Kako naj bi nam strateški svet za debirokratizacijo poenostavil administriranje (2)

Bine Kordež

Ob nastopu mandata se je vlada, podobno kot vse vlade do sedaj, odločila tudi za zmanjšanje birokratizacije in s tem namenom oblikovala poseben strateški svet za debirokratizacijo. Svet pod vodstvom davčnega strokovnjaka Ivana Simiča je od maja tako zbral obsežen nabor predlogov, s katerimi naj bi predvsem zmanjšali ali poenostavili določene administrativne postopke. Samo upamo lahko, da se bodo ti predlogi kar najhitreje udejanjili tudi v ustreznih popravkih zakonov in predpisov.

V okviru teh poenostavitev, pa strateški svet predlaga tudi nekaj popravkov davčne zakonodaje, glede katerih pa bo v prihodnosti verjetno precej več dilem. Na eni strani gre za spremembe, ki načeloma ne pomenijo ravno zmanjšanja birokracije. Druga dilema pa bo najbrž zaradi pričakovanega izpada davčnih prihodkov. Sicer ni dilem, da so najvišji prejemki v Sloveniji res nadpovprečno obdavčeni, a ta dober odstotek davčnih zavezancev vplača danes v javne blagajne kar okoli desetino tovrstnih prilivov. Glede na obseg zbranih davkov od te skupine bolje plačanih ljudi je nekoliko presenetljivo, da so se avtorji predlogov izognili konkretnim številkam. A te bodo seveda predmet podrobne obravnave, ko bodo predloge analizirali na finančnem ministrstvu.

Ker je torej strateški svet predstavil samo okvirne usmeritve omenjenih davčnih spremembe, sem v prvem delu teksta na to temo predstavil, kaj te najbolj izpostavljene spremembe pomenijo za obdavčitev posameznika in njegove prejemke. Osredotočil sem se na učinek  uvedbe socialne kapice skupaj z znižanjem dohodnine na prejemke na milijon evrov ter na predlog zvišanja splošne olajšave pri dohodnini. V drugem delu teksta pa bom poskušal oceniti, kako bi te spremembe vplivale na manjša vplačila davkov glede na vplačila po sedaj veljavnih stopnjah ter tudi, ali lahko pričakujemo večje število zavezancev v višjih davčnih razredih in s tem dodatne plačnike davkov (kar je verjetno namen predlagateljev).

Uvedba socialne kapice

Uvedba socialne kapice pomeni, da prejemniki dohodkov nad 6.000 EUR mesečne bruto plače, ne bi plačevali prispevkov od bruto plače, ki presega ta znesek. Danes plača posameznik od bruto plače 22,1 % prispevka za zdravstveno in pokojninsko  zavarovanje, dodatno pa še 16,1 % podjetje (delodajalec), skupaj torej 38,2 %. Ob bruto plači 10 tisoč EUR se tako plača 3.820 EUR prispevkov, po novem pa se obveznost plačila prispevkov ustavila na 2.292 EUR ne glede na višino plače (od dodatnega prejemka zaradi nižjih prispevkov bi sicer potem posameznik plačal 50 % dohodnine). Po predlogu bi tako za vsakih tisoč evrov dodatnega zaslužka posameznik dobil v žep 500 EUR, 500 EUR pa plačal državi (dohodnina bi bila torej 100 % glede na neto izplačilo, kot je bilo prikazano na sliki v prejšnjem tekstu). Danes je obdavčitev precej višja in od vsakih tisoč evrov dodatnega zaslužka, posameznik dobi le 335 EUR, 665 EUR pa gre državi, torej skoraj 200 % glede na neto prejemek.

V kolikor bi bile predlagane spremembe uvedene, pa vseeno dvomim, da bi si kdo od današnjih prejemnikov višjih plač znižal bruto plačo, zadržal enak neto prejemek in razbremenil podjetje. Vse pogodbe o zaposlitvi so namreč v bruto zneskih in tega enostransko ni možno spreminjati. Nekdo z 20 tisoč EUR mesečne bruto plače bi tako po novem dobil mesečno 2.200 EUR višjo neto plačo (ob nižjem plačilu prispevkov, bi plačal več dohodnine), podjetje pa bi zaradi nižje obdavčitve privarčevalo 1.600 EUR mesečno. Ključno pa je seveda vprašanje, ali bi takšno znižanje skupne obdavčitve privedlo do večjega števila plačnikov in s tem plačila davkov, ki bi nadomestila izpad obstoječih vplačil. Menim, da ne.

Kot je bilo prikazano na slikah v prvem delu, bi bilo obdavčevanje plač tudi po novem še vedno višje kot izplačevanje dividend in podjetniki v enoosebnih družbah si verjetno tudi po teh spremembah ne bodo izplačevali visokih plač. Imajo pač davčno bolj ugodne variante. Plače nad 6.000 EUR bruto mesečno si danes v Sloveniji izplačuje okoli 13 tisoč ljudi, nad 10.000 EUR pa dobrih 2 tisoč zaposlenih. Te plače si kljub visokim davčnim obremenitvam izplačuje predvsem vodstveni krog ljudi (menedžerji), ki nima možnosti, da bi si prejemke izplačal kako drugače (davčno bolj ugodno) in ti bodo seveda veseli nižje obdavčitve in višjih prejemkov.

Morda bo zaradi tega znižanja prišlo tudi do primerov, da bodo kakšna tuja podjetja izplačevala plače v Sloveniji, a menim, da relativno malo. Predvsem pa je nerealno pričakovanje, da bodo zaradi zmanjšanja obdavčitve doma ostali inženirji, ki danes odhajajo v tujino. Dvomim, da se kdo odseli zaradi npr. 500 EUR višjega davka v Sloveniji – razlog je praviloma v tem, da podjetniki v tujini dobre delavce plačajo dvakrat ali trikrat več in tega ne moremo “kompenzirati” z nižjo obdavčitvijo.

Objektivno zaradi uvedbe socialne kapice torej težko pričakujemo kakšno pomembnejše povečanje števila ljudi z visokimi plačami in posledica bo poleg višjih plač te skupine ljudi predvsem izpad prispevkov v zdravstveno in pokojninsko blagajno. Na voljo sicer ni točnih podatkov o vplačevanju prispevkov po dohodkovnih razredih, a neto izpad prilivov v javne blagajne bi bil verjetno okoli 100 milijonov EUR. Socialni blagajni bi izgubili sicer še nekaj več (okoli 140 mio EUR), proračun pa bi dobil 40 mio nazaj preko višje dohodnine.

Kljub temu, da se bomo verjetno enkrat res odločili za zmanjšanje obstoječe visoke obdavčitve najvišjih plač in sprejeli rešitve, kot veljajo v nekaterih državah (npr. v Avstriji), bo verjetno omenjenih 100 mio izpada danes kar prevelik zalogaj za javne finance. Morda pa ravno danes niti ne. Ko se namreč pogovarjamo o milijardnih primanjkljajih v proračunu, je teh 100 mio pravzaprav še najmanj vidnih (manj kot lani, ko smo se prepirali o nekaj deset mio EUR več ali manj presežka) in ko je zaradi tega tedanja opozicija (sedanja vladna koalicija) vlagala ustavne obtožbe proti tedanji vladi.

Znižanje davčne obdavčitev nad milijonom evrov

Kaj pa pomeni dodatna davčna spodbuda za prejemke na milijonom EUR (npr. za športnike, ki so nam pobegnili v tujino, kot izpostavljajo avtorji predloga)? Po predlogu bi za prvi milijon prejemkov sicer še vedno plačali 500 tisoč davščin, za vse dohodke nad tem pa le še 10 %. Mogoče, da bi se res kdo vrnil, čeprav mu bo za prvi milijon dohodka še vedno ostalo omenjeno davčne breme in v tem smislu bi bilo to dobrodošlo. Je pa seveda res, da imamo tudi danes nekaj posameznikov, ki to breme vseeno plačajo in ti bodo predloga razumljivo veseli.

Tudi pri tem predlogu se bojim, da bo izpada najbrž več kot priliva, čeprav pa ne gre za velike zneske s stališča javnih financ. V letu 2018 smo imeli 467 posameznikov, ki so zaslužili več kot 200 tisoč EUR letno, a večina ne veliko več, saj je bil povprečni letni dohodek te skupine ljudi le 330 tisoč EUR. Imeli smo samo en izjemni primer s 3,5 mio prihodkov in 1,5 mio dohodnine (ter verjetno še okoli 1,5 mio prispevkov), naslednji pa je bil že pol nižji.

Znižanje obdavčitve dohodkov od kapitala

Naslednja bolj odmevna sprememba naj bi bilo ponovno znižanje obdavčitve dohodkov od kapitala (dividend) na 25% (to stopnjo smo letos namreč dvignili na 27,5 %). Ti dohodki so s stališča javnih financ manj pomembni, saj je država lani pobrala za 174 mio EUR davka od dividend. Morda bi zaradi predlagane manjšega znižanja stopnje prišlo do kakega dodatnega izplačila dividende, a najbrž bo več izpada zaradi nižje stopnje. V vsakem primeru večjih razlik ne bo, ne v javnih financah, niti ne pri odločanju podjetnikov za izplačilo dividend.

Zvišanje splošne olajšave pri dohodnini

Kot zadnjo spremembo pa smo v prvem delu teksta predstavili učinke povečanja davčne olajšave. Tudi ta popravek (če bo sprejet) seveda ne pomeni kakšnega zmanjšanja administriranja, temveč le nekaj višje prejemke zaposlenih. Seveda bo takšen predlog med ljudmi z veseljem sprejet, čeprav bi bilo zvišanje plač močnejše pri zaposlenih z visokimi plačami. Ker pa takšen predlog pomeni zvišanje za večino zaposlenih (in ne samo za 10 tisoč najbolje plačanih), pa ima tudi bistveno večji vpliv na javne finance. Samo dvig splošne olajšave na 4.000 EUR bi odnesel kakih 80 mio EUR prilivov iz dohodnine, olajšav v višini 5.000 EUR pa že okoli 250 mio EUR (!). To pa so številke, ki verjetno daleč presegajo javno-finančne zmožnosti, tudi v teh razmerah.

Preseneča predvsem, da predlagatelji niso vsaj okvirno ocenili učinkov takšnih sprememb in odločitev o 4, 5 ali 6 tisoč EUR olajšave pri dohodnini odpravijo preprosto z oceno “če politika ali kdorkoli misli, da se lahko zviša tudi več”. Glede na številke, zadeva vseeno ni tako preprosta.

Sklep

Če povzamemo, so predlogi strateškega sveta kako znižati administrativne ovire in olajšati postopke vsekakor dobrodošli in glede na zavzetost verjamem, da bo velik del tega tudi v zastavljenih rokih uresničen. Predlogi znižanj davčnih obremenitev pa, kot kaže, niso bili preverjeni preko finančnih učinkov. Nekateri namreč močno posegajo v javne finance (beri: znižujejo davčne prilive) in finančno ministrstvo bo nanje verjetno težko pristalo, ne glede na dobronamernost.

Nesporno so najvišji prejemki pri nas nadpovprečno obdavčeni in zato so predlogi za znižanje teh odstopanj razumljivi, kljub izpadu javno-finančnih prihodkov. Zaradi teh omejitev bi bilo morda bolj smiselno uvajati spremembe postopno, na primer najprej odpravo prispevkov, ki jih plačujejo podjetja (da se izognemo očitkom o povečanju plač že danes najbolje plačanim). Ni pa odveč razbremenitev najvišjih prejemkov (ki jih danes praktično ni – vsaj ne po izkazanih podatkih), čeprav kakšnega večjega finančnega učinka zaradi tega ne bo. Pri dvigu splošne olajšave pa gre preprosto za oceno ali lahko še nekoliko razbremenimo plače in okrnimo prilive v proračun. Zanimivo pri tem je, da si v trenutnem, finančno sicer precej bolj zahtevnem obdobju glede na lani, takšno potezo vlada morda celo lahko privošči. Lani bi fiskalni svet ob podobnem predlogu bil plat zvona, letos pa je toleranca do državnih izdatkov precej večja. Lani so zaradi nekaj deset mio evrov primanjkljaja (ki ga sploh ni bilo) vlagali ustavne obtožbe proti tedanji vladi, danes pa ob več kot 4 milijardnem primanjkljaju zgolj skomignejo z rameni.

%d bloggers like this: