Na koliko EU sredstev lahko Slovenija računa v obdobju 2021-2027

Politiki se radi pohvalijo, kako dobro se je Slovenija letos izpogajala za EU sredstva. Pri tem pa ob različnih cifrah v razponu med 10 in 12 milijard evrov v obdobju 2021-2027 radi mešajo jabolka in hruške. Se pravi, govorijo, kot da so vsa sredstva za Slovenijo takorekoč podarjena oziroma nepovratna. V izogib “svobodi v interpretacijah” v nadaljevanju navajam uradne številke EU (ki pa imajo še vedno status delovnega gradiva s strani Evropske komisije in ki še niso niti okvirno potrjene s strani Evropskega parlamenta).

V prihodnji finančni perspektivi 2021-2027 je za Slovenijo alociranih za dobrih 11.3 milijard evrov v EU proračunu (po cenah iz leta 2018, v tekočih cenah bo več). Vendar je od tega, kot kaže spodnja slika, za 9.2 milijardi evrov povratnih sredstev (sredstev v rednem proračunu EU, ki jih je treba tudi sproti vplačevati v EU proračun ali posojil) in zgolj za 2.1 miljarde evrov nepovratnih sredstev.

EU sredstva 2020-1

Pri povratnih sredstvih je za Slovenijo v rednem proračunu za 2021-2027 alociranih za 4.5 milijard evrov, od tega 2.9 milijard za kohezijsko politiko in 1.6 milijard evrov za kmetijsko politiko in razvoj podeželja. Dodatno k temu pa lahko Slovenija iz dodatnega, t.i. pandemskega 750 milijardnega sklada, računa še na 3.6 milijard evrov za morebitna posojila in na 1.1 milijarde evrov posojil iz sheme za krajši delovni čas (SURE).

Vsa ta sredstva (9.2 milijardi evrov) so seveda povratna, saj je zanje potrebno bodisi sproti vplačevati v EU proračun (če bo Slovenija neto prejemnica, lahko pride do presežka priliva EU sredstev) ali pa gre za možna posojila (katerih pogoji še niso znani).

Slovenija pa bo iz pandemskega paketa oziroma iz načrta za okrevanje (Recovery and Resilience Facility) deležna še za 1.6 milijard evrov nepovratnih sredstev ter še za dobrih 500 mio evrov nepovratnih sredstev iz t.i. nacionalne ovojnice (sredstva rezervirana za Slovenijo v okviru drugih programov in instrumentov). Od skupaj 11.3 milijard evrov, na katere lahko načeloma računa Slovenija v obdobju 2021-2027 je torej le za 2.1 milijarde evrov nepovratnih sredstev, vsa ostala sredstva je treba tako ali drugače vrniti.

Se je Slovenija za ta sredstva dobro izpogajala? Temu je težko pritrditi ali zanikati, saj so ta alocirana sredstva posledica uporabljenih formul, ki jih je Evropska komisija uporabila in ki seveda zajemajo predvsem stopnjo razvitosti in velikost države ter poseben status (“rabat”) posameznih članic, za katerega so se stare članice EU izpogajale v preteklosti, da v EU proračun vplačujejo manj, kot bi glede na formulo morale. Slovenija tega posebnega statusa nima.

Spodnja slika kaže alokacijo sredstev za kohezijsko politiko v rednem proračunu EU. Slovenija naj bi iz tega naslova dobila za nekaj več kot 2.9 milijard evrov. Hrvaška, ki je sicer le za 2-in-četrt večja od Slovenije, vendar je manj razvita, pa bo deležna za več kot 8 milijard evrov kohezijskih sredstev. Madžarska za 20 milijard, Romunija za skoraj 27 milijard, Poljska pa kar za 66.5 milijard evrov.

Glede na to, da so vse te nove članice, razen Slovenije, neto prejemnice sredstev, se Višegrajski skupini splača biti del EU, saj njihove razvojne projekte financirajo ostale, razvitejše članice EU.

EU sredstva 2020-2

Če pogledamo še, koliko nepovratnih sredstev iz načrta za okrevanje (RRF) je primerjalno glede na druge članice formula pripisala Sloveniji (nekaj manj kot 1.6 milijard evrov), vidimo, da sta Hrvaška in Madžarska dobili za 4-krat več nepovratnih sredstev, Poljska pa za 15-krat več. Od Slovenije sta več nepovratnih sredstev za okrevanje dobili tudi dve manjši baltski državi (Litva in Latvija).

EU sredstva 2020-3

Seveda pa bi se namesto trepljanja po ramenih in hvalisanja, koliko EU sredstev bomo imeli na voljo, morali lotiti predvsem dela na razvojni strategiji, usklajeni s prioritetami evropskega Zelenega dogovora in Načrta za okrevanje, in pripravi kvalitetnih projektov za uresničevanje naših razvojnih prioritet. Sicer ne bomo deležni niti povratnih niti nepovratnih sredstev in bomo spet lovili zadnji vlak glede črpanja EU sredstev – ne pozabite, da Slovenija iz prejšnje finančne perspektive zaradi zamud pri pripravi in prijavi kvalitetnih projektov še ni uspela “počrpati” za 1.8 milijard evrov sredstev in da ima čas za to le še do konca naslednjega leta.

4 responses

  1. Jože, tale matematika pa, kar se mene tiče, ne bo čisto vredu. Če namreč izhajaš iz logike parcialnih neto pozicij, potem bi moral upoštevati, da bomo države članice seveda tudi sklad za okrevanje morale sfinancirati, delno, sicer v manjši meri, pa vendar, tudi že v tej perspektivi. Po drugi strani pa je obravnavanje nepovratnega dela večletnega finančnega okvira kot v celoti “povratnega” še bolj problematično. Upoštevati je namreč treba, da npr. pri koheziji za vsak vplačan evro dobimo nazaj cca. 2,3 evra. Z drugimi besedami to pomeni, da tudi če uporabiš logiko parcialnih neto položajev po politikah, potem Slovenija npr. na koheziji dobi preko 1,6 (oz. preko 1,8 v tekočih cenah) milijard neto, torej čistih nepovratnih sredstev, enako pa bi seveda moral potem preračunati tudi na skupni kmetijski in v resnici tudi za ostale politike. No, in če to narediš, potem je naša neto pozicija precej bolj pozitivna kot navajaš. Kar pa se tiče primerjave z ostalimi državami pa bi to zahtevalo bolj poglobljeno analizo, vseeno pa lahko rečem, da, razen Češke, ki je per capita dobila nianso več, so vse ostale bolj razvite države na prebivalca dobile manj, manj razvite pa so, jasno, dobile več, a je hkrati npr. Poljska, ki za Slovenijo po razvitosti zaostaja za 15 odstotnih točk, dobila na prebivalca skoraj enako kot mi. Ne bi torej želel zapletati kar se tiče relativne uspešnosti, ker gre za kompleksno temo, ki se jo da prikazati na marsikateri način, težko pa se, kot rečeno, strinjam z navedbo, da je Slovenija dobila “2,1 milijarde nepovratnih sredstev” – to, predlagam, da se dopolni oz. okvalificira kot predstavljeno zgoraj. Vsekakor pa polna podpora poziva za razvojno usmerjeno porabo razpoložljivih sredstev 🙂

    Lp, Peter

  2. Peter,
    Na hitro:
    1. Glede pandemskega paketa (RRF) je bilo rečeno, da bo zanj EU zagotovila lastna sredstva (nov digitalni davek, možna izdaja perpetualnih obveznic, ki jih kupi ECB itd.). Torej iz tega načeloma ne bo izhajala dodatna finančna obveznost Slovenije (vsaj po doselj znanih informacijah).

    2. Glede (ne)povratnih sredstev in multiletnega finančnega okvirja (MFF): Izhajam is celotne in ne iz parcialne finančne pozicije Slovenije. V prejšnjih 7-letnih finančnih okvirjih je bila Slovenija neto prejemnica sredstev iz EU proračuna, v novem MFF pa naj bi imela približno izravnano finančno pozicijo, torej naj bi v proračun EU vplačala približno enako kot bo iz njega dobila.

    Ti izhajaš iz parcialne neto finančne pozicije po posameznih politikah. Tukaj je seveda pomembna ta multiplikativna vloga EU sredstev, ki zahtevajo sofinanciranje s strani slovenskega proračuna pri večini projektov, pri čemer je, kot navajaš, delež sofinanciranja iz EU pri kohezijski politiki približno 60%. Vendar to ne spremeni splošne neto finančne pozicije Slovenije, saj mora slovenski proračun zagotoviti dodatna proračunska sredstva v ta namen (in to ne pomeni dodatnih vplačil v U proračun).
    Prosim, dopolni me, če se motim.

    3. Alokacija (vplačil in izplačil) po državah: Ja, kompleksna, za mnoge pa prestižna (vsak politik se rad pohvali s tem in prikaže številke, kot mu gredo v prid) ali boleča točka, ker se rezultat formule ročno popravlja glede na pretekle dosežene popuste ali dogovore posameznih držav.

    4. Pametna poraba teh sredstev v novem MFF: Se absolutno strinjava. Z Mojmirjem sta imela odličen članek na to temo v Sobotni prilogi. Jaz bom pa v petek pisal v Dnevniku o nujnosti strategije kot podlage za to strukturo (pametne) porabe.

    Lp Jože

  3. Pozdravljen,

    glede financiranja RRF, da, imaš prav, vendar pa bo tudi za te morebitne nove lastne vire možno izračunati neto pozicije, saj bodo še vedno nekje pobrani (razen za nekaj častnih izjem), kar je tudi razlog, da se je o njih tako težko dogovoriti.

    Kar se tiče neto finančne pozicije Slovenije moje ocena ne izhaja iz potrebe po sofinanciranju projektov, pač pa iz neto strukture financiranja posameznih politik, kjer je razmerje med “vplačili za” in “prejemki iz” posamezne EU politike za vsako od držav seveda neenakomerna. In v primeru kohezije, npr. (to je seveda sicer načelen, če hočeš teoretičen in okviren, izračun), Slovenija na evro vplačanega v EU proračun za kohezijo dobi približno 2,3 evre in ima torej pozitivno parcialno neto pozicijo na tej politiki. Tudi na agregatni ravni ne drži, da bo imela Slovenija izravnano skupno finančno pozicijo do EU, ampak ta ostaja izdatno pozitivna.

    V pričakovanju petkovega branja 🙂

    Lp, Peter

  4. Ali sta v tej multiplkacijski shemi 1 EUR iz kohezije in pride 2,3 EUR, zajeta odliv iz naslova opreme (ki je precej uvožena in gre denar večinoma nazaj v Nemčijo, Francijo) in odliv iz naslova transfernih cen? To sprašujm zaradi trditve Filipa Novokmeta, ki je analiziral prilive in odlive iz kohezije v Češki, Slovaški in Poljski in je prikazal, da je v kombinaciji z direktnimi tujimi investicijami odteklo mnogo več, kot je priteklo? http://politicalcritique.org/cee/2018/the-central-europeans-the-bloodsuckers-of-the-european-union/

%d bloggers like this: