Drugi val epidemije Covid-19 je bistveno hujši od prvega. Kako naprej?

Na vrhuncu prvega vala (31. marec 2020) je imela Španija manj kot 170 novih zabeleženih dnevnih primerov okužb, Italija 90, Slovenija pa nekaj čez 20 (vse na 1 mio prebivalcev, 7 dnevno povprečje). Sedaj (stanje 17. oktober 2020) je prirast novih okužb tako v Italiji kot Španiji večji kot je bil na vrhuncu prvega vala konec marca. Prirast novih okužb pa je v Sloveniji za faktor 10 (!) večji kot marca (včerajšnje 7-dnevno povprečje: nad 250 novih primerov na 1 mio preb.). V Češki je situacija še bistveno hujša. (delno se te povečane številke nanašajo na bistveno povečan obseg testiranj).

Covid cases 2020-10-18

Izkušnje drugih držav sicer kažejo, da tudi v državah z dokaj milimi omejitvenimi ukrepi in slabšimi pogoji življenja epidemija Covid začne ugašati najkasneje po 3 do 4 mesecih. Tipičen primer sta Brazilija in Južna Afrika. V Indiji je prišlo do vrha epidemije šele po 5 mesecih od izbruha, vendar je bila epidemija relativno “blažja”.

Covid cases 2020-10-18_2

Ključno pri epidemiji in absolutna prioriteta je seveda čim bolj omejiti število smrtnih žrtev zaradi epidemije. Pri čemer pa je dodaten pogoj, da je potrebno pri tem tudi omejiti negativne “stranske učinke” omejevanja širjenja virusa. Virus je načeloma mogoče zelo hitro zaustaviti, če se vse prebivalce zapre doma. Toda tak popoln lockdown ima hude negativne posledice:

(1) kolaps gospodarstva, poslabšanje javnih financ in težave pri financiranju ključnih javnih storitev (zdravstvo, šolstvo, itd.), pokojnin in socialnih transferjev;

(2) kolaps zdravstvenega sistema in nepopravljive posledice za zdravje ljudi, ker se vse druge ne-urgentne zdravstvene storitvene ne izvajajo (pregledi, diagnoze, operacije, itd.), in te posledice so iz vidika javnega zdravja lahko celo večje od samega učinka epidemije na smrtnost ljudi;

(3) trajne posledice za generacije mladih iz vidika pridobivanja znanja zaradi neustreznega načina izobraževanja;

(4) poslabšanje ekonomskega in socialnega položaja velikih slojev prebivalstva, ki izgubijo službe, in njihovih družin ter povečanje neenakosti in socialne mobilnosti; in

(5) trajne posledice na psihično stanje prebivalstva zaradi omejitve oziroma prekinitve socialnih stikov (tesnobe, depresije, povečana samomorilnost, itd.).

Naj od tega ilustriram samo prvo posledico, za katero obstajajo podatki. Izkušnja z 2-mesečnim lockdownom v prvem valu kaže, da so države, ki so sprejele strožje omejitvene ukrepe, tudi utrpele večjo gospodarsko škodo v obliki zmanjšanja BDP v drugem četrtletju 2020. Nordijske države, ki so sprejele manj restriktivne ukrepe, so tudi utrpele manjši upad BDP. Slovenija je bila v skupini držav z najbolj restriktivnimi ukrepi in je zato tudi plačala zelo visoko ceno iz vidika upada BDP (-13%), Hrvaška še nekoliko več.

Ukrepi in padec BDP Q2-2020_SE-NE

Hkrati pa se je izkazalo, da se virusa brez ustreznih cepiv in zdravil ne da povsem zaustaviti v razmerah, ko imajo države med seboj odprte meje (za trgovinske tokove in ljudi). Takoj ko se meje odprejo, se širitev virusa spet razbohoti.

Ponovno popolno zaprtje ljudi v domove in delov gospodarstva za obdobje 6 do 8 tednov mora torej biti res skrajni ukrep oziroma ukrep v skrajni sili, če ostali ukrepi ne bi delovali in bi epidemija povsem ušla izpod nadzora. Toda, kot kažeta prvi dve sliki, se epidemija sčasoma umiri tudi v državah, ki niso izvajale močno omejitvenih ukrepov  (Švedska, Brazilija, Južna Afrika, ZDA…). Če je bila v času prvega vala ključna prioriteta držav, da “sploščijo” krivuljo rasti okužb, da ne bi prišlo do kolapsa zdravstvenega sistema (Bergamo) in da bi lahko vlade ustrezno povečale zdravstvene (tehnične in kadrovske) kapacitete za obravnavo Covid bolnikov, zaradi česar so vlade takrat sprejele tako drastične omejitvene ukrepe, je danes predvsem vprašanje, kako držati ravnotežje med širitvijo virusa in (povečanimi) kapacitetami, da bi ohranili čim več življenj, hkrati pa omejili navedene negativne stranske učinke omejitvenih ukrepov.

Ključ je torej v sorazmernosti ukrepov. Te pa mora predlagati epidemiološka stroka, saj se ta zaveda tudi drugih posledic epidemije in ne zgolj tistih s področja infektologije. Prvi del ukrepov se nanaša na uporabo zaščitnih ukrepov (maske, razkuževanje), vzdrževanje socialne distance, uporaba mobilnih aplikacij za spremljanje okužb, ki lahko ob ustrezni samodisciplini precej omejijo širitev virusa.

Ustrezna komunikacija s strani državnih institucij je tukaj ključna. To komunikacijo je treba prepustiti komunikacije veščim epidemiologom, ne pa obramboslovcem in “policijskim” ministrom.

Drugi del ukrepov se nanaša na zgotovitev ustreznih zdravstvenih kapacitet za obravnavo Covid bolnikov.

Pri tem je treba na eni strani poznati, kakšne so največje možne smrtne žrtve, če epidemija uide izpod nadzora ali če vlada ne sprejme najbolj restriktivnih ukrepov. Primer držav, kjer je epidemija v prvem valu ušla izpod nazdzora, sta Španija in Italija. V prvi je na vrhuncu epidemije umrlo v povprečju do 18.5 bolnikov, v drugi pa do 13.3 bolnikov na 1 mio prebivalcev na dan. V Švedski, ki je sprejela najbolj mile ukrepe, vendar ima dober zdravstveni sistem, je na vrhuncu epidemije umrlo v povprečju manj kot 10 bolnikov na 1 mio prebivalcev na dan. V Braziliji, ki je imela srednje intenzivne omejitvene ukrepe in ima relativno šibki zdravstveni sistem, je število smrti približno tri mesece vztrajalo na 5 umrlih na 1 mio prebivalcev na dan. Za primerjavo, v Sloveniji se dnevno število umrlih s Covid trenutno giblje na ravni 1 do 2 na 1 mio prebivalcev.

Covid deaths 2020-10-18

Na drugi strani pa je potrebno podrobno spremljati intenzivnost epidemije in iz njene intenzitete sklepati na obseg potrebnih zdravstvenih kapacitet. Projekcije števila okužb so osnova za sklepanje glede stopnje hospitalizacije (približno 5% okuženih) in intenzivne nege (1% okuženih). Na podlagi projekcij števila okužb je potem mogoče prilagajati tako zdravstvene kapacitete kot tudi omejitvene ukrepe. Na primer, če se število novih okužb na dan ustali na 1000, lahko iz tega sklepamo, bomo v roku 14 dni potrebovali med 800 in 1000 novih postelj za navadne hospitalizirane zaradi Covid in med 170 in 200 novih postelj na intenzivni negi.

Iz tega vidika je seveda danes poskrbeti, da bomo v roku 14 dni resnično imeli na voljo 1000 dodatnih postelj za Covid bolnike in 200 novih postelj na intenzivni negi. Hkrati pa je seveda potrebno izhajati še iz bolj črnega scenarija in te cifre povečati vsaj še za 30%. Tukaj mora vlada slediti nasvetom epidemiologov in strokovnjakom, ki vodijo zdravstvene ustanove ter zagotoviti ustrezne kapacitete tako iz vidika potrebnih dodatnih postelj, kot iz vidika potrebnega dodatnega oskrbovalnega osebja. Potrebno je angažirati vse kapacitete, ki so na voljo v tej državi (opuščene bolnišnične oddelke, vojaško bolnišnico itd.), narediti ločene oddelke za Covid bolnike in mobilizirati vso osebje, ki ga je potencialno mogoče angažirati za nego Covid bolnikov (študente višjih letnikov fakultet za medicinske sestre in medicinskih fakultet, ekipe Rdečega križa, upokojene zdravnike in medicinske sestre).

Tretji del ukrepov pa se nanaša na to, da se zagotovi, da ves preostali del (primarnega in sekundarnega) zdravstva čim bolj normalno deluje tudi naprej. Nikakor se ne sme ponoviti napaka iz prvega vala epidemije, ko je neurgentni del zdravstva praktično povsem nehal delovati. Tukaj je treba absolutno slediti predlogom strokovnjakov, ki vodijo zdravstvene ustanove in ki najbolje vedo, kako organizirati procese, da bo sistem čim bolj optimalno deloval ob ustreznih zaščitnih ukrepih.

Vloga vlade je danes, da predvsem posluša in sledi predlogom stroke (epidemiologov in strokovnjakov, ki vodijo zdravstvene ustanove) in da naredi to, kar je res v njeni domeni – da zagotovi vsa potrebna finančna sredstva, ki jih zdravstvo v teh razmerah potrebuje in da omogoči, da vsi procesi glede potrebne reorganizacije v zdravstvenem sistemu tečejo optimalno. “Doziranje” omejitvenih ukrepov s strani vlade mora absolutno slediti predlogom stroke. Ne sme se ponoviti napaka iz prvega vala epidemije, ko je nova vlada odstranila stroko iz odločanja in ko je tudi zato po nepotrebnem zaprla del gospodarstva in zdravstvo.

%d bloggers like this: