Palestinski nasvet za obnašanje v državi s pandemijo, kjer se proti virusu borijo z orožjem in pendreki

Ervin Hladnik Milharčič je pač genialen pisec z genialnimi idejami. Tokrat se je za nasvet, kako se obnašati v državi s pandemijo, kjer se proti virusu borijo z orožjem in pendreki, odpravil k prijatelju Hishamu v Palestino. In brez posebne domišljije svojo realnost preslikate v Hishamov svet. Palestincev še nikoli nismo tako dobro razumeli.

Hotel sem slišati, kakšna so pravila preživetja, ko so vsi ukrepi sprejeti zaradi tebe in čakaš, da se boš znašel na seznamu za taborišče za prevzgojo.

»Najprej moraš vedeti, da kletka ni samo ena. Si v kletki, ki je v kletki, ki je v kletki,« je Hišam opisoval normalnost življenja v izolaciji. »Potrebuješ mir doma in varnost, ko greš iz hiše.«

Najprej mir doma.

»Postati moraš neviden. Mir v hiši je tvoja odgovornost. Navaditi se moraš kimati. Strinjaj se z vsem, kar tvoji rečejo. Nauči se govoriti, da je to dobra ideja, zanimiv pogled na stvari, nekaj, kar bi bilo res pametno postoriti. Nikoli ne oporekaj.«

Rekel sem mu, da se mi zdi trapasto tako ravnati z ljudmi, s katerimi se razumem.

»Vidiš, da ne razumeš. Vsi okoli tebe so v stresu. Napeti ljudje pa samo čakajo na priložnost, da eksplodirajo. Prve dni ne, tretji teden izolacije pa zagotovo. Delovati moraš kot amortizer. To je težko in izčrpavajoče, počutil se boš kot bebec in tudi ti bi rad eksplodiral. Pa ne boš, ker hočeš imeti mir. Mir v hiši je pogoj za preživetje zunaj nje. Navadi se ubogati.« Nenavadni nazori za člana družine, kjer so bili vsi v uporniškem gibanju, očeta Abu Mahšurja pa so ustrelili na strehi lastne hiše.

»Upreš se, ko pride čas za upor. Ne smeš porabljati energije, ko ni čas za to. V hiši pa moraš vedno imeti mir. In polne omare čičerike.« Ko greš ven, ne sme biti nobene improvizacije.

»Greš v svet, kjer je vse prepovedano, in ne veš, kaj ti je dovoljeno narediti. Pravila se ves čas spreminjajo. Vsakič, ko greš iz hiše, potrebuješ natančen načrt za vsak korak. Vedeti moraš, kam greš in kaj boš tam počel. Po katerih poteh boš šel. Koliko časa ti bo vzelo. Vedeti moraš, kje so policijske zapore, kje vojaške in kje so zaprta območja. Prej ali slej te bo nekdo ustavil. Zahteval bo, da mu poveš, kdaj si šel. Zakaj si šel. Kje si bil. Koliko časa si bil. Koga si srečal. S kom si govoril in s kom nisi govoril. Zakaj si z nekom govoril, z drugimi pa ne. Aha, bil si v trgovini? Koliko časa je trajalo kupovanje? Kaj si kupoval? Zakaj si kupoval prav to, in ne česa drugega? Vsak korak moraš znati utemeljiti. Sicer boš zašel v težave in se bo slabo končalo.« »Hišam,« sem ga ustavil, »jaz ne živim pod okupacijo, mi imamo pandemijo.« Smeh je postal zares radoživ.

»Ne bodi nestrpen. Daj jim še 14 dni časa. Tudi mi imamo pandemijo. Sto potrjenih pozitivnih primerov okužbe. Verjemi. Ni nobene razlike. Prej ali slej boš vojaku z dolgo cevjo v roki kazal dokument in mu razlagal, zakaj si moral iz hiše. In takoj, ko stopiš skozi vrata, si že nečesa kriv.«

Vir: Ervin Hladnik Milharčič, Dnevnik

One response

%d bloggers like this: