Ko se vsi počutijo kot zmagovalci

Ko so se pred desetimi dnevi končala maratonska pogajanja med članicami v Svetu EU glede razreza 7-letnega proračunskega okvirja EU in posebnega sklada za okrevanje, so vsi voditelji držav nemudoma sporočili domov, da je prav njihova država zmagovalka pogajanj. Vsi so bili videti srečni z izidom pogajanj. Tako “varčna četverica”, ki je bila nasploh proti kakršnimkoli nepovratnim subvencijam, tako tisti, ki so slednjih dobili manj, kot je bilo predvideno v predlogu Komisije, kot tudi Nemčija in Francija. Še nasmeh predsednice Evropske komisije se je zdel ne preveč grenak.

Takšno zadovoljstvo vseh nad izpogajanim je seveda možno samo v primeru povečane vsote, ki se deli. V tem primeru se je ob 1,074 milijardah evrov 7-letnega proračuna pač delilo dodatnih 750 milijard evrov, namenjenih za okrevanje po pandemiji. Tukaj že v osnovi ne more biti veliko osmoljencev, pač pa so razlike lahko samo v stopnji zadovoljstva posameznih članic. In razlike so v stopnji zadovoljstva nad tem, kar je predlagala Komisija in kar je bilo na koncu dogovorjeno. In prav glede slednjega imamo zunanji opazovalci lahko največ pomislekov.

Komisija je predlagala prelomni načrt financiranja za okrevanje, ki je bil inovativen in je porušil dva velika zgodovinska tabuja v financiranju skupnih politik EU. Prvi je bilo nasprotovanje članic kakršnemukoli skupnemu zadolževanju EU in delitvi tveganj med članicami, drugi pa  nasprotovanje izrecnim fiskalnim transferjem posameznim članicam. Inovacija je bila v tem, da se zadolži Komisija v imenu EU in da ne gre za dodatna sredstva članic.

Prvotni načrt Komisije je predvideval, da bo sklad za okrevanje (RRF) imel na voljo 560 milijard evrov, od tega 310 milijard nepovratne pomoči in 250 milijard kreditov članicam. Izmed preostalih 190 milijard evrov naj bi kohezija dobila dodatnih 55 milijard, sklad za pravični prehod 40 milijard, sklad za solventnost 26 milijard, zdravstvo 8 milijard, dodatna sredstva so bila predvidena za raziskave in razvoj in financiranje digitalnega prehoda.

No, politični proces v okviru maratonskih pogajanj je pobral pričakovane žrtve. Čeprav je skupen obseg dodatnih sredstev ostal enak, pa se je spremenila struktura sredstev. In to v napačno smer, prav tako pa pogoji za pridobitev sredstev za okrevanje. Pod pritiskom “štirih varčnih” držav so se zmanjšala nepovratna sredstva, posojila pa so se povečala iz 250 na 360 milijard evrov.

Zadovoljstvo četverice držav je v dvojem. Prvič v uvedeni pogojnosti črpanja sredstev za okrevanje. Članice bodo morale upoštevati priporočila Komisije in specifične mejnike, saj bo to merilo, v skladu s katerim bodo ocenjeni nacionalni načrti porabe. To pa pomeni strukturne reforme. Ocenjevanje načrtov Komisije mora odobriti Svet EU s kvalificirano večino (15 držav z vsaj 65% prebivalstva). Na srečo zahteva za veto ni bila uspešna, sicer bi dobili program podoben skladu ESM. Pri izplačilih je bila sprejeta zasilna zavora. Oceno o doseganju mejnikov naj bi sicer opravila Komisija, v “izjemnih” primerih pa lahko ena ali več članic zaprosi za napotitev na Svet, če bi menila, da obstajajo “resna odstopanja od zadovoljive izpolnitve” mejnikov. Slednje sicer daje nekaterim članicam priložnost, da upočasnijo postopek izplačevanja, ne pa da ga ustavijo, saj na koncu prevlada ocena Komisije.

Drugo zadovoljstvo četverice pa je v popustih. “Četverica varčnih” je uspela dobiti povečane popuste pri vplačilih v EU proračun. Nizozemska bo letno dobila dodatnih 1,9 milijarde evrov popusta, Švedska 1,1 milijarde evrov, Avstrija 565 milijonov evrov in Danska 377 milijonov evrov. Nemški popust je nespremenjen in znaša 3,7 milijarde na leto. Skupni popusti v sedemletnem proračunskem obdobju znašajo 53 milijard evrov.

Te popuste mora seveda nekdo plačati. V preteklosti so Francija, Italija in Španija plačevale 30%, 22% in 15% vseh popustov. Če bi to ostalo enako, bi bila Francija deležna dodatnega bremena v višini 16 milijard evrov, Italija 11 milijard evrov in Španija 8 milijard evrov. Kljub temu pa so vse tri države zaradi dodatnih sredstev na boljšem kot doslej. Neto finančni učinek za Španijo se bo na letni ravni izboljšal iz 2 na 6.1 milijarde evrov, Italija se bo iz neto plačnice spremenila v neto prejemnico EU sredstev, za Francijo pa se bo letni neto transfer v proračun EU zmanjšal iz 6,5 na 3,9 milijard evrov. Enako velja za Nemčijo – zmanjšanje letnega neto transferja iz 13 na 9,9 milijard evrov.

Ob vseh teh zmagovalcih pa je izgubila vsebina. V pogajanjih so se namreč zmanjšanja dodatnih sredstev osredotočila na programe, ki bi financirali resnično evropske javne dobrine, kot so sredstva za raziskave in razvoj (minus za 62% glede na predvideno), sredstva za naložbe so se znižala za več kot 80%, sklad za pravični prehod se je zmanjšal za dve tretjini. Trije predvideni programi so bili povsem umaknjeni, med njimi je instrument Solventnost, ki bi lahko omogočil likvidnostno pomoč na ravni EU podjetjem v državah, ki si tega ne morejo privoščiti. Drugače rečeno, članice so zase pobrale več, sredstva za skupne cilje pa zmanjšale.

Uradna slovenska politika je z izidom tudi zadovoljna, čeprav bo v novem proračunskem načrtu neto dobivala manj, kot je v prejšnjem 7-letnem obdobju. Zadovoljstvo je v tem, da za mšjo dlako ni postala neto plačnica, kar se je denimo zgodilo Češki, Irski, Luksemburgu in Malti. V iskanju pozitivnih novic pride tudi to prav.

____________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

%d bloggers like this: