Ogljični uvozni davek – tri muhe na en mah

Prejšnji teden sem se udeležil javnega posvetovanja generalnega direktorata evropske komisije za trgovino s slovenskimi deležniki o »prenovljeni trgovinski politiki za močnejšo Evropo«. Posvet je bil namenjen temu, da bi komisija od držav članic dobila čim več inputov o tem, kako spremeniti skupno trgovinsko politiko EU, da bi služila kot instrument za povečanje odpornosti, okrevanja in rasti na dolgi rok, da bi ponujala podporo malim in srednje velikim podjetjem, prehodu v zeleno in digitalizirano gospodarstvo ter da bi zagotovila pravičnost in enake konkurenčne pogoje v mednarodni trgovini.

V glavnem, prenovljena trgovinska politika naj bi služila kot instrument za doseganje ciljev nove komisije. Izhodiščni dokument sicer odpira prava vprašanja, ne ponuja pa rešitev. Mene sta v dokumentu zmotili dve stvari. Prva je izražen strah, da bi države pri spopadanju s posledicami sedanje krize »uporabile kombinacijo politik, ki bo po naravi bolj protekcionistična«, in strah, da bi to postalo »novo normalno stanje« v smislu »trajnih izkrivljajočih posredovanj in vmešavanja države v delovanje svetovnega gospodarstva«.

Ta bojazen je seveda deplasirana, saj je protekcionizem že postal »nova normalnost«.

Danes se razvite države borijo proti močno povečanemu uvozu iz Kitajske, proti kitajskim gradbenim podjetjem in proti kitajski tehnološki premoči v nekaterih panogah. Ameriški predsednik Trump s carinskimi vojnami in odkritim izrivanjem nekaterih kitajskih tehnoloških podjetij, EU pa na bolj fin način z različnimi »smernicami o udeležbi ponudnikov in blaga tretje države na trgu javnih naročil EU« in »smernicami o pregledu neposrednih tujih naložb«, sklicujoč se na razloge »varnosti ali javnega reda«.

Protekcionizem je tukaj, kaže se v krajšanju oskrbovalnih verig, v vračanju podjetij iz Kitajske, zmanjševanju deleža tujih komponent v domačih izdelkih, v izločanju turških in kitajskih podjetij na javnih razpisih, omejevanju kitajskih ponudnikov pri proizvodih visoke tehnologije in tako dalje.

In ta protekcionizem se bo še okrepil in vztrajal še nekaj desetletij. Gre za iskanje novega globalnega gospodarskega in političnega ravnotežja po porastu moči novih igralcev. Situacija spominja na desetletja po drugi svetovni vojni, ko sta bila glavna nevarnost naraščanje moči tedanje Sovjetske zveze in širitev socializma. Da bi preprečil njuno napredovanje, je ameriški predsednik John F. Kennedy takrat v okviru GATT lansiral novo rundo pogajanj o liberalizaciji trgovine med razvitimi državami, spodbudil evropske integracijske procese in dosegel prepoved izvoza visoke tehnologije v države pod sovjetskim vplivom. Ob politični smo dobili tudi trgovinsko hladno vojno. Danes te enotnosti med razvitimi državami sicer ni, vendar pa vsaka zase kaže podobne vzorce omejevanja moči in vpliva Kitajske.

Druga stvar, ki zmoti v dokumentu o prenovljeni trgovinski politiki EU, je pretenzija, da je s trgovinsko politiko mogoče doseči uvodoma naštete cilje, pri čemer stavi na nadaljnje liberalizacije trgovine z različnimi državami. Vendar je ob tako nizkih ravneh zaščite potencial za koristi od dodatnega odpiranja postal neznaten. Lahko da dodatna liberalizacija koristi nekaterim velikim korporacijam, toda skupni učinki so majhni. Vse študije kažejo, da nadaljnje liberalizacije trgovine prinesejo komajda izmerljive teoretične koristi glede rasti BDP, pri zaposlenosti pa sploh ne.

V dokumentu manjka jasno izraženo zavedanje glede dvojega. Prvič, da ima trgovina distribucijske učinke. Torej, da zaradi nepoštenih praks držav, ki uporabljajo nižje standarde glede socialne varnosti, varnosti pri delu in zlorabe dela otrok, domača podjetja v nekaterih panogah propadajo in delovna mesta trajno izginejo. Hkrati se zaradi tuje konkurence doma znižujejo delovnopravni standardi, varnost zaposlitve in rast plač. Drugič, da sta prav skorajda popolna liberalizacija trgovine in neregulirana globalizacija proizvodnje spodbudili negativne podnebne spremembe. Selitev proizvodnje v države, kjer uporabljajo proizvodne metode, ki imajo nekajkrat večji negativni vpliv na okolje, in transport teh proizvodov sta povzročila trajno škodo planetu.

Ko se enkrat zavemo socialne in okoljske nevzdržnosti sedanjega sistema globalizacije ter ključnih lastnih interesov glede družbeno in okoljsko trajnostnega razvoja, so na dlani tudi rešitve. Glede nepoštenih praks na področju delovnih standardov je treba vse prostotrgovinske sporazume EU prenoviti v smislu, da se zahteva od partneric spoštovanje enake ravni delovnih standardov kot v EU.

Na okoljskem področju pa je zadeva še bolj enostavna. Dovolj je slediti predlogu sedanje predsednice komisije Ursule von der Leyen o uvedbi tako imenovanega ogljičnega uvoznega davka. Ta pomeni, da se za izdelke, katerih proizvodnja bolj obremenjuje okolje, ob uvozu plačuje »izravnalni davek«. Pravilni način bi bil, da se ob uvozu plačuje davek na razliko v »ogljičnem odtisu« med evropskim in tistim iz države izvoza. Vendar je administrativno težko izvedljiv. Najlažji način je zato, da se tudi izvozne države vključijo v evropski sistem trgovanja z emisijami.

S to »ogljično carino« bi dejansko ubili vsaj tri muhe na en mah. Prvič, zmanjšali bi konkurenčnost uvoza iz držav z nizkimi okoljskimi standardi, kot je Kitajska. Drugič, zmanjšali bi privlačnost za selitev proizvodnje evropskih podjetij v te države. Oboje bi imelo pozitiven učinek na domačo zaposlenost. In tretjič, s tem davkom bi polnili sklad za »zeleni novi dogovor«, iz katerega bi EU financirala zeleno transformacijo.

Preveč dobro, da bi bilo res?

_________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

%d bloggers like this: