Bine Kordež

Pred dnevi je bil precej pozornosti deležen “Akcijski načrt za višjo rast produktivnosti“. V njem je široka skupina avtorjev iz Ekonomske fakultete na pobudo Ministrstva za gospodarski razvoj in v okviru Združenja Manager  sestavila predlog aktivnosti, s katerimi naj bi v štirih letih nadomestili polovico zaostanka produktivnosti za Avstrijo. Na tako ambiciozen,  obsežen in med veliko deležniki obravnavan dokument se verjetno ni najbolj primerno odzivati s takšnim krajšim zapisom, vseeno pa bi si dovolil pokomentirati nekaj usmeritev. Predlog je namreč predstavljen na način, kot da avtorji vedo, kako bi lahko v nekaj letih “ujeli” polovico zaostanka za Avstrijo, da so to zapisali. Če pa politika tega ne bo sprejela in predlaganih smernic ter ukrepov uresničila, pa bo pač njena odgovornost.

Pri tem sicer ni dvoma, da so predstavljeni predlogi aktivnosti smiselni in da jih je potrebno uresničevati. A da bi ti predlogi lahko vodili k kar razpolovitvi našega zaostanka za Avstrijo v vsega štirih letih, pa vseeno menim, da ni realno, niti smiselno (pri tem se da razumeti, da se je dokument pripravljal v času pred korono in vplivi pandemije niso upoštevani).

Načeloma se lahko strinjamo z usmeritvami predstavljenimi v Akcijskem načrtu. Vseeno pa pričakovanja avtorjev daleč presegajo učinke predlaganih ukrepov. Popolnoma nerealno je pričakovanje, da bi tudi z uresničitvijo vseh priporočil in sprememb lahko v naslednjih letih dosegali za nekaj odstotnih točk višje stopnje gospodarske rasti kot v Avstriji. V 25 letih samostojnosti smo iz nekdanjih 57 % prišli na blizu 70 % dosežene produktivnosti zaposlenih (ali prebivalcev) Avstrije in za nadomestitev preostalega zaostanka bo potrebno še veliko let – tudi če bistveno spremenimo dosedanjo prakso.

Osebno imam zadržek že do samega naslova “Akcijski načrt”. Menim, da se desetletnih zaostankov ne more nadomestiti z neko akcijo, s tem da “zavihamo rokave” in nadomestimo izgubljeno. Razvojnega in tudi kapitalskega zaostajanja neke države ne moremo razrešiti z neko akcijo, temveč je to lahko samo rezultat dolgoročnih sprememb. Seveda pa drži, da so te spremembe lahko nekaj hitrejše ali počasnejše. Če je danes ustvarjena dodana vrednost po kupni moči na zaposlenega v Avstriji za  skoraj polovico višja od slovenske (nominalno celo dvakrat) in če smo se zadnjih 25 let v povprečju razvijali (povečevali BDP) za eno odstotno točko na leto hitreje kot v Avstriji, potem si preprosto ne predstavljam s kakšnimi ukrepi bi lahko v štirih letih ustvarili 25 odstotnih točk višjo gospodarsko rast kot naši severni sosedje (to je pač predpogoj, če želimo nadomestiti pol zaostanka).

Ob tem mogoče najprej ni odveč pojasniti pojem produktivnosti na nivoju države in primerjav med državami (večina ljudi teh ekonomskih pojmov pač ne pozna, predvsem ne v podrobnosti). Pod produktivnostjo si običajno predstavljamo količino proizvodov (ali storitev), ki jih naredi nek zaposlen in več ko jih naredi, bolj je produktiven. To je tako imenovana fizična produktivnost, bolj pomembno pa jo je spremljati v denarju. Tudi če naredimo enako količino izdelkov, a so ti kvalitetnejši in jih lahko dvakrat dražje prodamo ali dvakrat več zaslužimo, potem je takšna produktivnost merjena v denarju še enkrat višja.

V primerjavah med podjetji, kaj šele med državami, seveda spremljanje fizične produktivnosti zaradi različne strukture proizvodov ni možno. Zato na tem nivoju produktivnost praviloma spremljamo s kazalcem, koliko je bilo ustvarjene dodane vrednosti na zaposlenega. Torej koliko je bilo ustvarjenega ali zasluženega več, kot je bilo porabljenega materiala. Koliko je bilo ustvarjene dodane vrednosti, ki se potem uporabi za nadomestilo oz. plačilo zaposlenih (plače) in vloženega kapitala (amortizacija, obresti in dobiček). V podjetjih tako spremljamo dodano vrednost na zaposlenega in na ta način primerjamo njihovo uspešnost v primerjavi z drugimi. Med državami pa se uspešnost meri z enakim kazalcem (torej z dodano vrednostjo na zaposlenega) ali pa tej vrednosti dodamo še davke in dobimo bruto dodano vrednost ali bruto domači proizvod (BDP).

BDP na prebivalca torej odraža nivo produktivnosti neke države (to je uporabljeno tudi v Akcijskem načrtu) in tudi razvojni nivo neke države. Seveda vemo, da BDP na prebivalca ne odraža vseh vidikov ali celovitega blagostanja državljanov neke države, a to je najbolj pogosto uporabljen kazalec razvitosti države. Tudi v Akcijskem načrtu avtorji postavljajo cilj, kako in na kakšen nivo dvigniti BDP, da se bomo po tem kazalcu približali Avstriji (in s tem njihovemu življenjskemu standardu). Pri tem se BDP za oceno življenjskega standarda preračuna še v kupno moč (nivo cen neke države) in to je potem glavni kazalec za primerjavo razvitosti ali produktivnosti med državami.

Lani smo tako pri nas ustvarili 22.980 evrov BDP na prebivalca, medtem ko v Avstriji 44.900 evrov (96 % več), preračunano v isto kupno moč pa pri nas 27.800 evrov, Avstrijci pa 40.440 evrov ali 45 % več. In polovico tega naj bi v štirih letih nadomestili (?).

V Akcijski načrt so avtorji vključili 18 sklopov usmeritev in ukrepov za hitrejšo gospodarsko rast (ker je cilj povečanje BDP, lahko cilj opredelimo tudi na ta način). Kot povedano na začetku, seveda ni dilem, da so smiselno izboljšave tako na področju inovativnosti, izobraževanja, večji učinkovitosti upravljanja podjetij in delovanja javne uprave, urejenimi javnimi financami in vlaganji v infrastrukturo, do boljšega delovanja pravne države in tudi političnega sistema. Ti ukrepi temeljijo na analizi trenutnega stanja, kjer avtorji opredelijo osnovne skupine razlogov za nižjo produktivnost (nižji BDP na prebivalca) v Sloveniji in tudi glede tega ni nekih dilem.

Vseeno pa bi k navedenim razlogom dodal še nekakšno poenostavljeno razlago. Nižja slovenska produktivnosti (nižji BDP) seveda ni posledica tega, da bi bili naši zaposleni manj pridni (da bi torej morali delati več). Prav tako ni nek pomembnejši razlog predraga in prevelika država, niti visoke plače ali previsoka obdavčitev plač, kot se običajno navaja (v Avstriji so ta razmerja še slabša). Ključni razlog je v tem, da pri nas proizvajamo in prodajamo takšne izdelke in storitve, za katere zaslužimo bistveno manj na enega zaposlenega kot Avstrijci (30 do 40 % manj v povprečju po panogah). Razlog temu pa je v največji meri v strukturi proizvodov in storitev (pri nas proizvajamo več bolj enostavnih proizvodov z manj zaslužka), v kapitalski opremljenosti (manj vloženih sredstev, manj avtomatizacije) in v manj učinkoviti organizaciji poslovanja družb. Pomemben učinek ima na žalost tudi položaj države (Avstrijci ali Nemci za enak proizvod iztržijo kar nekaj več). Lahko bi naštevali še druge razloge, a menim, da se največje odstopanje skriva v naštetih štirih.

Pomembnejši premik na teh segmentih je ob pravilnem ukrepanju (z manj napakami kot do sedaj) seveda možen samo na dolgi rok in dvomim, da neke “horuk” akcije lahko bistveno izboljšajo navedene pomanjkljivosti oz. odstopanja od razmer v Avstriji. Najbolj tipičen primer je kapitalska opremljenost, kjer imajo v Avstriji na eno delovno mesto vloženih skoraj dvakrat več sredstev in to se seveda odraža tudi v višji produktivnosti. A to je rezultat desetletij hitrejšega razvoja in dobre osnove (bogastva države in prebivalstva), česar pač ne moremo nadomestiti. Tudi prodaja podjetij tujcem (v proizvodnem in trgovinskem sektorju se delež tujih lastnikov približuje polovici) ni prinesla pomembnejšega premika pri tem. Interes tujcev je bil predvsem poceni nakup, pretiranih vlaganj in greenfield naložb pa ni bilo veliko.

Ob pozornem prebiranju usmeritev Akcijskega načrta pa izstopa podrobnost, ki mogoče odraža tudi nekakšno rdečo nit razmišljanj avtorjev. Dejansko je vlaganj v nove produkte, nove proizvodnje, v avtomatizacijo in digitalizacijo premalo in to vsekakor zavira hitrejšo rast dodane vrednosti na zaposlenega (produktivnosti). Kot rešitev tega primanjkljaja avtorji načrta vidijo tudi v nekoliko drugačni delitvi dodane vrednosti, torej manj za plače, da bi ostalo več dobička in to bi lastnikom omogočilo več potenciala za nove, potrebne in dobrodošle naložbe. Seveda v Ukrepih (št. 9) to ni tako lepo (grobo?) zapisano, temveč z besedami “da bi povečali dobičkonosnost družb z ustreznejšim dogovorom o plačah s sindikati”. V praksi to pomeni, da bi od povečane dodane vrednosti zaradi vseh navedenih ukrepov, zaposleni dobili manj, kapital pa več (povečanje dobičkonosnosti iz 11 na 22 %). In to bi potem lastnikom omogočilo, da investirajo več, v boljše tehnologije, v avtomatizacijo in s tem dvignili dodano vrednost družb in države na zaposlenega oz. na prebivalca.

Ni sporno, da podjetjem primanjkuje finančnega potenciala za večja vlaganja za dvig produktivnosti (tu dejansko zaostajamo za Avstrijo). Vseeno pa sem nekoliko v dilemi, če bi delitev novoustvarjene vrednosti v večji meri v korist kapitala, prinesla tako zaželena vlaganja in še hitrejšo rast. Ti pozivi k “stiskanju pasu” (mišljeni so zaposleni in ostali deležniki, plačani od dela – sedanjega ali nekdanjega), da nam bo jutri vsem lepše, dvomim, da so najbolj učinkoviti. Ob tem se namreč hitro tudi zanemari, da dobiček ni samo osnova za nova vlaganja, temveč tudi prejemek (povečanje premoženja) ožjega kroga lastnikov, naj si ga izplačajo ali ne. Nobenega zagotovila ni, da bodo lastniki tako povečan dobiček usmerili v nove investicije, ne pa v dividende ali zadržane dobičke. V tem delu torej ocenjujem, da usmeritve Akcijskega načrta k nekoliko drugačni delitvi oz. drugačnem razporejanju dodane vrednosti med delo in kapital, niso niti realistične niti najbolj na mestu.

Kakor se sicer generalno strinjam z usmeritvami, predstavljenimi v Akcijskem načrtu, menim, da pričakovanja avtorjev daleč presegajo učinke predlaganih ukrepov. Popolnoma nerealno je namreč pričakovanje, da bi tudi z uresničitvijo vseh priporočil in sprememb lahko v naslednjih letih dosegali za nekaj odstotnih točk višjo rast kot v Avstriji. In to potem, ko smo bili 25 let kar zadovoljni, da smo jih v povprečju v rasti prehitevali za odstotno točko na leto. In iz nekdanjih 57 % prišli na blizu 70 % dosežene produktivnosti zaposlenih Avstrije. Za nadomestitev 13 odstotnih točk zaostanka za Avstrijo smo potrebovali 25 let, sedaj pa naj bi na osnovi predlaganih ukrepov v samo štirih letih nadomestili 15 odstotnih točk. Tega najbrž res ne moremo pričakovati, tudi če bi bili predlagani ukrepi še tako inovativni.

Menim, da bi si morali zadati bolj realne (dosegljive) cilje, predvsem pa preveriti njihovo dejansko uresničljivost. Mogoče tudi z osebnim angažiranjem, ne samo kot nasvet. Bojim se da tudi nekaj boljše nagrajevanje funkcionarjev ne bo privabilo naših najboljših kadrov k vodenju države.

Tega teksta nisem dodatno “obremenjeval” s podatki, ker bi bil sicer predolg. Zato sem nekaj podrobnejših podatkov in grafikonov zbral v drugem delu teksta, ki sledi temu zapisu.