Koliko sredstev smo res dobili v Bruslju

Bine Kordež

Sprejet dogovor voditeljev Evropske Unije o višini proračuna za naslednjih sedem let ter dodatnega Finančnega načrta za okrevanje je vsekakor izjemnega pomena za prihodnost Unije ter tudi za položaj držav članic. Parlament EU kot končni zakonodajni organ je sicer izrazil zadržke do sprejetih dogovorov, a upajmo, da bo to vplivalo samo na določene manjše korekcije (izboljšave, pravijo).

Ob vseprisotnem evroskepticizmu je k sreči le prevladalo prepričanje, da je skupno delovanje Evropske Unije vseeno boljše kot morebitne alternative. Delovanje Unije seveda ni optimalno, a to je v veliki meri posledica preprostega dejstva, da bi seveda vsi radi močno Evropo, na drugi strani pa ne bi spustili iz rok niti kančka suverenosti svoje države. A oboje pač ne gre. Zato se bomo vedno srečevali z mukotrpnim usklajevanjem skupnih rešitev, kjer razumljivo vsaka članica zasleduje predvsem svoje interese. Kakor se vsi pritožujemo nad tako partikularističnim pristopom članic, mora vsak vodja sprejete rešitve potem opravičevati in zagovarjati v svoji državi in zato preprosto potrebuje “dosežke” in pogajalske uspehe v Bruslju.

To se je pokazalo tudi ob tokratnem sestavljanju finančnih okvirov, ki so bili še posebno zahtevni. Vsakih sto milijonov ali dodatna milijarda močno vpliva na finančni položaj posamezne članice in zato so pritiski veliki. Kot smo po zaključku usklajevanja lahko prebirali v domačih in tujih medijih, so se vsi voditelji držav hvalili z dosežki, z dodatnimi ugodnostmi ali popusti, ki so jih dosegli ter da so dobili več od pričakovanj. Seveda gredo tudi vse te dodatne ugodnosti iz iste vreče in na koncu je rezultat za vse države ponovno približno uravnotežen (če so vsi dobili “bonbončke”, potem jih v bistvu ni nihče, saj so jih plačali sami). A za domačo javnost je za kateregakoli voditelja pomembno, da pokaže, kako uspešno se je pogajal v Bruslju.

Pri objavljenih številkah o obsegu proračuna in dodatnega sklada za okrevanje je zanimivo še nekaj. V nobenem poročilu, ne Evropske Unije, ne posameznih držav (vsaj ker sem jih uspel prebrati), ni na voljo nekega poenotenega pregleda sredstev, ki jih bo plačala in dobila posamezna država. Prav tako ne preproste primerjave, koliko je teh sredstev v primerjavi s prejšnjimi proračunskimi obdobji. Temu prikazu niso naklonjeni niti v EU, niti v posameznih državah, saj bi takšne primerjave takoj odprle dodatna vprašanja o uspešnosti (voditeljev) posameznih držav. Tako lahko beremo samo vznesene izjave predsednikov vlad o uspehu njihovih držav pri zagotavljanju sredstev iz skupnega paketa ter nekaj številk, ki včasih niso niti popolnoma konsistentne (vsaj na osnovi objavljenih izjav, ki pa jih se skoraj nemogoče preveriti pri viru).

Zaradi tega v nadaljevanju navajam nekaj dodatnih številk in primerjav o pogajalskem dosežku Slovenije, ki naj bi iz EU skupaj prejela okoli 10,5 milijarde evrov. Pri tem naj navedem, da so vse objavljene številke izražene v cenah iz leta 2018 in da je teh sredstev po današnjih cenah za 10,9 milijard evrov, po tekočih cenah do leta 2027 pa celo za 11,8 milijard evrov (projekcije EU). Ti zneski so seveda daleč najvišji do sedaj, ker smo se v preteklih letih ukvarjali samo z evropskim proračunom, letos pa še s sredstvi iz dodatnega sklada za okrevanje. Za realno primerjavo, kaj ta sredstva pomenijo za Slovenijo, je zato smiselno zneske pogledati ločeno. Kot prikazuje spodnja tabela, se od skupnih 10,5 milijard nanaša okoli 5,7 milijard na omenjena dodatna sredstva iz paketa za okrevanje EU , preostalih 4,8 milijard pa na redni sedemletni  proračun EU. Poglejmo torej, kaj ta sredstva dejansko pomenijo.

EU_Tab1

Sredstva iz proračuna EU

V EU se v skladu s pravili vedno sprejema sedemletni proračunski okvir. Pri tem ima EU sicer tudi nekaj lastnih virov, a večino zbranih sredstev v proračun prispevajo članice EU (osnova je BDP in zbran DDV posamezne države). Skupaj je bilo na nivoju EU usklajenih za 1.074 milijard evrov sredstev v proračunu EU v naslednjem sedemletnem obdobju. Od tega se bo okoli 70 milijard porabilo za delovanje EU, pretežna večina sredstev pa se deli nazaj članicam za različne namene (največ za kohezijo in kmetijstvo) in po različnih kriterijih. Pri tem vsaka država spremlja predvsem neto položaj. Bogatejše (bolj razvite) države vplačajo več kot dobijo (neto plačnice), slabše razvite pa so neto prejemnice sredstev. To seveda vedno povzroča napetosti med članicami, saj predvsem bogatejše nerade vplačujejo več in zato želijo tudi postavljati pogoje za to pomoč. A v neki skupnosti je vedno  pravilo, da bogatejši prispevajo nekaj več, saj to potem v drugačni obliki dobijo nazaj (tu imamo izkušnje iz bivše države, ko smo se sicer pritoževali zaradi prispevkov za nerazvite, a smo v drugačni obliki dobili nazaj precej več in to velja danes tudi npr. za Nemčijo v okviru EU).

Razvitost Slovenije je še vedno pod povprečjem EU in zaradi tega bomo tudi v naslednjem obdobju ostali neto prejemnik sredstev, prejeli bomo torej več kot pa vplačali. Vse od leta 2004, ko smo postali članica EU, smo prejeli skupaj 10,0 milijard evrov, vplačali pa smo jih 6,4, neto “izplen” iz EU je bi do sedaj za Slovenijo torej 3,6 milijarde evrov.

V naslednjem proračunskem obdobju naj bi torej iz EU dobili okoli 4,8 milijarde evrov kot del celotnega objavljenega zneska izpogajanih 10,5 milijard. Zanimivo pa ni bil nikjer objavljen podatek, koliko pa bomo v tem času v proračun EU vplačali. Glede na vse navedene številke, naj bi bilo teh vplačil predvidoma za okoli 3,7 milijard evrov, neto prejemki bodo znašali torej dobro milijardo evrov. Je pač tako, da se po razvitosti vseeno približujemo EU, da se nam zato veča prispevek v evropski proračun in zmanjšuje neto presežek sredstev, čeprav še vedno ostajamo med neto prejemnicami (okvirno torej predvidevamo okoli 1,1 milijarde evrov neto prejemkov).

Ko torej govorimo o prejetih sredstvih iz EU, bi bilo za celovito informacijo potrebno navajati tudi naše prispevke oz. plačila v evropski proračun. Kot drugo pa je zanimiva tudi primerjava s prejšnjim proračunskim obdobjem (2014 – 2020). Čeprav se prejšnje proračunsko obdobje sicer zaključuje, se sredstva (predvsem kohezija) praviloma črpajo še najmanj dve leti v novem obdobju (v finančni perspektivi 2007 – 2013 smo še največ črpali po zaključku tega obdobja, v letih 2014 in 2015). Če bomo izkoristili vsa dodeljena sredstva, bo teh prilivov v obdobju, ki ga zaključujemo, celo nekaj več kot v novem proračunu (podatki v tabeli). Na drugi strani pa bo vplačil precej manj in presežek bo znašal blizu 2 milijard evrov (izračun je okviren, ker se izplačila prepletajo med obdobji, točni podatkov pa so težje dosegljivi). Nov proračunski dogovor prinaša torej glede na prejšnjega precej manj presežka. To je sicer pričakovano, a informacija bi bila vseeno dobrodošla (zaslediti je ni bilo nikjer).

Sredstva iz Finančnega načrta za okrevanje EU

Iz Finančnega načrta za okrevanje pa naj bi dobili skupaj 5,7 milijard evrov. Od tega 2,1 milijarde evrov nepovratnih sredstev, kjer je odstotek od celotnih razpoložljivih sredstev na EU celo nekaj višji kot na pripada po rednem proračunu (0,54 % glede na 0,45 %). Zanimivo pa je, da smo precej bolj udeleženi pri posojilnih virih. Dobili naj bi kar 1 % vseh predvidenih posojil po Finančnem načrtu za celotno EU – trikrat več, kot je naš siceršnji delež v EU. Zakaj je temu tako (zakaj ni mogoče več nepovratnih sredstev), ni bilo nikjer omenjeno.

Razlika med tema viroma je seveda zelo razlika. Posojilni viri (3,6 milijarde evrov) so pravzaprav podobni kot so posojila, ki jih Slovenija najema sama pri finančnih investitorjih in se bodo vštevala  v javni dolg Slovenije. Verjetno bo obrestna mera EU posojila nekaj nižja, a to velja predvsem za države, ki se danes dražje zadolžujejo (npr. Italija), tudi ročnost je predvidena na 40 let (do 2058). Vseeno pa gre v bistvu za podobna posojila kot na primer okoli 6 milijard evrov, ki smo jih najeli letos že sami za tekoče potrebe (ter za dodatno rezervo). Pri posojilih iz EU bo samo drug upnik (EU), ki bo posojila najela najprej sama na svoje ime in jih potem posodila naprej. Če bodo ta posojila v preveliki meri pogojena z nameni za črpanje, je celo vprašanje, če jih bomo v celoti koristili. Posojila, ki jih danes najemamo sami in jih moramo prav tako vrniti, se enako vštevajo v javni dolg, a lahko jih brez zadržkov porabimo za tekoče potrebe (tudi pokojnine, socialno, izpad zbranih davkov). Mogoče bodo imela posojila iz EU kak drugačen položaj dolga, a velikih razlik najbrž ne bo in potrebno jih bo vrniti.

Popolnoma drugačen status pa imajo nepovratna sredstva iz Finančnega paketa za okrevanje v višini 2,1 milijard. Tu gre za dodatna sredstva, ki jih bo lahko naša država porabila za sicer določene, a tudi potrebne namene (digitalizacija, zelene naložbe…). Ta sredstva bo EU prav tako zagotovila z lastno zadolžitvijo na finančnih trgih, pri čemer pa (vsaj zaenkrat) ni predvideno, kako jih  bo vračala. To bo dolg EU in če ga bo financirala preko Evropske centralne banke, bo status tega dolga seveda drugačen in ne bo obremenjeval članic. Seveda pa bo to dolg EU kot celote (kjer tudi mi sodelujemo z 0,34 %) in lahko bi ga enkrat pokrivali s prispevki držav. A te dileme danes niso aktualne (nihče se z njimi ne ukvarja) in ključno je, da smo teh sredstev dobili čim več, več kot je naš delež v BDP EU.

Dejansko neto prejeta sredstva

Če torej vse seštejemo, so dejansko nepovratna sredstva omenjenih 2,1 milijarde iz Finančnega načrta za okrevanje EU, kar naj bi porabili v naslednji treh letih ter dobra milijarda neto prejemkov iz proračuna v naslednjih sedmih letih (skupaj torej približno 3,2 milijarde evrov). Gre seveda še vedno za ogromna sredstva, ki pomembno izboljšujejo finančni položaj Slovenije. Teh vidikov se običajno premalo zavedamo in jih cenimo, kadar se pogovarjamo o Evropski Uniji.

Razlika do večkrat izpostavljenih 10,5 milijard evrov “prejetih sredstev iz EU”; pa so naša vplačila v proračun (ki bi bila sicer ne glede na to, koliko dobimo in koliko znamo porabiti) ter posojilna sredstva EU, ki pa jih niti  ne moremo šteti kot neko posebno ugodnost. Finančni pogoji EU posojila bodo verjetno nekaj boljši, a najbrž bodo večje zahteve in pogoji glede porabe sredstev. Seveda pa drži, da je mnogo bolj všečno govoriti o skupnem znesku 10,5 milijard prejetih sredstev, kar pa je bila pač terminologija voditeljev vseh držav, ker so želeli promovirati dogovor. Tudi hrvaški predsednik izpostavlja predvsem 22 dobljenih milijard. Za primerjavo: ta znesek predstavlja 44 % BDP Hrvaške oz. 5.400 evrov na prebivalca, medtem ko naš skupni “izplen” znaša 24,5 % BDP oz. 5.070 evrov na prebivalca.

To je torej neto učinek dogovor v Bruslju, a čaka naš še pomembnejša naloga, in sicer kako ta sredstva učinkovito izkoristiti. Če je bil dejanski neto učinek na naše javne finance 3,2 milijardi evrov, pa imamo za porabo v naslednjih letih na voljo preko 5 milijard evrov (razlika so naša vplačila). S tem zneskom so mišljena proračunska kohezijska sredstva, ki so vezana na projekte (plačila za kmetijstvo tečejo tekoče) ter dodatni 2 milijardi iz Finančnega načrta za okrevanje. Kohezijska sredstva so sicer namenjena za koriščenje v daljšem, sedemletnem proračunu, a iz obstoječega proračuna (2014-2020) nam ostaja še kaki 2 milijardi neizkoriščenih sredstev, tako da nas v relativno kratkem času čaka kar zahtevna naloga porabe tega denarja.

Načeloma bi sicer lahko rekli, da je to sladka naloga (“zapraviti” 5 milijard evrov!), a iz dosedanjih izkušenj vemo, da preprosto nimamo zadosti projektov, ki bi izpolnjevali pogoje za črpanje sredstev. Poleg EU omejitev je namreč ključen dolgoročni pozitivni učinek na položaj Slovenije (ne samo poraba sredstev) ter tudi, kateri projekti imajo večji multiplikativni učinek na našo gospodarsko rast. Vemo namreč, da v zadnjih desetih letih nismo uspeli začeti praktično nobenega pomembnejšega infrastrukturnega projekta.

Najbrž se ne bom veliko zmotil, če zapišem, da danes lahko blokira milijardni projekt “vsak, ki ima pet minut časa”. Seveda je na takšno trditev lahko hiter odgovor, da morajo projekti pač varovati tudi okoljske vidike, v postopkih pa ščititi vse ustavne pravice zadnjega državljana. Da, a če ne bomo v teh pristopih in postopkih našli neke racionalne in hitre poti, potem nam lahko velik del zagotovljenih sredstev dobesedno zapade. Na žalost slišimo samo vrsto opozoril, kako smo slabi pri črpanju sredstev, ni pa nobenega predloga kako to drastično spremeniti (kar pa je nujno). Aktualna vlada je sicer sprejela določene rešitve, ki naj bi postopke pohitrile, a jih je Ustavno sodišče deloma zaustavilo. Bojim se, da znajo biti na tem področju (“umeščanje projektov v prostor”) največje ovire pri porabi sredstev, zaradi česar bo nujno sprejeti določene kompromise. Mogoče bo moral imeti javni interes kdaj tudi prednost pred vsemi pravicami posameznika, če želimo narediti korak naprej. To se sicer sliši grobo, vendar zelo drži.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: