Kratek komentar protikriznih zakonskih osnutkov

Komentar se nanaša na osnutek novele prvega, “protikoronskega zakona” (PKP-1 – ZIUZEOP) in na osnutek poroštvenega zakona (ZIUZDLIG).

1. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (PKP-1 – ZIUZEOP)

Novela zakona sicer prečiščuje nekatere določbe in odpravlja nejasnosti, na drugi pa še naprej pušča nerazumne omejitve glede upravičenosti do pomoči zaradi epidemije in zaradi vladnih ukrepov samih. Hkrati pa še vedno ne rešuje problema izpada dohodkov gospodarskih subjektov v nekaterih dejavnostih, do katerega je prišlo predvsem zaradi vladnih ukrepov za zajezitev epidemije (več pri komentarju zakona o zagotovitvi dodatne likvidnosti gospodarstvu, ZIUZDLIG).

Kot pozitivno velja izpostaviti, da novela zakona:

  • odpravlja nekatere nejasnosti iz ZIUZEOP, predvsem v členih 20, 22 in 26 (glede višine nadomestila in upravičenosti do nadomestila za vse zaposlene na čakanju ter glede višine povračila prispevkov;
  • izenačuje status vseh zaposlenih, vključuje ugodnosti tudi za druge oblike zaposlitve in najranljivejše skupine, ki so bile do sedaj izpuščene ali nesorazmerno obravnavane (predvsem za zaposlene pri invalidskih podjetjih, družinske pomočnike, samozaposlene v kulturi itd.).
  • omogoča, da tudi manjša podjetja (do 10 zaposlenih) iz dejavnosti finačnega posredništva in zavarovalništva so upravičena do ukrepov iz zakona.

Vendar pa novela zakona na drugi strani:

  • ohranja po nepotrebnem zbirokratiziran sistem dostopa do teh pomoči;
  • 22. člen: po nepotrebnem omejuje upravičenost do pomoči le na podjetja, »ki jim bodo po njihovi oceni prihodki v letu 2020 upadli za več kot 20 % glede na leto 2019«. V primeru preseganja tega cenzusa morajo podjetja to pomoč vrniti (po predložitvi zaključnih poročil za 2020). Ta pogoj je povsem arbitraren in nesmiseln. Kako naj v podjetju vedo, kaj bo v drugi polovici leta? Hkrati pa so prizadeta tudi podjetja, ki se jim bodo prihodki zaradi krize ali vladnjih ukrepov zmanjšali tudi samo za 5 ali 10% ali ki se jim prihodki zaradi te krize ne bodo povečali, pa bi jim sicer se povečali. Hipotetično, če polovici gospodarstva upadejo prihodki za 19.99% in če prizadeta podjetja tehtajo med tem ali dati presežek zaposlenih iz poslovnih razlogov (20%) na čakanje ali jih odpustiti, je za prizadeta podjetja bolj smotrno, da presežek zaposlenih odpustijo in da ne zaprosijo za povračilo nadomestila plače za zaposlene na čakanju. Če zaprosijo za povračilo nadomestila plač, bodo morala to pomoč (brezobrestni kredit) naslednje leto državi vrniti (hkrati pa zaposlenih na čakanju kasneje ne smejo odpustiti za enak čas trajanja pomoči, če se kriza zaostri), če pa zaposlene odpustijo, prevalijo celoten strošek na državo, sama pa pokrijejo le strošek odpuščanja (približno dve mesečni plači). Razlika je torej v razmisleku poslovodstev podjetij, koliko časa bosta trajala kriza in kasnejše okrevanje. Če vladni ukrep povračila plač ne bi bil arbitraren, bi se poslovodstva prej odločila za to, da zaposlene dajo na čakanje namesto za odpuščanje.
  • 37. člen: ohranja enako nesmiselno omejitev tudi za samozaposlene.
  • vlada z razlago, da je »Ukrep prvenstveno namenjen blažitvi nelikvidnosti zaradi epidemije in bo predstavljal nepovratno pomoč le tistim, ki bodo zelo prizadeti in bi jim odpravljanje posledic iz lastnih ali najetnih sredstev lahko ogrozilo nadaljno poslovanje« dokazuje, da ne razume bistva problema, in sicer: do izpada dohodka je prišlo zaradi omejitvenih ukrepov vlade, zato mora vlada prizadetim podjetjem in zaposlenim kompenzirati izpad prihodkov. In naprej, s kompenzacijo prihodkov prek subvencije vlada neposredno zmanjšuje upad BDP in blaži krizo. Brez tega bi se davčni prihodki bistveno bolj zmanjšali, prav tako BDP kot imenovalec pri nekaterih ključnih indikatorjih (proračunski saldo glede na BDP, javni dolg glede na BDP itd.).
  • 28. člen: predvideva oprostitev plačila prispevkov za vsa socialna zavarovanja od nadomestila plače za delavce na čakanju omejuje na »največ do višine povprečne plače za leto 2019«. To pomeni neenakopraven položaj za nadpovprečno produktivna podjetja (za podjetja z visoko dodano vrednostjo na zaposlenega), ki ne morejo ali ne smejo poslovati zaradi zakonskih ukrepov države, saj bodo morala podjetja tudi sama kriti večji delež nadomestila.
  • sicer predvideva znižanje vodnega povračila in plačila za vodno pravico za imetnike vodne pravice za posebno rabo vode za potrebe kopališč in dejavnost bazenskih kopališč, vendar je to relativnpo majhen stimulativni ukrep za turistično dejavnost, ki temelji na zdraviliški in kopališki dejavnosti.

 

2. Predlog Zakona o interventnem ukrepu zagotovitve dodatne likvidnosti gospodarstvu za omilitev posledic epidemije COVID-19 (ZIUZDLIG)

Ključna pomanjkljivost osnovnega, prvega »protikoronskega zakona« PKP-1 – ZIUZEOP in novele tega zakona je, da se ne dotika problema položaja gospodarskih subjektov, ki so morali zapreti poslovanje zaradi vladnih ukrepov glede zajezitve epidemije. Pri tem gre predvsem za dejavnosti gostinstva, turizma, trgovine (razen z živili), servisnih storitev, dela gradbeništva in montaže ter dela dejavnosti prevoza potnikov. V teh dejavnostih bo prišlo do izpada prihodkov najmanj za obdobje 6 tednov (12.5% letnega prihodka), pri dejavnosti gostinstva in turizma pa za izpad prihodkov najmanj za 10 tednov (20.8% letnega prihodka) in kasnejšim počasnim in negotovim okrevanjem (skupen izpad utegne zrasti na raven med 30 in 50% letnih prihodkov). Prizadeta bodo sicer tudi nekatera večja turistična podjetja, toda glavnina bremena krize bo padla na majhna in mikro podjetja, ki so najbolj ranljiva.

Vlada v tistem zakonu (PKP-1) delu teh dejavnosti sicer kompenzira nadomestila plač za zaposlene na čakanju, vendar bruto plače predstavljajo le okrog četrtine skupnih stroškov podjetij v teh dejavnostih. Vlada pa ne kompenzira obeznosti do dobaviteljev, fiksnih stroškov teh podjetij (leasing, zavarovanja, telekomunikacijske in komunalne storitve itd.), plačil anuitet za kredite ter amortizacije. Teh stroškov in davčno priznanih odhodkov prizadeta podjetja, kljub odlogu plačil anuitet za kredite in akontacij dohodnine in DDPO, zaradi trajnega izpada prihodkov ne bodo mogla pokriti. To pomeni, da se bo problem zaradi nezmožnosti plačil do finančnih institucij, do dobaviteljev fiksnih storitev itd. prenesel po verigi navzdol, s čimer bo nelikvidnost teh podjetij vodila v njihovo insolventnost, hkrati pa povzročila problem nelikvidnosti in potencialne insolventnosti tudi pri njihovih dobaviteljih.

Tega problema tudi specialni zakon o zagotovitvi dodatne likvidnosti gospodarstvu (ZIUZDLIG) ne naslavlja. Ta zakon omogoča državna poroštva za najem likvidnostnih kreditov s strani podjetij. Vendar so za prizadeta podjetja v navedenih (in drugih) dejavnostih zaradi trajnega izpada prihodkov za obdobje nekaj mesecev predvidena različna poroštva za bančne kredite (za poplačilo dobaviteljev) povsem brezpredmetna. Banke potencialno nesolventnim podjetjem ne bodo odobravala kreditov (kljub poroštvu države). Hkrati pa bi najem dodatnih kreditov povzročil povečano zadolženost teh ranljivih podjetij, ki teh dodatnih kreditov ob trajnem izpadu prihodkov ne bi mogla pokriti, kar bi pripeljalo do njihove nesolventnosti, stečajev in izgube delovnih mest.

Sam zakon o zagotovitvi dodatne likvidnosti gospodarstvu je sicer precejšnje razočaranje, saj kot dodatno likvidnost predvideva zgolj poroštva države za bančne kredite podjetjem, s katerimi naj bi si ta zagotovila dodatno likvidnost. Glavne značilnosti zakona so:

  • zakon je bil pripravljen zelo pozno, en mesec za drugimi državami, in bo stopil v veljavo v začetku maja, torej en mesec in pol po zaprtju velikega dela gospodarstva;
  • obseg poroštev je dokaj nizek glede na druge države: z 2 milijardami in 20 milijonov evrov, to pomeni le 4% BDP (iz vladnih krogov se sicer sliši, da naj bi se obseg poroštev povišal na 2.8 milijard evrov), medtem ko v Franciji znaša 12%, v Nemčiji kar 17% BDP, v Avstriji pa tudi 4% (*);
  • delež poroštev države je nižji kot v primerljivih državah, pri kreditih za velika podjetja je samo 50% (Nemčija 80%, Francija 80%, Avstrija 70-80%), za majhna in srednja podjetja (MSP) pa delež poroštev znaša 75% (Nemčija 90%, Francija 80%, Avstrija 90%). Iz vladnih krogov se sicer sliši, da naj bi se po koalicijskih pogajanjih ti deleži poroštev povišali na 70% za velika podjetja in 80 za MSP. Ostaja pa ključni problem, da bodo velik del tveganj še vedno nosile banke, ki bodo zaradi tega za preostali del kredita zahtevale enaka ali celo večja zavarovanja kot v običajnih razmerah;
  • omejitve za posamezna podjetja za pridobitev poroštev glede na letne prihodke in stroške dela so izjemno restriktivne tako glede na okvir Evropske komisije kot tudi glede na primerljive države. Naša podjetja lahko pridobijo kredite s temi poroštvi le v znesku do 10 % letne prodaje in 1-kratnika letnih stroškov dela, medtem ko okvir EU te omejitve dopušča znatno višje (25 % letne prodaje in 2-kratnik letnih stroškov dela), enako velja za Nemčijo, Francijo in Avstrijo;
  • implementacija te poroštvene sheme je zelo kompleksna glede na primerljive države, saj naš zakon zahteva privolitev in dodatna pojasnila od evropskih inštitucij (Eurostat in ECB), medtem ko so ostale države, ki so z zakonom pohitele v drugi polovici marca, vse te privolitve že dobile;
  • zakon predvideva, da bo država za to poroštvo zaračunala tudi nadomestilo (poleg bančnih obresti), in sicer med 0.25% do 2% letno (v odvisnosti od velikosti podjetij);
  • iz poroštevene sheme so izključena vsa podjetja, ki so imele težave že pred krizo (ki nimajo poravnanih vseh davčnih obveznosti), kar izključuje veliko število podjetij, ki bi poroštva res potrebovala;
  • zakon kot pogoj za odobritev poroštev po nepotrebnem dodatno zahteva tudi dostavljena letna poročila ter tekoče (kvartalne) bilance o poslovanju, kar že itak zahtevajo banke pri odobravanju kreditov.

 

Kot pozitiven vidik poroštvenega zakona sicer vidim mehanizem izvajanja poroštev, saj predvideva poplačilo poroštva bodisi iz proračuna ali pa z obveznico SID banke. Pri slednji najbrž vlada načrtuje, da se bo ta obveznica kvalificirala za odkup s strani Banke Slovenije v okviru novega programa odkupovanja sredstev ECB (PEPP), s čimer bi vlada zagotovila dodatna izvenproračunska sredstva za financiranje teh poroštev. Ni pa jasno ali bi se ta dodatni dolg SID banke štel v javni dolg ali ne (o tem bo presojal Eurostat). De iure sicer ne, efektivno pa je ta skrb po svoje brezpredmetna, ker pri tej poroštveni shemi v osnovi ne gre za nikakršne dodatne javne izdatke. To bi se zgodilo le v primeru neplačila kreditov in ko bi banke zahtevale sprostitev poroštva države. V primeru kratkoročnih likvidnostnih kreditov za poplačilo dobaviteljev in ob tako restriktivnih pogojih za pridobitev poroštev, je ta skrb, da bi bilo treba SID banki v ta namen izdati obveznice, zaradi česar bi de iure prišlo do povečanja javnega dolga, relativno manj pomembna.

Ključen problem poroštvenega zakona pa je, da ne naslavlja problema izpada prihodkov podjetij. Torej problema, kot omenjeno že zgoraj, zaradi katerega mnoga podjetja v dejavnostih, ki so bile najbolj prizadete s samo krizo kot s samimi vladnimi ukrepi, predvsem mikro, majhna in srednja podjetja, ne bodo sposobna servisirati niti obveznosti do dobaviteljev niti likvidnostnih kreditov, ki bi jih dobila iz te poroštvene sheme.

V tem oziru je ta poroštveni zakon v osnovi podoben zakonu o jamstveni shemi (v višini 1 milijarde evrov) iz leta 2009, ki je bila skoraj povsem neizkoriščena. Pri tem gre za temeljno nerazumevanje vlade, da sedanji problem z likvidnostjo ni v finančnem krču, torej v pomanjkanju kreditnih virov pri bankah, ali prešibki boniteti podjetij, ki bi želela kredite, pač pa je problem v izpadu prihodkov podjetij. Še enkrat velja opomniti, da vladni ukrepi iz prvega, protikoronskega zakona PKP-1 pokrivajo le okrog četrtino vseh prihodkov podjetij (nadomestilo za plače zaposlenih na čakanju), glede ostalih teh četrtin izpada prihodkov (za pokritje obveznosti do dobaviteljev in bruto poslovni presežek, vključno z amortizacijo) pa so podjetja prepuščena samim sebi.

Problem ne bo z izvozniki, ki dobavljajo svojim uveljavljenim odjemalcem in ki imajo svoje terjatve do tujih kupcev zavarovane (prek SID banke ali drugih izvoznih družb) ter ki imajo likvidnostne rezerve (depozite pri bankah). Najbolj pereč problem bo predvsem za mikro, majhna in srednja podjetja v dejavnostih gostinstva, turizma, servisnih storitev, gradbeništva in montaže ter določenih poslovnih storitev, katerih prihodki so za obdobje meseca, dveh ali celo dveh in pol padli praktično na nič. Tega problema se v vladi očitno ne zavedajo in ga ne rešujejo. Gre za vprašanje preživetja podjetij v določenih dejavnostih, in to najbolj ranljivih podjetij ter delovnih mest.

 

3. Potrebni drugačni ukrepi vlade

Za rešitev ne samo problema likvidnosti, pač za rešitev preživetja samih gospodarskih subjektov, predvsem mikro, majhnih in srednjih podjetij, bodo potrebni povsem drugačni ukrepi vlade. Prvič, potrebno je kompenzirati izpad celotne dodane vrednosti podjetij zaradi vladnih ukrepov (ne samo plač, ampak tudi amortizacije).

Drugič, potrebno je rešiti problem zapadlih obveznosti do dobaviteljev. Kot je predlagala Klara Stanič, je ta problem najbolj smiselno reševati z asignacijami in ne s poroštvi. Za podjetja, ki imajo zaradi zaprtja težave z likvidnostjo in imajo obenem obveznosti do slovenskih in tujih dobaviteljev, bi država z namenskimi sredstvi z asignacijami plačala njihove obveznosti. S tem bi razbremenili likvidnostni krč dobaviteljev. Dobavitelji bi denar prejeli neposredno od npr. SID banke oz. druge banke. V osnovi bi asignacija za dolžniško podjetje predstavljala brezobrestni kredit z ročnostjo dveh ali več let. V shemo upravičenosti bi sodili računi podjetij, ki so neposredno ali posredno prizadeta z ukrepi

In tretjič, potrebno je pripraviti program ukrepov za spodbujanje zagona v podjetjih, ki bodo trajneje prizadeta zaradi vladnih ukrepov (predvsem v gostinstvu in turizmu). Pri slednjih bo nujno treba razmisliti o trajnejši shemi spodbujanja povpraševanja v obdobju od maja do konca leta. Potencialno najbolj smiseln ukrep se zdi neposredni dodatek države k regresu zaposlenih in upokojencev (t.i. dodatek za dopust). Pri čemer bi bil ta dodatek namenski, njegov izkoristek pa časovno omejen. Denimo, da bi vsak zaposlen in upokojenec (lahko tudi otroci, dijaki in študenti) dobil skupen dodatek v višini 400 evrov, ki bi jih bilo mogoče »vnovčiti« zgolj pri nakupih v gostinskih in turističnih obratih do denimo konca novembra letos.

Pri 400 evrih na prebivalca bi to pomenilo izdatek proračuna v višini 800 mio evrov. Gre za 800 mio evrrov, ki bi se efektivno porabili v Sloveniji in prispevali k povečanju slovenskega BDP v letu 2020. Ker bi družine ob tem seveda trošile še svoj denar, bi bil učinek na BDP še toliko večji.

Ta transfer prebivalcem za okrevanje domače gostinske in turistične dejavnosti bi bil ob kompenzaciji nadomestila za plače, temeljnem dohodku za samozaposlene, solidarnostnih dodatkih in oprostitvah plačila določenih prispevkov za socialna zavarovanja dejansko edina efektivna blažitev padca BDP in spodbuda za njegovo rast. Vlada sicer promovira, da sta oba njena paketa »pomoči« vredna 7 milijard evrov, dejansko pa ukrepi iz prvega, protikoronskega zakona pomenijo le okrog 1.7 milijarde evrov javnih izdatkov, pri poroštvenem zakonu pa (v idealnem primeru) sploh ne gre za nobene dodatne izdatke (efektivne pomoči) države. Od skupaj 7 milijard evrov pomoči, kot jih napoveduje vlada, država tako dejansko namenja le 1.7 milijarde evrov (3.6% BDP) za protikrizno pomoč gospodarstvu in prebivalstvu. Z navedenim dodatkom za dopust, bi se protikrizna pomoč povečala na 2.5 milijard evrov (5.3% BDP).

__________

* Primerjava paketov med državami je povzeta iz primerjave, ki so jo naredili na GZS

%d bloggers like this: