Nova normalnost makroekonomije (1): Teden, ko so pokopali politiko varčevanja

Financial Times je konec prejšnjega tedna poročal o (e-)srečanju obeh globalnih inštitucij, IMF in Svetovne banke, in glavna sporočila s srečanja zapakiral pod naslovom “The week that austerity was officially buried“. Po 5 desetletjih je doktrino fiskalne vzdržnosti uradno zamenjala doktrina fiskalnega aktivizma. Obe organizaciji sta z vsemi piarovskimi topovi začele države članice spodbujati, naj namesto fiskalne previdnosti in vzdržnosti začnejo z bagerji in helikopterji fiskalno zasipovati svoja gospodarstva in ljudi. Naj se države zadolžujejo, kolikor se morejo, in naj ta denar v investirajo, razdelijo podjetjem ali posameznikom. Naj se gradi in troši, kolikor je možno.

Čeprav logičen obrat, pa je svojevrstna ironija usode v tem, da je prejšnji vikend to novo doktrino fiskalnega aktivizma najglasneje propagirala nova glavna ekonomistka Svetovne banke Carmen Reinhart. Torej tista ekonomistka, ki je pred natanko desetletjem s soavtorjem Kenom Rogoffom spisala kontroverzno znanstveno študijo (Reinhart in Rogoff, 2010) o tem, da je visoka zadolženost držav lahko prekletstvo, saj naj bi pri dolgu nad 90% BDP gospodarska rast postala celo negativna. Seveda gre za študijo, ki je bila polna napak že v izračunih v excelu, katero  je sesul že doktorski študent, ko je ni mogel replicirati (Herndon, Ash in Pollin (HAP, 2013)), nato pa so jo dokončno sesekljali ekonomisti iz IMF (Pescatori, Sandri & Simon (2014) “Debt and Growth: Is There a Magic Threshold?“), ki so pokazali, da glede gospodarske rasti ni nobene magične meje zadolženosti.

No, Reinhartova, ki je s tedanjo študijo dala ključen argument večini zahodnih držav, da morajo po finančni krizi hitro začeti s fiskalno konsolidacijo, torej s politiko varčevanja, zaradi česar so predvsem EU države imele velike težave z dolgo recesijo, danes doktrino fiskalnega aktivizma opravičuje z “vojno”. Pač najprej moramo dobiti vojno, nato se bomo spraševali, kako jo bomo plačali.

“While the disease is raging, what else are you going to do?” she asks. “First you worry about fighting the war, then you figure out how to pay for it.” 

Ta preobrat v doktrini je pomemben zgolj zaradi simboličnega preloma s prejšnjo doktrino, sicer pa je nepomemben. Vsakomur, ki je absolviral makroekonomijo na srednji ravni, je jasno, da je ortodoksna politika varčevanja neumnost, saj država s tem, ko varčuje v času recesije, samo še povečuje svojo zadolženost. Prav tako je vsakomur z znanjem srednje ravni makroekonomije jasno, da je staviti samo na eno politiko, na monetarno politiko, kot je počela neoklasična mainstream ekonomija od druge polovice 1970-ih let naprej, kapitalna napaka. Makroekonomija na srednji ravni pač zelo jasno kaže, da je vedno potreben miks, kombinacija obeh makroekonomskih politik, fiskalne in monetarne, če hočemo stabiliirati gospodarstvo v krizi in in ponovno zagnati rast (zraven pa še strukturne, razvojne, industrijske politike itd.). Gre zgolj za različno doziranje obeh politik v odvisnosti od situacije (bolezni). V nekaterih situacijah ima primat monetarna politika (ponudbeni šok), v drugih pa fiskalna povpraševalni šok). Vedno pa sta potrebni obe, ker ena drugo dopolnjujeta.

Danes je pač tako, da smo globoko zašli v polje sekularne stagnacije (upadajoča rast produktivnosti in gospodarske rasti, kronično nizka inflacija), v kateri monetarna politika nima več nobene moči niti manevrskega prostora. Obrestne mere so na ničli in nižje ne gre (če ni inflacije), zasipovanje finančnih trgov z bilijoni evrov, dolarjev, jenov in funtov pa ne prinaša kaj prida dodatne rasti. V teh pogojih je monetarna politika impotentna. In to vemo že od objave Keynesove knjige leta 1936.

Zato in zgolj zato, ker je monetarna politika povsem brez moči, centralni bankirji razvitih držav že desetletje pridigajo politikom, naj za vraga začnejo trošiti, naj začnejo koristno uporabljati enormne količine likvidnosti, ki jih zagotavljajo centralne banke. Se pravi, naj povečajo fiskalne deficite za financiranje javnih investicij in jih pokrijejo z izdajo obveznic, ki jih bodo odkupile centralne banke in naredile roll-over, ko bodo zapadle, in tako v neskončnost. Kar pomeni, da teh povečanih deficitov (javnega dolga) ne bo treba nikoli vrniti.

No, zdaj sta se k tej pridigi uradno priključili še IMF in Svetovna banka, s čimer je to postala nova makroekonomska doktrina.

V samem bistvu pa je ta sprememba irelevantna. Kajti vsi, ki smo študirali makroekonomijo na srednji ravni, smo na izpitu morali znati odgovoriti tudi na ključno vprašanje, in sicer: v katerih pogojih se javni dolg stabilizira? Odgovor se po 4 vrsticah preproste algebre najde v dveh pogojih: (1) ko je gospodarska rast enaka obrestni meri na dolg (g = r), in (2) ko ni deficita. In seveda, kadar je gospodarska rast višja od obrestne mere na dolg (g > r), si država lahko privošči ustrezno velik deficit, ne da bi se ji pri tem javni dolg (glede na BDP) povečeval. Če država s povečanjem deficita financira investicije, ki spodbujajo gospodarsko rast (nad raven obrestne mere), se ji javni dolg (glede na BDP) pač lahko zmanjšuje.

To je preprost artefakt, ki ga absolvirajo študenti drugega letnika ekonomije pri makroekonomiji. Zakaj hudiča potem tega niso hoteli razumeti finančni ministri in ves ta arzenal ekonomistov v IMF in Svetovni banki vsaj zadnjih 10 let?!

Ker tega niso želeli razumeti, je moral lani Olivier Blanchard, nekdanji dolgoletni glavni ekonomist IMF pod Lagardeovo, sicer pa avtor učbenika za makroekonomijo na srednji ravni, to učbeniško dejstvo spet obuditi. Moral je povedati, da je pri tako nizkih obrestnih merah (blizu ničle ali celo pod njo), za države zelo smiselno povečati deficite in z njimi financirati gospodarsko rast, saj je zelo velika verjetnost, da bo gospodarska rast še dolgo višja od stroška servisiranja dolga (obresti).

with government borrowing costs in advanced economies below or close to zero — at almost all durations — and likely to remain so, countries could afford to service considerably higher levels of debt without posing a greater long-term burden on their finances because economies were likely to grow faster than the interest on debt.

Torej, ne glede na spremembo uradne makroekonomske doktrine, začnimo s pametnim zadolževanjem zagnati projekte, ki bodo v prihodnje poganjali našo gospodarsko rast. To pa so projekti, ki so povezani z zeleno & digitalno preobrazbo – storitve in izdelki, ki se nanašajo na energetsko sanacijo, bolj učinkovito rabo energije, shranjevanje energije, zelene tehnologije v proizvodnji, transportna in socialna infrastruktura, e-mobilnost, digitalne komunikacije, digitalno poslovanje in internet stvari itd. In v ta namen mobilizirajmo še vsa evropska sredstva, ki so na voljo in vse pred- in po-pandemske pakete likvidnosti, ki jih je dala na voljo ECB. Na ta način lahko transformiramo naše gospodarstvo, da postane bistveno bolj konkurenčno in s precej višjo dodano vrednostjo na zaposlenega.

%d bloggers like this: