprostejše rešitve. Če so zasedena praktično vsa delovna mesta v javnem sektorju, se lahko poskusite zaposliti drugje ali pa pridobite novo izobrazbo z drugega področja, saj je dela in možnosti za vse, ki želijo delati in so pridni, dovolj. A vendar stvari niso tako preproste,  ker  je kriza zaposlovanja prisotna pravzaprav povsod. Tudi diplomirani pravniki in ekonomisti imajo podobne težave kot diplomirani humanisti. Zato ni dandanes nič presenetljivega, če vam kavo v kafiču postreže magister prava, ekonomije, humanistike ali katere druge družboslovne fakultete.

Žal ni nič bolje niti v tujini. V Nemčiji lahko najdete doktorje znanosti s področja humanistike zaposlene v trgovini ali vrtcu, na Kitajskem množice diplomantov zaposlujejo v dostavi, na Japonskem pa so šli pred nekaj leti celo tako daleč, da so zaprli precejšnji del humanističnih in družboslovnih fakultet z razlago, da so tovrstne študije kaj malo uporabne.

Očitno je trg tako zasičen z vsem, da se rabi samo še tisto, kar je uporabno, vse ostalo pa se obravnava kot odvečen okrasek. To spoznanje je presenetljivo, kajti do sedaj je veljalo, da sta tako uporabnost in omejenost dobrin lastnosti socialistične ekonomije, medtem ko bi naj za kapitalizem veljalo, da naj bi vsem zagotavljal enake pogoje, predvsem pa, da naj bi zagotovil vsem  neomejenost dobrin in neomejenost možnosti za dostojno življenje. Z dobrinami naj bi se varčevalo le v socializmu, zato ker jih ni bilo zadosti za vse in je bilo treba z njimi varčno in skrbno ravnati, da so za silo omogočile  razdelitev vsem za beraško življenje. Obratno v kapitalizmu to naj ne bi bilo več potrebno, saj sta množična produkcija in globalizacija po neoliberalističnih principih vse pocenili in zato nam na primer ni več treba varčevati s poceni pralnim praškom, ker ga v trgovinah nikoli ne zmanjka. Ravno tako smo v dobri veri bili prepričani, da je izobrazba (pa najsi bo humanistična ali katerakoli druga) nekaj, kar presega polje uporabnega, skratka, nekaj, kar človeka osvobaja od vsakodnevnih banalnosti in ga dviga nad uporabniško vrednost.

Toda očitno temu ni tako, saj izkušnje množice brezposelnih, prekarno zaposlenih doma in po svetu ter vsakodnevna praksa kažejo povsem drugo sliko.  Čeprav je neizpodbitno dejstvo, da znanost ustvarja delovna mesta, bi marsikdo pri tem pripomnil »ja, ampak ne humanistična«. Do neke mere to drži, vendar, kako si lahko predstavljamo slovenskega inženirja, zdravnika, kemika ali kateregakoli drugega naravoslovca brez temeljite podlage s področja humanistike, ki jo zagotavljata osnovno in srednje šolstvo pri nas, ter brez aktivnega znanja enega ali več tujih jezikov, brez katerih bi bili na trgu dela bistveno manj konkurenčni, predvsem pa bi zelo težko študirali po tuji literaturi, kar vse je nujno tako za uspešen študij kot za delo v poslovni praksi.

Glede na to, da  smo tako v Sloveniji kot v EU že kar nekaj časa soočeni s porastom nacionalističnih gibanj in migracij, ki so posledica nemirov in vojn, predvsem pa naraščajoče neenakosti med ljudmi, je znanje s področja humanistike še toliko bolj nujno in potrebno.

Humanistika po eni strani pomaga pri osvetljevanju in razumevanju procesov družbenega spreminjanja, torej pripomore pri razvijanju refleksije o družbenih dogajanjih pri nas in po svetu, po drugi strani pa krepi družbeno odgovornost.

Ob očitni omejenost trga dela in prevelikem številu baje neuporabnih diplomantov s področja humanistike in družboslovja, si je zelo težko predstavljati demokratično razvito pravno državo, ki skrbi za blagostanje svojih državljanov. Takšna država vse prej spominja na kaj drugega kot na demokracijo, spominja na nekaj, kar je že bilo preživeto v času in prostoru, v katerem živimo.

5 responses

  1. Nu, tegale pa ne kupim v celoti. Tisto, kar v tej analizi umanjka, je dejstvo, da se je radikalno povečala tudi populacija, ki se vpisuje na univerze, skupaj s tem procesom pa je upadla kakovost in zahtevnost študija. Globoko v prejšnjem tisočletju, ko sem študiral, nas je šlo na univerzo cca 10% populacije, danes jih gre več kot 50% posamezne generacije. Tedaj smo imeli izpite, za katere je bilo treba prežuliti več kot 5000 strani, danes sistem ECTS kreditov takega obsega branja študijske lierature sploh ne pokrije. Število ur, ki jih študentje preživijo tako, da študirajo, se je denimo v ZDA zmanjšalo skoraj za dve tretjini, verjamem, da je podobno tudi pri nas. Ko govorimo o krizi humanistike in izobraževanja, je treba razmišljati tudi o tem, v kaj zaboga so se spremenile sodobne univerze.

    • Se strinjam z vami gospod Kovač, da je danes možnosti za študij neprimerno več, kot jih je bilo nekoč, saj imamo tudi neprimerno več univerz, kot smo jih imeli nekoč. Temu pa se pridružujejo še zasebni zavodi. Skratka, res je, da se vpiše bistveno večji delež generacije, kot se je vpisal včasih, vendar je prav tako res, da je danes veliko večji delež generacije zaposlen le še prekarno, ‘na črno’, da se mladi množično izeljujejo (po podatkih iz Dela naj bi bilo v lanskem letu to cca 15.000 mladih) in da je vedno manj tistih mladih, ki so zaposleni za nedoločen čas in imajo redno delovno razmerje. Posledično to pomeni, da bo vedno manj mladih ljudi prispevalo v državno blagajno. Skratka, ali ljudi študira več ali jih študira manj, je popolnoma irelevantno, če bo vedno več ljudi lahko zaposlenih le še prekarno ali pa bodo zaradi razmer lahko delali le še na črno oziroma se bodo izselili. Na ta način se državni proračun ne bo napolnil in ne bo pokril izdatkov, ki jih ima. Manjši vpis na univerze pa bo imel tudi negativen vpliv na zaposlovanje strokovnih delavcev na teh inštitucijah, kar v skrajnem primeru pripelje do tega, kar se je zgodilo leta 2015 na Japonskem. Kam vse to pelje? Jaz osebno si tega ne želim in mislim, da še veliko mladih prav tako ne. Na vse to pa opozorim, da je še tisto malo delavnih mest, ki se razpišejo, že v naprej oddno po klienelističnih povezavah tako, da je v Sloveniji ostal prostor samo še za mlade izobražence iz pomembnih in vplivnih družin.

  2. Kapitalistična realnost je po svoje prav zares brutalno preprosta in ponižujoča. Sem diplomirani milenijcec, ki to živi, najbrž sem lahko vesel, da sploh imam zaposlitev. Na fakultetah se učimo delovanja zapletenih upravnih, pravnih, ekonomskih, zgodovinskih, filozofskih in drugih sistemov, ko se zaposlujemo se učimo “pravega” znanja: delovanja kavnih aparatov, mestnih poti za najhitrejšo dostavo robe, prodajnih govorov, ki jih lahko stipkaš na eno A4 stran in še bi lahko našteval.

    Je družba manj humana, če je manj humanistično izobraženih ljudi, če je vloženih premalo sredstev v to področje? Predvidevajmo kako se bodo obrnile družbene mreže v katere smo tako ali drugače ujeti. Jaz se bojim tega kaj se bo zgodilo, ko bo milenijska generacija stara 40, 45 let, z diplomami v žepih in globoko razočarana nad življenjem? Iz tega lahko nastane naravnost tragična “kompromisna” tvorba. Kakšne politike bomo volili takrat, kakšni politični nagovori bodo vplivali na nas?

  3. Oba spoštovana anonimna kritika moje pripombe sta prezrla bitveno poanto mojega pisanja: kar nekaj indicev kaže, da se je zahtevnost študija pomembno znižala paralelno z vedno večjim vpisom. In v takem množičnem, vedno lažjem in manj kakovostnem študiju sam ne vidim pretiranega smisla.

    • Spoštovani dr. Miha Kovač,

      vaša trditev, da dosegajo sedanje generacije študentov nižjo stopnjo znanja, kot so jo dosegale generacije študentov pred štiridesetimi ali tridesetimi leti ni mogoče objektivno preveriti. Preverljivo je le dejstvo, da slovenske univerze v zadnjih letih drsijo po objektivnih ocenah priznanih ocenjevalcev kvalitete univerz v svetovnem merilu navzdol. Gotovo nad tem dejstvom ne moremo biti navdušeni, pač pa bi morali biti, zlasti profesorji slovenskih univerz, predvsem zaskrbljeni, saj nedvomno prav univerzitetni učitelji nosite največjo odgovornost, če nivo slovenskega visokega šolstva pada.

      Stojite na stališču, da večji kot bo vpis na fakultete, slabše znanje bodo imeli diplomanti. S tovrstnimi pavšalnimi trditvami se ne morem strinjati. Obratno, menim, da so vaše trditve zmotne in neresnične. Sprašujem vas, s kakšno pravico lahko vi in npr. gospod dr. Ivan Svetlik (bivši rektor UL), ki je podobno stališče izrazil pred leti na televiziji, trdite, da imajo slovenski diplomanti slabo znanje? Glede na to, kar ste napisali v svojem predhodnem komentarju, kjer primerjate znanje diplomantov iz vaše generacije s sedanjimi generacijami, me zanima, kako ste prišli do teh ugotovitev? Ali je bila na tem področju izvedena študija? Obstaja o tem vprašanju ustrezna statistika, ki kaže na to, da je znanje današnjih diplomantov slabo, medtem ko je bilo v preteklosti zelo dobro? Ne morete stvari tako banalizirati in poenostavljati. Predvsem pa ne morete delati primerjave z našim starim šolskim sistemom in s sedaj uveljavljenim sistemom. Dejstvo je, da nekateri slovenski diplomanti v tujini dosegajo dobre rezultate, ki pa jih zagotovo ne bi bili sposobni, če bi bilo njihovo znanje pridobljeno doma pomanjkljivo ali slabo. Prav tako je splošno znano, da so današnje generacije manjše, kot so bile nekoč, zato so vaše primerjave o številu vpisanih študentov nekoč in sedaj relativne.

      Glede na napredek znanosti na sploh in zlasti glede na možnost uporabe računalniške tehnologije trdim, da imajo sedanji študentje na razpolago obsežnejša in kvalitetnejša študijska gradiva, kot ste jih pred leti imeli tedanji študentje. Veliko časa pri študiju vam je vzelo brskanje in zbiranje literature, ki ste jo nato uporabil pri svojem študiju. To kar je vam nekoč vzelo veliko časa, današnji študentje s pomočjo spleta zbrskajo v enem popoldnevu, saj jim pri tem pomaga računalniška tehnologija. Nemara ste res nekoč za posamezen izpit prebrali 5000 strani literature, a niste imeli možnost prebrati in zbrati vsega, kar nam sedaj omogočajo sodobna tehnika in vsa literatura dostopna v elektronski obliki celo brezplačno.
      Nerazsodnost slovenske države pride do izraza, ko množica magistrov humanistične in družboslovne znanosti nima po končanem študiju možnosti zaposlitve na strokovnem področju njihovega znanja, pa se prekvalificirajo v samostojne podjetnike, natakarje, trgovce, samostojne kulturne delavce in umetnik, ali pa odidejo s trebuhom za kruhom v svet.

      Na področju naravoslovnih znanosti so razmere boljše, a absurdno je, da nam mnogi mladi zdravniki odidejo na delo v Avstrijo, Nemčijo, Ameriko in še kam. Mnogi naši najboljši mladi matematiki, kemiki, biologi, elektrotehniki odidejo v tujino, kjer se izkažejo z znanjem, ki so ga pridobili v Sloveniji, a ga Slovenija ne zna ne ceniti, ne uporabiti.

      Včasih je veljalo geslo, »več znaš, več veljaš.« Danes se to sprevrača v spoznanje »več znaš, manj si v Sloveniji vreden.« In nenazadnje kolikor koli ima mlad magister ali doktor znanosti znanja in sposobnosti, mu to znanje in sposobnost ne odpira možnosti akademske kariere, saj slovenske univerze in ostale znanstvene inštitucije še na tisto nekaj delovnih mest, ki so na razpolago ne zaposlijo kandidatov po njihovih objektivno izkazanih referencah, temveč se službe delijo po ekskluzivnih kriterijih osebnih znanstev in sorodstvenih relacijah.

      V Sloveniji se soočamo s kroničnimi problemi, ki jih ne želi videti nihče, še manj pa reševati. Sem sodijo težave od zdravstvenega sistema, šolstva, pokojninskega sistema pa vse tja do zaposlovanja. Iz vaših komentarjev izhaja (pa upam, da vam ne delam krivice), da ste s stanjem, kakršnim je, popolnoma zadovoljni in vas skrbi le, da je preveč vpisanih študentov, ki dobijo na naših univerzah premalo znanja. Ljudi, ki razmišljajo tako kot vi, je v Sloveniji preveč.

      Za konec bi dodala samo še to, da vi niste razumeli mojega članka, kajti poanta mojega članka je, da v kolikor po japonskem vzoru ukinemo humanistiko in zaposlitve na tem področju, tudi humanosti ne moremo več pričakovati. Potem smo pa zares izgubljena družba, kateri ni več pomoči, kajti v taki družbi lahko prosperirata samo še denar, vpliv, zveze (pa naj si bodo politične ali klientelistične) in moč.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: